Decembrska praznovanja

Mesec december vsakokrat zaključuje leto, ki se ga spominjamo tako in drugače. Trenutki, ki so ga zaznamovali, zdaj še s poslednjimi koraki zaključujejo zadnje poglavje knjige, katere avtorji smo pravzaprav vsi. Pa vendar je koledar dogodkov strnjen v posebni izdaji, kjer v množici zapisovalcev izstopajo posamezniki, ki paleto spominov označujejo s pripovedjo o vsem tistem, kar bi mnogi radi zamolčali in potisnili v pozabo. Toda, ne držijo besede nekdanjega rdečega predsednika, da je resnic več, resnica je samo ena, tako kot je krivda samo individualna, kot je leta 2001 v Novi Reviji  zapisal dr. Jože Pučnik. Trditev prvega je udobno iskanje tiste resnice, ki v danem trenutku najbolj ustreza in skuša prikriti krivdo, ker straši pred razkritjem imena in priimka posameznika.

Pa vendar. Začeli smo preštevati decembrske dni, ne vemo pa, kako bodo obarvani, preden bo ob izteku poslednjega dne ura odbila polnoč. V srce smo si vtisnili besede pravkar ustoličenega ljubljanskega nadškofa in metropolita g. Staneta Zoreta: »Veselite se v Gospodu!« Kot bi se pretrgal oblak, ki je trmasto prekrival nebo nad nami. Stavek, ki o človeku pove veliko, vse. Le kdo še danes v tej zmedi socialnega obupa posameznikov, krivic in krivičnih obsodb, neprimernega bogatenja in požrešnega pohlepa po imeti več in še več, še tako optimistično kliče k veselju? To zmore le nekdo, ki je zrasel iz preprostosti, iz skupnosti, kjer so si med seboj vsi bratje. Tako bi moralo biti tudi v drugih okoljih, tako bi morali čutiti vsi, ki nam je bila pred 25 leto podarjena samostojna država, ki je naš dom in zatočišče pred tujo nevarnostjo. Vse smo spremljali; njeno spočetje, njeno tiho zorenje in neprestan boj za obstanek, prelili kri zanjo in na koncu dočakali rojstvo, ki je nekaj najbolj veličastnega. V kaj se je sprevrgla ta visoka pesem naroda, v kaj smo spremenili meje njenih pisanih polj in zmagoslavja, ki se je zdelo večno in nam podarjeno za zmeraj? Ko smo na trgu pred parlamentom oni večer pred davnimi leti dvigovali slovensko trobojnico, smo z zanosom v srcu trepetali od sreče. Toda, v srcih tistih, ki so čakali na sanje prihodnjega dne, so goljufivo stiskali pesti in upali, da bo laž premagala resnico – in jo  je. Kot grdi rački so odgagali svoje sprenevedave besede in čakali, kdaj bo zagrmelo, saj so vedeli, da jim pred nevarnostjo ne bo treba poskakati v ribnik, ker jih čaka varno zavetje, v katerem tičijo še danes – varni in hudobni.

December je bil nekoč mesec, ki smo ga otroci upodabljali kot snežaka z loncem na glavi . Ves prezebel  je stal tam nekje sredi polja, po mestih pa ga zdaj pogosto videvamo pred pragom hiš ter stolpnic in blokov. Bleščeča belina na teh mestih ni več takšna kot tam, kjer smog snežakov ne obarva s sivo umazano barvo. Toda mestni otroci se pridno prilagajajo, saj drugačne beline ne poznajo. Ko premišljam o otroškem doživljanju decembrskih dni, se ne morem izogniti temu, da ne bi vlekla vzporednic z odraslimi. Tudi za nas velja, da smo se morali marsičemu prilagoditi in da to prilagajanje še traja in traja. Decembrski prazniki, ki so drug za drugim oznanjali vesela praznovanja, so potisnjeni v ozadje. Zdi se, ko da se jih mnogi veselijo le zato, da jim ni treba v službo,  njihov pomen pa bi najraje izbrisali iz spomina ljudi, ki praznike doživljajo tudi drugače, v duši. December bi zlahka imenovali mesec praznovanj. Tisti, ki ljubimo svojo domovino, ki nam svoboda, samostojnost in pravica nekaj pomenijo, ne pozabljamo ne padca berlinskega zidu, ne nastanka Demosa, ne mednarodnega dne za človekove pravice itd. Predvsem pa nas dan za dnem drami klic izpred Ustavnega sodišča, kjer vztrajniki terjamo pravico in svobodo za političnega zapornika Janeza Janšo in ostale po krivem obsojene zapornike. Želimo si in trdno upamo, da bomo pred iztekom letošnjega leta decembrskim praznikom dodali še enega – praznik svobode in zmage nad krivico, s katero so prizadeli naše zapornike.

