Onkraj brvi

Pojdimo torej v silvestrsko noč varno preko brvi, brez zdrsov in bojazni, v veri, da se onkraj poti kažejo obrisi nove pomladi in upanja.

Brv, tanka in trhla, a hkrati vzdržljiva nas vodi z enega konca na drugi breg. Ni snežink, ni ledu, le megla spušča rahlo sled vlage in korak po njej ni gotov. Rahel zdrs in že se lahko znajdemo v globeli pod seboj. Negotov je naš prehod iz starega v novo, nešteto dvomov in neznanih pričakovanj se prebuja in ko se oziramo nazaj, je vse kot v filmu. Svetloba in sence, vmes pa znani in neznani obrazi, ki smo jih srečevali skozi vse leto. Na klopi v parku se ustaviš ob klošarju, ki steguje roko in čaka na podarjeni cekin. V torbici nosim piškote, kruh, kolač, še topel košček pice in hvaležnost na obrazu je kot božji dar iz nebes. Nič hvala, nič prosim, le oči, tiste tople in svetleče pričarajo trenutek, ki ga ne bi zamenjala za nobeno slavnostno pojedino silvestrskega večera. Da, to je tvoj praznik, to je odrešenje duše, ki jo v hipu mine vse potrošništvo. Postaneš in spregovoriš, ker tako čuti srce, ki se je v hipu razdalo in ogrelo premražene roke neznanca, ki je nenadoma postal tvoj znanec – prijatelj. Kar zaplesal bi od sreče in ko potem doma za sabo zakleneš stanovanje, se ti zdi, da je tvoj dom dobil neko drugačno podobo, da je v njem nenadoma več svetlobe kot prej in da postanek ob jaslicah, kjer bo ta večer že drugi sveti večer, zrejo vate živi pastirci. V mislih se vračaš k možem na prostem in si jim hvaležen za podarjen trenutek topline.

Na oni strani brvi se začenja novo poglavje našega življenja. Se moramo vprašati, kaj nam leto, ki je tik pred vrati, prinaša? Tudi če se, bo odgovor tak, kakršnega bomo oblikovali mi sami, kakršnega nam bodo hoteli krojiti tisti, ki menijo, da delajo dobro ljudem. Toda, mar se oni ukvarjajo z mislijo, kako je tistim tam zunaj pod milim nebom, jih peče vest za vse, kar je pripomoglo k temu, da v toliko domovih morda na silvestrovo ne bodo imeli niti kruha, kaj šele kaj drugega? Kaj bi jih karali. Odraslost jih veže k temu, da, tako kot starši doma, poskrbijo za vse, predvsem pa za tiste najrevnejše. Prihodnost je pred nami kot slika, ki upodablja to, kar slikar čuti v sebi, je kot glasba, ki zveni zdaj otožno zdaj prešerno in razposajeno, je nepopisan list, dokler pesnik nanj ne napiše svojih verzov. Tako bomo prihodnost zapisovali tudi mi vsi, vsak po svoje, vsak v svoj koledar, dokler tako kot na današnji dan ne bomo obrnili poslednjega lista v njem. In tako leto za letom. Naše želje in voščila se že vse od Božiča kot valovanje morja pretakajo od srca do srca. Želimo si sreče, zdravja, ljubezni, a želja ni dovolj. K njej vodi pot, ki se ji pravi stisk roke, iskren pogled v oči, pomoč, ki jo potrebujejo pomoči potrebni. In še nečesa ne pozabimo – naše zemlje, naše domovine, ki nas v teh ne prav prijetnih in nevarnih časih še kako potrebuje. Vsak trenutek, ki bo med nas vnašal nemir in krivico, ki se bo in se je žal že zgodila mnogim izmed nas, izkoristimo za to, da bomo branili pravico in svobodo, ki pripada vsakomur, ki jo zna braniti. Pojdimo torej v silvestrsko noč varno preko brvi, brez zdrsov in bojazni, v veri, da se onkraj poti kažejo obrisi nove pomladi in upanja. Sklenimo roke, kot smo to storili že neštetokrat in naj  obroč sklenjenih rok ne popusti pod še tako težko preizkušnjo, ki nas čakajo v prihajajočem letu. Srečno in pogumno!

