Erjavčevi pobalini

"Zaščitnik" upokojencev ne mara pobalinov iz SDS, pa nemara tudi drugih ne. Značaj gospoda Erjavca je tako dokončno predstavljen, saj pri njem že dolgo opažamo sto obrazov v enem samem okviru. Prav smešno je že, kako že leta spremljamo njegove izjave in lovljenje zadnjega vlaka, ko gre za iti ali ne iti v koalicijo, kakršno koli že. Pa to je njegova pravica, če ne bi potem, ko se ta začne krhati, tokrat tudi izrazito po njegovi zaslugi, udaril po tistem, ki mu je omogočil vstop vanjo. Ja, kante za smeti so ga takrat odnesle in zdaj mu pride prav, da jokajoče g. Slaku potoži, kako se je žrtvoval in izkazal za načelnega. Janez Janša pa naj takoj odstopi, ker on pa ni načelen, bruha iz njega vsakokrat, ko ima možnost priti na TV. No, saj ni vredno, le čudimo se lahko, da tako imenovani varovanec upokojencev ne mara mladine in jo zmerja s pobalini. Ali pa nemara med te pobaline prišteva tudi vse tiste, ki so se naveličali vsakodnevnih obtoževanj našega predsednika vlade in tistih, ki v njem prepoznavajo človeka, vrednega spoštovanja. Koga pravzaprav spoštujete vsi vi, ki danes mlatite po njem, je velika uganka, saj ne bo dolgo, ko boste znova obrnili suknjico po vetru. Da boste le zraven!

Pismo Gregorju Virantu

Spoštovani gospod dr. Gregor Virant,

nikogar ne bom spraševala za mnenje, še manj za dovoljenje, čutim pa dolžnost, da Vam odkrito pišem, ker je zame anonimno pisanje papir brez vrednosti in skrivaštvo, hkrati pa znak zahrbtnega delovanja. Pišem Vam kot članica Slovenske demokratske stranke, katere pomemben funkcionar ste bili tudi Vi in to kar nekaj let. Ko ste lani storili tisti korak, ki Vam ni prinesel ravno posebne zmage in utrditve Vaših značajskih potez,  sem se zdrznila, a prvi hip verjela, da gre v dobro Slovenije morda za pomemben dogovor med Vami in gospodom Janezom Janšo. Preveč sem spoštovala Vas in Vašo širšo družino, da bi lahko verjela v dejanje, ki ste ga storili. Žal se je moje upanje podrlo, ko sem, skupaj z mnogimi, spoznala, da gre za strahotno izdajstvo. Z vso pravico ta korak tako imenujem, kajti, gospod Virant, v stranki, ki jo je ustanovil eden najpomembnejših osebnosti slovenske demokracije, dr. Jože Pučnik, in ki jo zdaj že vsa leta za njim vodi gospod Janša, sem 22 let. Ne lastim si nobenih "borčevskih zaslug" za to, pač pa sem vselej pripravljena braniti to, kar smo zgradili in kar sta predvsem zgradila oba naša predsednika, s katerima sodelujem že vsa ta leta. Gradila sta počasi, s trdim delom in odrekanjem, s poštenim finančnim poslovanjem in predvsem s poštenim odnosom do ljudi, ki so naši člani oziroma pripadniki – in teh ni malo, kot veste. In potem so bile volitve in se je zgodilo, kar se pač je. V naš dom, ki ste ga kot minister, vsaj tako je kazalo, pomagali graditi, ste vrgli bombo, ker ste v ozadju kovali svoje načrte. Tisti, ki Vas je tedaj v vlado sprejel z odprtimi rokami in po hrbtu katerega ste se povzpeli na ta prestol, Vam je postal odveč oziroma premalo za Vašo povzpetniško (oprostite, a to dokazujete) naravo in ste tako raje povzročili zmedo na političnem prizorišču, pa čeprav v veliko škodo Slovenije.