Demos, simbol zmage nad enoumjem

Leta 1989 smo doživeli rojstvo demokratičnih sprememb, ki smo jih čakali leta in leta. Z rojstvom Demosa, 27. novembra 1989, je nerazdružljivo povezano ime velikega človeka, demokrata in domoljuba dr. Jožeta Pučnika, ki je združil Slovence v eno samo veliko družino ter postal predsednik združene opozicije. S svojimi neustrašnimi dejanji si je prislužil naziv »oče naroda«.  Slovenija je rajala od sreče, utapljala se je v zmagoslavju nad dolgoletnim enoumjem, ki je prevladovalo nad našim narodom.

Takih trenutkov človek nikoli ne pozabi. Zapisani so globoko v notranjosti, ki zdaj nema z začudenjem sprejema sporočila, ki s sabo ne nosijo več tiste radosti in zmagoslavja. Obletnice, ki se jih nekateri spominjamo z vsem spoštovanjem, bežijo zdaj mimo nas kot mrtvi duhovi, pred katerimi posamezniki bežijo, kot bi hoteli uteči pred strahovi iz davnine. Nas pa pomembnost dogodkov opogumlja in opominja, da minulih dogodkov ni mogoče izbrisati iz knjige spominov, da je treba nanje glasno in čim pogosteje opozarjati ter tako braniti resnico, ki v današnjem času nima prave moči. In ker to žal ni več Pučnikov čas in ker ti, ki znova dvigujejo glavo iz rdečega peska, nočejo imeti z minulimi dogodki rojstva samostojne države ničesar skupnega, je še kako prav, da je po tolikih letih znova zaživel Odbor za človekove pravice, Odbor 2014, saj bi nas sicer povozil čas. Pučnik bi nas ob današnji obletnici zagotovo vprašal, zakaj smo dovolili, da se moramo znova zbirati na ulici, zakaj smo pristali na to, da nam v državi, ki jo je pomagal graditi s tolikšnim ognjem, zapirajo ljudi, s katerimi je skupaj prehodil vso veličastno pot osamosvajanja. Kakšen bi bil naš odgovor? Dobro je poznal prevare režima, katerega žrtev je bil v prvi vrsti tudi sam, zato bi razumel, da smo deležni prevar, ki jih spretneži skrbno prikrivajo, saj nenehno ponavljajo ene in iste laži, s katerimi bremenijo naš vsakdan in pehajo v bedo ljudi, od katerih mnogi le še s težavo preživijo iz meseca v mesec. Lahko se zgodi, da bodo prav oni uresničili napoved, s katero je strašil eden njihovih politikov, da »bomo jedli travo«, če se bomo osamosvojili. Nismo je jedli, vse bolje nam je šlo; kaj pa danes?

Najlaže je hoditi po poti, ki je že zglajena, ob straneh obraščena z bujno rastočim drevjem. Nobene ovire ni na njej, lahko se prepustiš sanjam, ki te vodijo po njej, saj ti ni treba razmišljati o prihodnosti, ker ti taka, kakršno si podedoval, zagotavlja udobje. Vsakokrat, ko pomislim na trenutke, ko nas je grela slovenska pomlad, za trenutek pozabim na današnji čas, ki v ničemer ne spominja nanjo. Zatohlost spominov je zdaj kot boleča rana, ki žge kot ogenj. Vseeno je, ali se prižge v ranem jutru ali pozno zvečer, vedno enako skeli. Sledi spominov, ki so se prelevili v izkrivljeno podobo vznesenih doživetij prebujenja v nov, drugačen svet, so zdaj prekriti s tesnobo morečih sanj, iz katerih se moramo prebuditi v nov, drugačen svet. Po novem rojstvu hrepenimo, po dneh, ko bomo laže zadihali na poti k odrešenju, k ponovni zmagi nad zlom. Imeli smo Pučnika, imeli Demos. Še vedno pa imamo Janšo, Krkoviča in še mnogo junakov tistega časa. Ponosni na vse, na mrtve in žive, bomo branili vrednote, za katere so se zavzemali in trdno verujemo, da bomo na teh temeljih v prihodnosti znova postavili temelje naše države – novega Demosa.