Podarimo si srečo

Ko razmišljam o vseh tegobah današnjega časa, lahko mirne duše rečem, da smo lahko ponosni na naše ljudi, na tisti del naroda, ki ni nikoli zatajil svojih korenin, ki je vztrajal, ko so mu dali piti najbolj grenko pijačo in ki je ohranil spomin, ki mnogim tako zelo peša.

Izginjajo dogodki, ki so nas vsak po svoje postopoma zaznamovali. Pred očmi drvijo kot vlak mimo železniških postaj. Nekaterih se raje ne bi spominjali; teh je bilo v tem letu veliko, vendar pa ne izginjajo v pozabo. Kot mozaik se rišejo drug ob drugem in nas vodijo k spoznanju, da je vsak izmed njih del vsakogar izmed nas. Kaj ste nam želeli povedati vi, ki ste si v minulem letu prizadevali raniti že tako ranljive ter njihove sanje spremeniti v temno in grozečo moro vsakdana? Nič dobrega, mar ne? Vendarle pa mi ob tem prihaja na misel del stavka iz TV reklame: "Ne bo vam uspelo, to je Jelovica!" Resnično, le tako zmoremo; z razumom, z zavednostjo, z zvestobo resnici in pravici. Ko razmišljam o vseh tegobah današnjega časa, lahko mirne duše rečem, da smo lahko ponosni na naše ljudi, na tisti del naroda, ki ni nikoli zatajil svojih korenin, ki je vztrajal, ko so mu dali piti najbolj grenko pijačo in ki je ohranil spomin, ki mnogim tako zelo peša. Spomin na čas, ki nas je izdvojil iz skupnosti, v katero nismo sodili, iz objema zlih sil, ki so kovale peklenske načrte zoper naš narod. Ti ljudje dobro pomnijo obraze, ki so se postavili po robu brezumju in njih notranja moč je tista, ki pomaga živeti, ki nas dela trdne kljub navidezni krhkosti in maloštevilnosti. A številčnost ni merilo moči, vsebina brani pred razpadom in iz nje se sproti rojeva upor zoper vse slabo, ki sili v pore našega bivanja na zemlji. Zemlja, naša rodna gruda, ljudje, topli in pogumni ostajajo in teh ni moč pregnati z zlobo in podcenjevanjem, z lažjo, ki jim nabita s sovražnostjo bruha svoj ogenj v obraz. Ves gnev je zaman. Prihaja večer, ko se srce umirja in korak za hip obstane v pričakovanju govoreče tišine. "Sveti večer pred Marijo gori, vso zamaknjeno v zvezdni sij". Ni je moči na zemlji, ki bi pregnala doživetje ob jaslicah, ni viharja, ki bi se ga zbali, ko se združeni spominjamo našega velikega državnega praznika in ni strahu, ko se pripravljamo na vstop v naslednje leto novih doživetij. Če si v srcu čist, če se zavedaš, da je tvoja pot prava, če ne obupuješ, ko te nekdo po krivici preganja, se zlahka napotiš na novo pot. Ta pot je kot luč. V njej je čar skrivnostnih sanj, ki jih bomo v bližnji prihodnosti zagotovo znova sanjali in nekoč spet dosanjali. Kje se začne moja, kje tvoja pot? Vse je pravzaprav tako preprosto, a na videz nedosegljivo. Dotaknimo se drug drugega vsaj ta večer, ta praznični dan in vsak naslednji, ki prihaja z novim letom. Kdor tega ne zmore, naj v oboževanju svojega jaza objokuje trenutek, ko je zapravil stisk ponujene roke. V svetonočnih željah je skrito vse tisto, kar vsakdo potrebuje zato, da je srečen. Praznujmo torej in del svoje sreče podarimo še drugim.

Prostitucija in prodajalka ledvic

Blagor poslušalcem  v prostorih škofjeloške gimnazije, ki jim je 18. novembra letos (tako Reporter 2. 12. 2013) predavanje profesorice Vesne Vuk Godine napolnilo srce in dušo. Kar dve uri so vdano poslušali in srkali vase žlahtno pripoved o razmerju med moškim in žensko. »Čez 18 mesecev bo taka kriza, da bodo starši svoje hčere navajali v prostitucijo in prodajali ledvice svojih sinov.« Pripomnila je še,  da se to že dogaja. Saj ni res, bi človek dejal, a žal je. Imamo torej tudi take profesorice, ki znajo vzgajati mladino ter njihovim staršem posredovati napoved prihodnosti, ki jih čaka. Brez pomisleka torej, pred kom stoji predavateljica, kakšen je notranji odziv mladine, ki jim »vzgojiteljica« prerokuje svetlo prihodnost; da o njenem idealu samurajske etike niti ne govorimo. Obstaja morda kaka komisija tudi za obravnavo takih primerov, ima kdo moč, da bi takim predavateljem odvzel pravico »izobraževanja« ljudi, predvsem mladine, ki jim s tako zavržno napovedjo njihovega popotovanja v prihodnost greni življenje? Naj zapišem fonetično: »Unapetitlih« (neprebavljivo!), je govorila moja pokojna stara mama.