Zdaj ponavljate scenarij, ker Vam tudi ta visok položaj ne zadošča več. Slovenija Vam ni pomembna, Vam je znova pomembno umazano delo, ki ga opravljate za ali pa z drugimi, ki prežijo na to, da bi pod giljotino podstavili Janševo glavo. Kako nizkotno. Vam res niti za trenutek ni nerodno, se res upate prevzemati tako grozljivo odgovornost pred slovenskim narodom, ki ga potiskate na rob katastrofe? Ne s tem, ker hočete pokopati Janeza Janšo in mu v očeh ljudi odvzeti še poslednje drobtinice spoštovanja, ki si ga zasluži, temveč s potezami, ki jih vlečete. Na televiziji nastopate z ultimati, ko da je predsednik vlade zadnji pobalin, ki mu lahko ukazujete, kaj in kdaj mora uresničiti scenarij, ki ste ga skovali v svoji glavi. Hkrati pa zdaj izsiljujete še tiste, ki so s poštenimi nameni vstopili v koalicijo, naj Vam sledijo. Pošteno, mar ne?

Predvčerajšnjim je minilo deset let, odkar nimamo več Jožeta Pučnika. Vas to kaj gane? Zagotovo ne, ker če bi upoštevali njegove zasluge za Slovenijo, če bi spoštovali njegov lik, če bi premogli vsaj delček njegove strpnosti in modrosti, s katero je uravnaval poti naše demokracije, Vam niti na misel ne bi prišlo, da bi rušili ideale, za katere je živel. In glejte, zato Vam pišem, odkrito, brez kančka bojazni, da bi se mi lahko kaj zgodilo.

Toliko let sem na svetu, od tega tako velik del pri stranki, da če bi se jutri iztekel moj poslednji dan, bi potekel v zavesti, da nisem nikoli nikogar izdala, nikomur namerno škodovala in nikoli menjavala strank, tako kot ste ravnali tudi sami. Predvsem pa ne dovolim nikomur, tudi Vam ne, da tako nizkotno blatite človeka, s čigar ugledom ste si kovali pot navzgor. Brez ponosa ste in žal mi je, da sem nekoč tako zelo verjela v Vas.

Deset let brez dr. Jožeta Pučnika

Ob 10. obletnici smrti predsednika Demosa, častnega predsednika SDS, znanstvenika ter očeta samostojne in demokratične Slovenije se je Slovenska demokratska stranka v petek, 11. januarja 2013, na pokopališču Črešnjevec poklonila njegovemu spominu.

Mir, tišina, pritajena solza ostaja v kotu očesa. Srce pa govori, moli in pritajeno izgovarja Tvoje ime, naš dragi Jože. Vse tisto, česar Ti nismo povedali, ko si še skupaj z nami delil svetle in temne trenutke življenja, zdaj prinašamo k Tebi kot zahvalo za vse, kar si nam podaril v času, ki smo ga preživeli s Teboj. Vselej, kadar takole zbrani kot danes stojimo ob Tvojem poslednjem domu ter Ti ob vznožju prižigamo luči ter polagamo cvetje na gomilo, se počutimo dolžnike za vse trenutke, ko si nas bogatil. Letos, ko na današnji dan mineva že deseto leto Tvojega slovesa, Te še posebej pogrešamo. Koliko bogatejši bi bili, koliko močnejši, če bi lahko delili s Tabo vsak trenutek dvomov in bojazni, da bo tema premagala temo. Oklepamo se dobrih misli in želja, ki si nam jih podaril, oklepamo vseh dobrih dejanj, s katerim si zgradil zid med ljubeznijo in maščevanjem, od katerega si se znal ograditi. Za vsa ta plemenita dejanja zatorej ostajamo Tvoji veliki dolžniki, saj ostajaš naš veliki učitelj, ki je vselej znal postavljati zid med lažjo in resnico in se vselej oklepati slednje. Smo žalostni, a vselej si nas učil, da moramo naprej. In mi gremo – s spominom nate, Jože!