Preštevanje spominov

V življenju je tako, da na različne načine preštevamo leta in mesece. Ko smo mladi, bi radi hitro dozoreli in si tako lastili pravico, da smemo zganjati vse vrste neumnosti, ki smo jih, za razliko od staršev, drugače razumeli. Seveda so nas kasneje še kako teple po glavi, a ko je prepozno, nam nihče več ne more pomagati. Tovrstno štetje let nam torej prinaša nevšečnosti, stopnjuje našo neučakanost, a blagor nam, dokler ostaja naš obup na tej stopnji. Huje je, ko štetje let povzroča drugačne glavobole. Med vojno in predvsem potem po vojni, so leta šteli predvsem zaporniki, krivi ali ne krivi, mladi in stari, namesto nedolžnih otrok pa so jih šteli odrasli. Kdo se je ukvarjal s tem, ali so jim sploh sodili, preden so jih, mnoge za zmeraj, utišali v popolni temi ali kdo ve kje. Pomislila sem na dr. Jožeta Pučnika. Do devet je štel, čeprav, hvala Bogu, ne preštel do »obljubljene« številke. Seveda je tudi sedem grozljiva številka in kdo bi dojel pri zdravi pameti, da jih je naš nedavni gost v Ljubljani, gospod Adem Demaçi, naštel v jetniški celici kar 29. Kaj najbolj vznemirja? Po eni strani to, da človek prestaja kazen, zato ker je pošten, ker hoče dobro, ker ščiti pravice svojega naroda. Po drugi strani pa v svojem varnem zavetju ne moreš dojeti strpnosti, neuklonljivosti, načelnosti in zvestobe, s katero so ti ljudje vztrajali in kljubovali zločinskemu nagonu posameznikov, ki jih je življenje zaradi krutosti in prezira vsega, kar diši po človečnosti, prikrajšalo za tiste trenutke, ko človeška duša vzdrhti od lepote in čarobnosti in se življenje zlije v reko nepremagljivega dojemanja enkratnosti sveta, ki nas obdaja. Pučnik ni kazal svojih ran, bil je preponosen, da bi se pritoževal. Uspelo mu je, da se je dvignil kot megla nad to umazanijo, znal je živeti za trenutek, za ljudi, ki jim je zaupal. Ničesar mu niso vzela prešteta leta, ker je verjel, da je vstajenje naroda, ki ga je tako neskončno ljubil, vredno vseh naporov, tudi lastnega zdravja mu marsikdaj ni bilo mar. In ko je naposled omagal, se njegova zgodba ni končala. Vedel je, kdo jo bo nadaljeval. Ko se danes zaradi krivične obsodbe Janše dan za dnem zbiramo pred sodno palačo v Ljubljani, velikokrat pomislim, kakšna krivica se skupaj z njim godi tudi Pučniku. Skupaj sta gradila to čudežno in težko pričakovano zgradbo slovenske samostojnosti, ki je nosila vznemirljiv napis »Slovenska Pomlad.« Spominjam se, kako je Pučnik po prihodu iz Nemčije, kjer si je zaradi kraje diplome sprva služil kruh kot navaden delavec, dobesedno zavihal rokave in brezkompromisno odganjal od sebe vse, kar ni dišalo po uvajanju demokracije in priprav na svobodne volitve. Podpiral je vsakogar, ki je želel s svojo voljo in poštenostjo pomagati in se upirati sistemu, ki ni bil pošten do ljudi. (»Režim v zaporu je bil svinjski«, je zapisal v intervjuju, ki je objavljen v Lorencijevi knjižici). Janši je brez pridržka priznaval njegove vrline in sposobnosti, velikokrat je govoril o njegovi jasnovidnosti, ki ga je vodila skozi čas osvobajanja. Zato priznam, da si niti v sanjah ne predstavljam, kaj bi porekel danes, če bi se mu bilo dano za trenutek pomuditi med množico, ki na ves glas zahteva Janezovo svobodo. Zagotovo bi utegnil pomisliti, da ga sanje vračajo v čas, ko so poletni dnevi zvabili na Roško nepregledno množico ljudi, ki je prav tako zahtevala svobodo za ljudi, med drugim tudi za Janšo, ki so mu tudi takrat sodili po krivici. In zdaj nekateri trdijo, da ni politični zapornik, temveč politik v zaporu. Kakšne besedne mojstrovine si bodo še izmislili ti bolni farizeji, ki so mu navsezadnje »fovš« še tega, da je v zaporu; tudi to bi jim bilo podobno.