Deček v črtasti pižami

Ljubljanski mestni svet je kot rdeča trdnjava, v kateri vlada trda roka tovariša Zorana. Če nisi priden in poslušen, ostaneš pred vrati te zanesljivo varovane stavbe, za kar poskrbijo možje v različnih uniformah. Za popestritev scene se iz ozadja na stopnišču sliši še ženski glas, ki opozarja na to, kdo ima prav in kdo ne in pri tem ne pozabi omeniti svetnikov SDS, ki jim menda ne gre za stvar, ker ona pač očitno bere njihove misli, ki so, bo že res, če ona tako meni, temačne in zle. Ja, naš Jernej ima, kot kaže, res veliko masla na glavi, da ga morajo kar možje v uniformah odganjati od mestnih vrat. Pri nas na stranki sicer ni čutiti, da bi povzročal kake izgrede, a fotoaparat je zanj tako kot molitvenik, ki ga veren človek vselej nosi v notranjem žepu svojega suknjiča; je tako rekoč del njega. In namesto tega, da bi bil župan vesel novih fotografij, ki bi jih zagotovo dobil na vpogled – če ne drugje, na naši spletni strani, ga da odstraniti iz sejne dvorane. Čudni časi, ki se očitno spreminjajo, saj je župan znan po tem, da se rad kaže prešerno nasmejan tistim, ki so ga izvolili. Morda pa je to storil zato, ker mu v teh trenutkih ni več toliko do smeha – ta možnost pa obstaja, na to nisem pomislila!

Sicer se pa naš svet res neprestano vrti. Še oddahneš si ne od ene novice, pa že znova bereš, česa vse sta spet obtožena predsednik SDS Janez Janša in njegova soproga. »Sam proti vsem«, bi že lahko naslovili te zgodbe in če bi človek dosledno sledil vsaki umazani obtožbi zoper našega predsednika, bi moral ljudem zastaviti eno samo vprašanje: si res dovolite, da vas imajo za tako neumne, tako gluhe in slepe, kot da ne razumete, zakaj jim je v tej zmedeni družbi ostankov toliko letne komunistične oblasti napoti ena sama trdnjava, ki jim je ne uspe zrušiti in ki se je v zgodovino naše samostojne države skupaj z mnogimi drugimi, zapisala s svojimi dejanji in ne z lažjo, ki je duševna hrana nenehnih zlonamernih izmišljij?

V nedeljo zvečer sem na TV gledala film »Deček v črtasti pižami«. Pretresljiva zgodba o judovskem dečku in njegovem prijateljevanju s sinom nemškega oficirja, ki sta se preko žične ograje, za katerimi je bilo taborišče z judovskimi zaporniki, na skrivaj pogovarjala in igrala. Ker deček za ograjo nekega dne v taborišču ni več našel svojega očeta, je deček tostran ograje sklenil, da mu ga bo pomagal iskati. Skopala sta jamo pod žično ograjo, oficirjev sinček si je oblekel črtasto pižamo, ki mu jo je prinesel mali zapornik in odpravila sta se družno iskat pogrešanega očeta. Bila je racija, celo vrsto zapornikov, med njimi tudi oba dečka, so stlačili v plinsko komoro in preden se je nemški oficir, dečkov oče, zavedel usode svojega sina, se je zgodilo. Zakaj opisujem to zgodbo? Zato, ker sem se po filmu spraševala, ali je pri nas kdo preštel dečke, deklice, matere, žene in može, ki so v črtastih pižamah ali pa brez njih končali v temnih breznih? Mar ni bilo dovolj, si želite ponovitve teh časov in s kakšno pravico postavljate spomenike in razstave tistim, ki so nosilci preživelega zla? Tisti, ki smo okusili, tako krutost nemškega škornja kot »dobrote« fašizma in komunizma, si želimo, da bi ta nenehna zloba, ki je obsedla ljudi, vendarle enkrat že izginila s sveta, iz domovine, ki jo imamo, pa je ne znamo ceniti, iz src in duš, če hočete. Ta cinizem in nenehni posmeh, to nenehno norčevanje, pohlep po denarju in razkošju, ki maže človeško podobo, je postala grozljiva pripoved vsakega prebujajočega se jutra, ki že vnaprej ne napoveduje nič obetavnega. Imamo kruh, priborili smo si demokracijo, imamo državo, nimamo pa svobode govora in pisanja, da bi mogli ljudi sproti seznanjati s pravo resnico, ker so tako imenovani osrednji mediji namenjeni le izbrancem, ki lahko pišejo, kar jim je naročeno. Iščimo resnico – obstaja, čeprav skrita! Razkrivajo nam jo ljudje, ki ohranjajo vrednote in po njih tudi živijo. In zato je vredno živeti za vsak trenutek posebej, kajti sreča je v drobnih stvareh, je v nasmehu in pesmi, je v znamenju križa, s katerim mati pospremi otroka na pot v življenje.