Slakov orkester

Sinočnji Slakovi Pogledi so spominjali na »Poglede« iz davne preteklosti, le da jih nismo gledali po televiziji, marveč so jih mnogi doživljali v živo. Orkester je bil pod voditeljevo paličico dovršeno uglašen, (še Mozart bi temu pritrdil), le da veličastni zvoki glasbe, ki vselej zaključujejo voditeljevo oddajo, tokrat niso sodili k zaključku simfonije, ki so jo izvajali gostje večera. Bolj bi sodila tja kakšna udarna iz zakladnice Janeza Stanovnika in še mnogih drugih. V tej noči, po večeru, ki je bolj spominjal na kak proces iz preteklosti kot na kaj drugega, je minilo deset let, odkar je Slovenija izgubila svojega velikega moža, dr. Jožeta Pučnika. Slovenska demokratska stranka, ki jo zdaj že dolga leta vodi njegov naslednik Janez Janša, in Slovenci, ki so ga globoko spoštovali, žaluje za njim kot za svojim lastnim očetom. Z izgubo Pučnika je v našem prostoru nastala praznina, ki je ni mogoče zapolniti; izgubili smo človeka, ki je po krivici prebil v zaporu dolgih devet let. Je bil ta večer tik pred trenutkom, ko se je pretrgala nit njegovega življenja, hvaležen spomin nanj?? Voditelju oddaje je bolj godilo to, da so mu člani (Proti)korupcijske komisije in ostali orkestraši v en glas pritrjevali, kako s pomočjo posameznih tv-vložkov mojstrsko zastavlja vprašanja, na katera jim ni bilo težko odgovarjati, saj je bil aparat dovršeno usposobljen za vrtenje ene in iste melodije. O 10-letnici Pučnikove smrti se novinarju in omizju, verjetno tudi dr. Pirnatu ne, seveda ni niti sanjalo. In, čeprav je danes za stranko in za velik del Slovencev dan žalovanja, mi je hkrati prišlo na misel, da je morda usoda Jožeta Pučnika prikrajšala za ponovni proces zoper njega, saj bi ga v teh časih zagotovo, tako kot zdaj zoper Janšo, znova doživel.

Grda punčka in lepa punčka

Ko poslušaš radijska in TV poročila, komaj dojemaš zlobo in perverznost besed, ki nekaterim veleumom v raznih komisijah, tokrat v protikorupcijski, letijo iz ust kot naboji iz avtomatskega orožja. Ni pomembno, če bodo zadeli vsi in vse, pomembno je, da se o strelcih govori in da se obrazi kažejo na ekranih. Tarče so izbrane tako, da umazani punčki "prilepijo" manj lepo, zato da tista prva ne bi bila videti preveč umazana. Seveda gre le za videz, kajti v resnici je lepa punčka veliko bolj umazana kot ona "grda", a da bodo otroci laže zaspali, je dovoljeno, da se pravljica ta večer konča z lažjo – kako sladke sanje! Mnoge mame in očetje pa še kar vztrajajo pri ekranih in se čudijo: "Ja, tega si pa vseeno nismo mislili," ali pa: "O, saj ga poznamo, tega lopova!" - Janšo, seveda. Kako malo potrebujejo ljudje za to, da nasedajo umazanim lažem in kako veliko časa, na žalost, potrebujejo za to, da ugotovijo, do kje sega človeška zloba. Mar bi na primer ob izmišljeni novici, ki bi vam jo nekdo podtaknil pod domači prag, da je na primer vaša mati, žena ali hči prostitutka, kar nasedli laži in jo preko noči spodili iz hiše? Dvomim, saj gre vendar za zaupanje, za spoštovanje in vero v človeka, čigar življenje vam je sveto že veliko let. Branili bi ga in zagotovo iskali tistega, ki je hotel s svojo sprijenostjo uničiti življenje v vašem mirnem in srečnem domu. Kaj pa tu, kdo bo branil čast in glavo, ki je vedno znova na tnalu? A glej, rablji so se že oglasili in že izrekli obsodbo ali pa se vsaj okitili s tistim znanim stavkom: "O, če bi se to primerilo meni, bi…." Kaj že? In kolikokrat smo to že doživeli, mar ne?