Mediji so ne dolgo tega objavili napis, s katerim so bojazljivci popackali steno hiše, v kateri ima sedež Slovenska demokratska stranka. »Smrt janšizmu, svoboda narodu«, so si dali duška. Ne vem, kaj bo porekel predsednik stranke, a ob tem »janšizmu« mi je prišlo na misel, da to ne more biti zmerljivka. Nasprotno. Poleg fašizma, komunizma in nacizma je »janšizem«, ki so ga prilepili članom njegove stranke, pravzaprav edini »…izem«, ki nima zločinskega predznaka. Bo že res, da resnica zelo boli…

Tudi za ceno svojega življenja

ečer, ki ga bomo pomnili. Večer z ljudmi, ki so preživeli, ker so s svojo notranjo močjo in odločnostjo ter z vero v poštenost in pravico kljubovali času, ki je zahteval od njih vdajo in predajo. Ni jih zlomila komunistična pest, ki so jo vihteli nadnje, dokazali so, da se je vredno boriti za svoj narod in ga braniti tudi za ceno svojega življenja. Da so to zmogli in da jim je mar tudi razmer v Sloveniji, ki ječi pod krivično obsodbo našega političnega zapornika, so z množico vztrajnikov že pred začetkom javne tribune delili naš boj za pravico. Ni jih zmotil dež, ki je neusmiljeno dobesedno lil ta večer. Navajeni vse hujših preizkušenj so delili z nami trenutke upora, iz kakršnega so tudi sami zrasli pred mnogimi leti.