Vera Ban: Poljče. V soju dneva in noči

Pred dvema dnevoma zjutraj sem na prvem programu Radia Slovenija slišala, da so na Gospodarskem razstavišču odprli razstavo o Titu – skoraj bi me kap. Predvsem pa se mi je zdelo pomembno zaključno sporočilo, da želi avtor razstave ostati anonimen. Neverjetno, saj bi človek verjel, da če so se že usodili pripraviti takšno razstavo, da se bo avtor (avtorji?) pod to sramoto spodaj s ponosom podpisal. Kaj je posredi, da tega ni storil? Strah ali sram ali še kaj drugega? So za podobami in drugimi spominki maršala tudi tu v ozadju strici, ki kot ponavadi ostajajo v senci dejanj, ki jih v manjših ali večjih "paketkih" pošiljajo med ljudi, ker bi jih radi prepričali, da je vse, kar je bilo po letu 1990 le privid, ki ga ni vredno omenjati? Vendar pa temu ni tako.

Sinoči je bil namreč v Poljčah velik praznik. Pred 23 leti se je tu odločalo o usodi naše prihodnosti. Dr. Jože Pučnik je tu izrekel tiste znamenite besede: "Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več, za Slovenijo gre!" Njegove klene besede žal ne slišimo več, a močno se je zarezala v srca, ki so tudi sinoči podoživljala trenutke, ko so se stkale prve niti Slovenske pomladi. V nabito polni dvorani je bila zbrana elita vseh, ki so bili prvi med prvimi, ljudje, ob katerih se ti spočije duša in ob katerih začutiš, da živiš življenje, ki se ti zdi včasih tako zelo odmaknjeno od resničnosti. Beseda in pesem, zliti v eno in utrip notranje zbranosti posvečujeta praznik, ki mora postati vse bolj in bolj pomemben, če hočemo ohraniti svoje državljansko dostojanstvo. In glejte, govorci in vsi, ki so pripomogli k osvetlitvi spomina na dan pred 23 leti, se niso skrili za zaveso, spregovorili so pred njo, podpisani pod dejanja s pravimi imeni in priimki, ki so jih v slovenskem prostoru zaznamovala za vselej. Iskrene čestitke, naši pogumni možje in fantje, Slovenija je ponosna na vas!

Ko sem ob vtisih s slovesnosti v Poljčah pomislila na razstavo na Gospodarskem razstavišču, sem ju v mislih strnila v podobo dneva in noči. Razstava je sramota in umazan pečat na domoljubju in narodni zavesti, je krivda in posmeh vsem živim in mrtvim. Zlasti slednji nikoli ne bi smeli doživeti tega, da se podoba človeka, ki se je podpisal pod njihovo izginotje, zdaj vzpenja nad njihovimi neznanimi grobovi. In še nekaj! Nam bodo takšni in podobni anonimneži v tem duhu vzgajali našo mladino, bodo s takimi dejanji zastrupljali njihovo mladost in jih učili, da so zločinci vredni spomina, junaki svobode in vere v pošteno prihodnost pa naj utonejo v pozabo? Trdno verjamem, da jim ne bo uspelo. Vsi ti ljudje so, hvala Bogu, še tu, in z njimi smo vsi, ki verjamemo, da se pot Slovenske pomladi nadaljuje v prihodnost, ko bodo naši otroci spoznavali resnično zgodovino naše bližnje in daljne preteklosti.