Nekoč so nam starši radi pripovedovali pregovore: "Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme." Ali pa: "Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade."

SREČNO, Slovenija

Le še nekaj ur je do izteka leta, ki me spominja na razpršeno, v komaj vidno kopreno ovito ravan. Toliko temnih in hkrati svetlih utrinkov je stkalo minulih dvanajst mesecev, da bi težko ocenila, ali je prevladovala svetloba ali tema. Vsakdo se v teh trenutkih sprašuje, česa vse nismo storili zato, da bi se leta lahko spominjali drugače, s prijetnejšimi občutki, z zavestjo, da smo mislili tudi na ljudi okoli sebe, da smo jim skušali približati resnico o tem, kaj pravzaprav potrebujemo za svoje življenje. Kaj je sreča, ki si jo tako pogosto zaželimo v teh dneh, v zadnjih trenutkih iztekajočega se leta? Res potrebujemo zanjo le polne košare materialnih dobrin, žlahtne pijače in modnih oblačil, ko se zavrtimo v slovesnem valčku? Kaj pa tisto drugo, kaj prijateljski nasmeh, topel stisk roke, tolažilna beseda tistim, ki v zapuščenosti, za bolniškimi zidovi, v ječah in v vsesplošnem pomanjkanju trpijo mraz in vso bedo sveta? Misel je tista, ki brodi okoli njih, ljubeča in topla in tudi ta pomaga. Premoremo v svojem pohlepu po imeti čim več, imeti vse, vsaj to darilo zanje? Sicer se nam zgodi, kot je zapisala naša Alenka Jeraj:

"Kruh sploh ne diši več.
Samo topi se,
drobi,
izginja.
Pozabili smo nanj.
Ni ga več.
Kot ni hrapavih materinih dlani.
Kot ni izbe in krušne peči.
Na vse smo pozabili."

Nocoj se poleg vseh, ki si želijo tolažbe in skromnega priboljška, spominjam ljudi, ki so, upam, vsaj v teh trenutkih obkroženi s svojimi dragimi, z ljudmi, ki so tako pogosto prikrajšani za njihov objem in varno zavetje. To so vse tiste mame in tisti očetje, ki jim služba dostikrat odreka to razkošje, da bi mogli biti ob večerih ali v poznih nočnih urah doma, za skupno mizo in bi legali skupaj k mirnemu počitku. Spomin na minulo leto me prisiljuje k temu, da se v mislih zahvalim tudi ljudem, ki v nekem smislu krojijo našo usodo, usodo naroda. Tako neskončno zaboli vsa ta surovost, ki je v zadnjem času preplavila ulice naših lepih mest in vasi. Se letošnje leto res mora posloviti s tolikšno rano v duši? In kako je pri srcu vsem tistim, ki bi jih najraje javno križali? Mar sramotenje in žalitve sodijo v »novo pomlad«, morda v »novo Roško?« Kako si je skupina iz naftalina privlečenih individuumov drznila oskruniti ulico, ki je za nas, ki smo jo doživeli, pomenila in še pomeni sveti kraj? Tam se je rojevala tista Pomlad, ki jo lahko oni s svojo besedo le oskrunijo. Po krivici pa je tam čemel človek, katerega ime in priimek nekaj pomenita, pa če je komu to všeč ali ne, in ki je veliko storil za to, da smo svobodni. Zagotovo pa tega ni storil za to, kar mu danes prirejajo po ulicah. Nobena lažna zgodovina ne bo izbrisala dogodkov minulih dvaindvajsetih let, nobena žaljiva beseda preglasila resnice, ki ji kljubujejo lažni preroki na ulicah. Prihaja novo leto, prihaja novo upanje in prihaja čas, ki mora priti, saj nikoli ne bo minil spomin na večer, ko smo prvikrat praznovali Silvestrovo v Samostojni Sloveniji. SREČNO, Slovenija!