Premočeni, a nič manj ponosni nanje, smo dvorano v dvorani Kavarna v hotelu Slon napolnili do zadnjega kotička. Vsakdo izmed njih nosi v sebi svojo zgodbo, a namen njihovega upora zoper krivico in nasilje je rdeča nit, ki njihove zgodbe povezuje. V to zgodbo so vsi po vrsti vpletali tudi usodo Janeza Janše, saj jih z njim povezuje nerazdružljivo prijateljstvo. In zdaj so prišli, da bi ga podprli, da bi mu izkazali zvestobo in spodbudo za prebujenje v času, ki bo zagotovo prišel. Izrekli so neizpodbitno resnico, da je bila osamitev Janše edina možnost, s katero so ga bojazljivi vojščaki s pomočjo sodnih organov odstranili s političnega prizorišča. S svojim pričevanjem so prisotne v dvorani spodbudili k vse glasnejšemu pritrjevanju, da nas lahko le vztrajni boj zoper krivično obsodbo pripelje do ponovne rušitve berlinskega (slovenskega) zidu, v katerega tranzicijska oblast skrivoma vgrajuje zidak za zidakom. Srečanje z osebnostmi, kot so Adem Demaci – komunistična oblast mu dolguje 29 let svobode, Ivanom Beljanom, predsednikom Društva političnih zapornikov, mr. Sc. Markom Grubišićem, nekdanjim poslancem hrvaškega sabora, političnim zapornikom dr. sc. Antojem Kovačićem, nekdanjim predsednikom hrvaškega sabora, žrtvijo političnega atentata l. 1988 Nikolo Štedulom, dipl.pravnikom Zdravkom Vladanovićem ter mag. Andrejem Aplencem in Davidom Tasićem, obsojenim v procesu JBTZ, ni bil vsakdanji dogodek, ki bi se te dotaknil le mimogrede. Bilo je, ko da bereš napeto kriminalko, katere vsebine ne doumeš, ker se ti zdi potek dogodkov nemogoč, nerealen, ker življenja v takih razmerah, iz katerih izhajajo pripovedi posameznikov, ne moreš sprejemati z razumom. Zaradi absurdnosti te prisiljujejo k razmišljanju, da se je nekdo zlagal, da si je nekdo izmislil potek dejanj, ki so udeležence okrogle mize potisnile na rob pravice do normalnega življenja ter jih prikrajšale za svetlobo svobodnih dni. Njihova luč, njihov upor zoper nasilje oblastnikov, ki so se bali te njihove notranje moči, ki je nadvladovala njihovo slaboumno dojemanje vrednot, ki jih zaradi njihove notranje revščine in bojazni ne priznavajo, je zasijala ob sleherni izpovedi posameznika. Ko da si se za nekaj trenutkov znašel v tistem svetu, ki je čist zaradi nepriznavanja zločinov in podoživljanja spominov na čas, ko smo se zavedali, da se je vredno pridružiti množici, ki se je prebujala v pomlad. Slovenska pomlad na Roški v Ljubljani, ki jo pomnijo tudi požagana drevesa, pod katerimi smo drhteli od velikih pričakovanj, ne bo nikoli umrla, pa če bodo neznani zaslepljenci še stokrat sneli spominsko obeležje z zidu, pred katerim smo s slovensko zastavo in cvetjem stali tisti dan. Življenja samega ne moreš goljufati, spomini ostajajo, pa čeprav skriti v najskrivnejšem delčku srca. Tako vemo, da bodo nekoč prebujeni znova vzklili in dokazali, da speče kali, ki jih varuje toplina in veličina duha, nikoli ne pozebejo. Le žarek sonca je potreben in življenje se prebudi v novi podobi. Naš pesnik Tone Kuntner, ki nikoli ne omaga in je postal simbol vztrajnikov, je zapisal:

»Kako te spoznam, da nisi tujec?
Kako te vidim, ko nimam oči?
Kako odkrijem tvoje namere,
ko hodiš, kot da ne veš poti?

Zemlja sem, zemlja, slepa in gluha,
a imam skrita čutila prsti.
Sledim te v hoji, v vsakem koraku,
čutim, ko ti srce zadrhti.«
»Z resnico in svobodo nad laž in prisilo« je naslov peticije Odbora 2014, pod katero smo se podpisali vsi, ki zahtevamo svobodo edinega političnega zapornika v Evropi in hvala spoštovanim gostom, da so s svojo prisotnostjo podprli naša prizadevanja za resnico, svobodo in pravico. Z vljudnim povabilom k čim številčnejšemu podpisovanju peticije želim državljankam in državljanom Slovenije sporočiti, da naj cenijo možnost, ki jim ponuja pot k odrešenju, k spravi in iskanju resnice in pravice, ki ju ubijajo tisti, ki iz ozadja rušijo obstoj naše države, ki smo se ji zavezali na plebiscitu. Vaš podpis predstavlja le droben kamenček v mozaiku, vendar bo ohranjen kot večnost pečata, ki vas bo častno zaznamoval v množici tistih, ki se zavedamo usodnosti trenutka za naš narod.