Sanje Pozitivne Slovenije

Pri nas je tako, da predsednica Vlade Republike Slovenije sanja o davku na nepremičnine in svoje  sanje zaupa celo nemškemu časniku Suddeutsche Zeitung (Dnevnik, 21. 10. 2013); županu Ljubljane pa so se sanje o Stožicah, ki jih je sanjal pred šestimi leti, spremenile v kruto resničnost, ki zdaj državljane Slovenije stanejo kar 63,7 milijona evrov (Finance, 21. 10. 2013). Tako se zgodi, če sanjata dva najvidnejša iz Pozitivne Slovenije. No, nekaterim se pa še sanja ne, zakaj nekateri le sanjajo.

»Ne hčere ne sina po meni ne bo…«

Dnevnik,  18. 10. 2013, str 13

Prebliski (Franjo Jurman)

»Kdo od politikov je kaj obljubljal in ni naredil, vemo vsi. Sta pa med njimi zagotovo skoraj na prvem mestu Janša in Rupel. Danes pa s prstom kažeta na druge. Sistem je znan.  Pokaži na druge in ostaneš čist.«

Kako lepo je prebrati  spet nekaj novega o dveh ljudeh, ki ne sodita v kotel vroče vsakdanje kuharije naših neodvisnih medijev! Človek se kar odpočije ob »žlahtni resnici« v neodvisnem Dnevniku, ki jo je vanj priobčil zgoraj omenjeni dopisovalec. Seveda, kdo drug, če ne Janša ali Rupel, imata na vesti največ neizpolnjenih obljub, odkar imamo samostojno državo. Kako že smo prišli do nje, kdo že je sodeloval pri njenem rojstvu? »Ne hčere ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina: me pesmi pojo«, je zapisal naš pesnik Valentin Vodnik. Vam ti verzi kaj povedo, spoštovani pisec  v »Prebliskih«? Če ne, pa od časa do časa le preberite kako vrstico iz knjig tako Janše kot Rupla, morda Dejana Kaloha in objavljenih resnic o botru Kučanu(!) in še mnogih drugih, ki niso le obljubljali, temveč so pustili za sabo bogato sled v zgodovini naše samostojne Slovenije. Ne bo vam žal. Poznati resnico pomeni biti očiščen navlake laži. Vaše preganjavice ne bo več , vaš spanec bo  mirnejši, vaš pogled  jasnejši, vaš prst pa bo morda odslej usmerjen v tisto smer, iz katere veje burja, ki že dolgo časa odnaša s seboj vse tisto, kar so nekateri s trudom zgradili.

Štirje mušketirji

"Mama, umazal sem si hlače, kriv je pa Janez, da veš."

"Daj no, Gregec, vsega pa tudi ni kriv on.!"

"Ja, pa je", saj so tudi drugi tako odločili. "Veš kaj, sinko, ne razburjaj se preveč, saj veš, da znaš vselej s prstom pokazat na druge, tebi pa se ne zgodi nič hudega. Tudi tokrat bo tako, če te le trojka preostalih ne prehiti s kako novo zvijačo. Toda ne, v zvijačah in iskanju novih tovarišev si ti glavni, Gregec!"

Tako nekako je 5. oktobra 2013 potekal sobotni TV-klub na POP TV. Vprašanja voditelja so bila postavljena dokaj jasno, odgovori vseh štirih mušketirjev pa podobni igri otrok, ki nemočni valijo krivdo na tistega, ki se ni hotel pridružiti njihovi umazani igri. In glej ga zlomka, zdaj je on kriv, da si je Gregec raztrgal hlače. Odgovori sodelujočih so imenitno osvetlili prostor okoli sebe. Združeni so drug za drugim v en glas izrekali obtožbe zoper eno in isto osebo, odgovorov na vprašanja, zakaj so državo pripeljali na rob propada in kako jo reševati, pa od nikoder. V zadregi je bil voditelj, v zadregi so bili oni, ker nihče od gledalcev oziroma poslušalcev v tej naši državi ni tako nor, da ne bi zaznal njihove nemoči in občutka, da jim vselej zmanjkuje besed, ko gre za resne in tehtne odgovore. Oni vladajo, za storjene napake in prekrške pa je vselej kriv nekdo drug. Nobel zadeva; take igrice se lahko gredo le otroci, ki še ne vedo, zakaj bodo še dolga leta potem, ko bodo odrasli, plačevali za grehe te naše doslej "najuspešnejše vlade" v Sloveniji. Že dolgo gledamo pred seboj te znane obraze, a predstava, ki smo jo gledali ta večer, je javnosti, ki jim morda še vedno zaupa, a je ni zapustil spomin na čas, ko je Slovenija živela v normalnih razmerah, pomagala odpreti oči, kam vodi pot teh in še mnogih njim sorodnih mušketirjev.