Pred sedežem OZN za pravico

Včasih se ti zdi, da se ne sprehajaš več po zemlji, ki si jo vzljubil že v rani mladosti, ko so nam matere prepevale tiste naše prelepe pesmi, ki so segle do srca. Vtisnile so se v srce kot prva ljubezen, ko ves zasanjan stopaš po poti, na kateri preskakuješ ovire, ki jih v svoji vznesenosti ne zaznaš. Ko potem v zrelih in kasneje v poznih letih obujaš spomine, te vedno znova gane tisti napev »kjer so me zibali mamica moja in prepevali hajli hajlo.« Danes se zdi, ko da je vse odnesel vihar, da je ogenj požgal zeleno trato, da je v domovih ugasnila luč, ker se je ljubezen izgubila neznano kam. Nikjer ne najdemo prave vere v nekaj, kar nas je nekoč hranilo kot vsakdanji kruh. »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«, molimo tisti, ki smo ga bili nekoč lačni, pa tudi vsi, ki se zavedajo, da je kruh božji dar. »Če pade kruhek ti na tla, poberi in poljubi ga«, so nas učili naši starši. Nič solzavega ni v tem izreku, nič pobožnjakarskega, kot bi morda utegnili sklepati tisti, ki od razkošja, iz katerega se sebično napajajo, ne ločijo več bede od bogastva. Nenehno poslušamo iz medijskih poročil prošnje za pomoč zdaj temu, zdaj onemu. Prav je tako, a tem prošnjam bi morali prisluhniti predvsem tisti, ki so dolžni skrbeti za blagor ljudi in je to njihova osnovna dolžnost. Zakaj bi sicer sedeli v svojih foteljčkih in nam delili nasvete ter obljube, da bo za vse poskrbljeno. Če bi ta navidezna gosposka znala prisluhniti najrevnejšemu sloju ljudi, če bi si bila pripravljena odtrgati od ust nekaj evrov v te namene, da bi ubogemu odlomila košček kruha od velikanskega hlebca, od katerega gre potem morda del tega na smetišče, bi oni ne utrpeli pomanjkanja, revni pa bi si odpočili od vsakdanje skrbi za preživetje.

Danes je dan, ki je pomemben za vse, tudi za Slovenijo. Državljani Slovenije, člani Odbora 2014, ki so si zaradi protestnih shodov pred sodiščem prislužili naziv »vztrajniki«, so se kar s štirimi avtobusi odpravili v Ženevo, kjer prav zdaj, ko to pišem, pred sedežem OZN izražajo svoje nestrinjanje s krivico, ki je prizadela nekdanjega predsednika slovenske vlade in Evropskega sveta ter predsednika Slovenske demokratske stranke Janeza Janšo. Edini politični zapornik prestaja kazen za nekaj, česar ni storil, pa če se komaj rojeni poslanec Luka Mesec še tako repenči, da Janša ni politični zapornik. Pred njim je veliko let nazaj prav tako krivična obsodba doletela dr. Jožeta Pučnika. Zdi se, kot da se je današnja združena vladajoča kasta zaklela zoper vse, kar diši po dveh, vključno s Tonetom Krkovičem treh, najpomembnejših osvoboditeljih naše Slovenije. Svojo bojazen, ki jo skrivajo pod plaščem krivosodja, prodajajo naivnim ljudem tako, da jim laž ponujajo kot resnico, pa čeprav so že tako zastrupljeni z njo, da že sami verjamejo vanjo. Vztrajniki pa vztrajamo in kličemo na odgovornost tiste, ki so zamesili najhujšo zmešnjavo v naši prelepi deželi. Od sodišča pa do Uniona, kjer je zasedal Forum 21, pa do Ženeve je slišati naš glas. Onemiš pa, ko na spletni strani Reporterja zagledaš na fotografiji vidnega in dolgoletnega člana SKD , zdaj že dolgo NSi. » Predsednik F21 je izrazil posebno veselje, da se je vabilu odzval Lojze Peterle«, beremo. O, ti sveta pomagalka. Ko spomin seže nekoliko nazaj, pomisliš na intervju sedanje predsednice NSi v Mladini in vprašaš se lahko, kaj vse te še čaka v prihodnosti. Komentar enega od bralcev je: »Žlahtna desnica.«  Ni čudno, da je Maja Sunčič zapisala, da je Kučan za Slovenijo nevarnejši od ebole. No, ena od poslastic je prav gotovo tudi ta, da bo nekdanji predsednik protikorupcijske komisije in sedanji minister za pravosodje (kakšna ironija!) danes na zasedanju sveta Organizacije Združenih narodov v Ženevi predstavil poročilo slovenske vlade. O kršenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih nenehno krši slovensko pravosodje prav gotovo ne bo poročal, zato vse čestitke protestnikom iz Slovenije, ki so se pred sedežem Sveta OZN zbrali pod geslom: »Komunistični sodniki so slovenska sramota« in »Človekove pravice so v Sloveniji enako teptane kot v Rusiji.«
 

Pa še to. Ko smo sinoči gledali Odmeve, je zadišalo po nekdanji vlogi politkomisarjev. Način izpraševalca namreč ni spominjal na poslanstvo novinarja. »Ja, takle mamo«.

 V  minulih dneh smo v soju neštetih lučk obiskovali počivališča svojih najdražjih. Kaj pa vsi tisti, »kjer križ ne kamen ne stoji, ki niso venčani s cvetovi, kjer luč nobena ne gori«, kot je zapisal Simon Gregorčič? Koliko src je zajokalo v minulih dneh, koliko solza je spolzelo po licih, saj svojcem pobitih še vedno ni dana možnost, da bi se sklonili nad gomilo, vedoč, da tam zemlja prekriva ostanke trpečih in osamljenih, tistih, za katerimi je izginila vsaka sled, ker je z najvišjega vrha prišel ukaz po izvršitvi zločina. Kdaj bodo žrtve teh rabljev, za katere ni mogoče najti ne imena ne opravičila, v miru zaspale? Mar tisti, ki so ukazovali in tisti, ki so ukaze izpolnjevali, lahko mirno spijo? Zemlja jih je sprejela kot strup, ki, kot kaže, zastruplja tudi še živeče, saj se njihove lovke še vedno oklepajo vseh, ki jim rdeča zvezda ne kaže poti v svobodo. Mi pa jo iščemo in jo bomo našli, tako kot smo jo pred mnogimi leti in smo ponosni nanjo in na vse, ki so nam jo prižgali.

»Stati inu obstati!«

V časih, ko se po naši deželi plazi duh nesoglasij, ko se dan za dnem srečujeta zlo in dobro in ni več časa za prijazen klepet ob kavi ali čaju, je težko modrovati o tem, zakaj tudi ni več časa za branje knjig, ki so duševna hrana slehernega človeka. Kultura je postala dekla potrošništva, namesto da bi z njo premostili vse tisto, kar nas razjeda znotraj srca in duše. Vsaka dobronamerna misel, zapisana med vrsticami, skritimi za platnicami bogatih vsebin, bi nam olajšala naš vsakdan, skozi katerega se pogosto prebijamo z zadnjimi močmi. Polni nekega hlepenja po najrazkošnejšem načinu življenja se utapljamo v globini neznanega, ki v nas spodkopava vse dobro in plemenito.

Ob Dnevu reformacije tako radi prisluhnemo Trubarjevemu izreku »Stati inu obstati!« Velik pomen ima njegov izrek prav letos. Letošnje leto je leto intenzivnega boja za obstoj naroda, saj vrednote podlegajo prevladovanju neresnic in krivic, ki smo se jim dolžni zoperstaviti. Prva slovenska knjiga ni bila napisana zato, da bi njena vrednost in pomen šli v pozabo. Ponosni smo nanjo, a vse premalo, da bi praznični dan znali proslaviti s tistim zanosom, ki mu pripada. Ob tem kličem v spomin imena naših kulturnikov, ki morajo biti steber slovenstva in branilci naše prelepe slovenske besede. Mudi se nam, zelo mudi, da ne zapravimo poslednje možnosti za ohranitev žlahtne zapuščine naših prednikov in tistih sodobnikov, ki s svojim umetniškim darom vzdržujejo in ohranjajo prostor, v katerega odrašča tudi naša mladina, ki smo ji dolžni predati to, kar smo ustvarili. S knjigo v roki torej v naš praznični dan.

Preslišana resnica

Pogost izrek, ki ga radi uporabljamo, je, »karavana gre dalje«. S slabo vestjo razmišljam o tem, kako dejansko hodimo dalje, po poteh, ki so za nas svobodne, nekoga, ki prejema udarec za udarcem, pa utesnjujejo zidovi, ki so ga po krivdi z moralo skreganih ljudi vklenili v temo. V času, ko bi naša država lahko že zdavnaj izšla iz vsakršne krize, ko bi naša mladina lahko začenjala graditi nov svet, bogat z vrednotami in pogumom, z vedrim nasmehom mladosti in radosti, se utapljamo v najbolj umazanih spletkah, skovanih v težko verigo nedoumljive sovražnosti in zavisti, ki bolno ruši vse dobro in plemenito. Kako naj v takih razmerah človek deluje kot bitje, ki mu je Bog dal vse možnosti za to, da dela dobro in z ljubeznijo, kako naj otroke podučuješ o tem, da je resnica močnejša od laži, pri tem pa iz vsakega kota prežita nanje laž in sprenevedanje. Otrok je kot pivnik, pa čeprav v najnežnejšem obdobju ne dojema dogajanja, ki ga na silo vleče v svoje vode, a kaj kmalu začenja ločevati, kaj mu pripovedujejo eni in kaj drugi. V njih se porajajo prvi dvomi, med sabo začnejo tekmovati, kdo od predpostavljenih in sovrstnikov ima bolj prav. Na žalost takrat ni več poti nazaj, saj jim tudi učbeniki ne dajejo odgovora na vprašanja, ki si jih zastavljajo. Zgodovinske resnice sporočajo povsem napačne predstavitve dogodkov iz naše preteklosti in tako je otrok razpet med nebom in zemljo. Na takšnih temeljih torej gradimo naš svet. Ko smo prvikrat zadihali v samostojni državi, smo tisti, ki smo preživeli nacizem, fašizem in komunizem, zadihali svež zrak in sprejeli trenutek samostojnosti kot blagodejno zdravilo za dušo, ki ji komunizem ni priznaval obstoja. Ta brezdušnost je na žalost obsedla vsakogar, ki si je dovolil krojiti usodo tako, kot mu je to veleval  ustroj umetno zgrajene jugoslovanske skupnosti, v kateri je Slovenija izgubljala svoje zdrave korenine. Vse se je iztekalo tja doli v maršalovo naročje, ki je pozneje podpisal smrtno obsodbo tolikim medvojnim in povojnim žrtvam. 

Danes mnogi znova blagrujejo obdobje njegovega maršalovanja, hkrati pa se na žalost ne zavedajo, da  zadolževanje naše države izvira že iz njegovih časov. Lepo je bilo z belimi rokavičkami na rokah mahati pionirčkom v pozdrav in 25. maja prirejati razkošne manifestacije na stadionih, medtem ko je bil praznik znotraj tega slavja drugače obarvan. Strahovladje je ljudi dušilo do te mere, da so v sebi zatajevali resnico, ki je bila dobesedno preganjana, saj je bilo dovolj, da si povedal politični vic, pa te je »uzela magla«. Kako bi si torej tedaj upal na glas povedati, da je nekdo od tvojih najbližjih nekje končal svoje življenje na »neznanem kraju in ob neznanem času.« Sodba v imenu ljudstva ni bila izrečena, opravljena je bila tako kot danes delo na črno, ki ga preganjamo. Za vse te številne žrtve ni bil nihče preganjan, kajti kdor je krit od zgoraj, lahko počne, kar ga je volja. »Skojevci se ne opravičujemo«, so nam dejali, ko so nas po krivici izključili iz gimnazije, v resnici pa so proces zoper nas izvedli na podlagi njihovega scenarija.

Velikokrat pomislim na to, kako pretkano so organizirani procesi, s katerimi je takratna oblast in kot se izkazuje, tudi njena naslednica sedaj, načrtno uničuje človeka, ki je moteč samo zato, ker njegove sposobnosti rušijo meje, ki jih njihova modrost ni zmožna preskakovati. Enotni so v žalitvah, nestrpnosti in slepem nagonu zoper vse, kar diši po resničnem pravu in ustavi, ki se je ni izmislil on. Dokazovanje resnice preslišijo, potem pa udarijo z neko odločitvijo, ki se na koncu izkaže za neveljavno. Plehko in nedostojno je vedenje te neverjetne četice izbrancev, ki se veselijo vsakršnih zlih dejanj, tudi trpljenje otrok in žene jih ne gane. Neki večer sem v večernih poročilih na TV slišala upravnika zaporov na Dobu, da imajo na Dobu še dovolj prostora. Morda pa je kateri od njih rezerviran v kdo ve kako oddaljeni prihodnosti tudi za vas, ki danes plešete svoj »zmagoviti« ples – nikoli se ne ve. Tudi Murgle niso večne.