Kronanje kralja

Tih jesenski mrak je prekril oktobrski dan. Sedim pred računalnikom, brskam po novicah minulega dne in zdi se mi, kot da je svet razdeljen na dva pola, saj se njuni govorici povsem razlikujeta med seboj, le da hoče ena stran preglasiti drugo. Kam nas vodi takšno početje, kje se bo končala pot tega brezglavega uveljavljanja volje tistih, ki si tako rekoč ves čas lastijo pravico biti nad ostalimi, ukazovati in obvladovati vse, ki so si jih s silo in trdo roko podredili? Smo se ti drugi res navadili ponavljati za Prešernom »navadile so butare se pleča« in ves čas odstopati prostor pod soncem zapovedujoči kasti? S kako pretkanostjo zna ta stran izkoriščati ponižnost in krotkost dobro mislečih, ki z vero in upanjem v srcu vedo, da so nekje meje, ki bodo zgodbo začele znova, ki bodo po temni nevihti pospravile za sabo vso kramo in umazanijo ter pričele nov dan, sijoč od lepote, ki bo prinesel s sabo odrešenje zavrženih duš. Zgodilo se je, da so prav pred kratkim hoteli utišati nekaj ljudi, ki so pričevalci njihove neslavne preteklosti in nosilci idej, ki temeljijo na tako pogrešanih vrednotah. Hvala Bogu, ni bojazni, da bi jih strah pred brezpredmetnimi in žaljivimi obtožbami spremenil v bojazljivce, kajti pokončni ljudje se znajo braniti tudi tedaj, ko se nekdo brez povoda spravi nad njihove pravice, nad njihovo svobodo govora in ostale človekove pravice. Nič nam ni treba trepetati, tisti časi so za nami, pa naj hudobec še tako otepa s svojim uničevalskim repom.

Posnetki ljudi, ki so jih v zadnjem času pripeljali na prestajanje zaporne kazni, nazorno kažejo, kako so eni bolj enaki od enakih, oziroma, s kako neenakimi vatli se merijo taki in drugačni prekrški posameznikov. Ob tehtanju, kakšen način prestajanja zaporne kazni bi dodelili enemu ali drugemu od znanih osebnosti, ti postane dobesedno slabo. Kaj pa vsi tisti, katerih imen ne poznamo, pa so prav tako stisnjeni med jetniške zidove? Predvsem se ob tem spominjam dr. Jožeta Pučnika, katerega osebna zgodba je postala del mojega življenja in let, ki so mi bila dana kot božji blagoslov, da sem jih mogla preživeti ob njem kot tesna sodelavka v njegovi stranki. Mislim na dolgo obdobje prestajanja kazni, ki jih je preživel v strogo varovanem zaporu, po krivem obsojen, brez možnosti izbire načina prestajanja kazni, zato, ker je hotel pravico in poštenost, ker je v sebi nosil čistost duha in srca in se ni uklonil spletkam udbovskih metod. Svojo doslednost in poštenost je drago plačeval za zidovi temnice, namesto izbire raznih zaporniških del in sprehodov v naravo, pa je dneve preživljal pod fizičnimi udarci rabljev, ki so mislili in verjeli, da bo končno odnehal in se prodal za cekin. Kje so torej merila, kje demokratični režim, za katerega se je Pučnik zavzemal z vsem srcem, ko si je s svojimi dejanji prislužil naziv resničnega očeta naroda. Narod slovenski, zbudi se in pomisli, kdo ti je želel dobro, kdo je želel razbiti obroč in potrgati verige suženjstva pod ljudmi, ki že toliko let ponižujejo tiste, ki ti hočejo dobro! Ko smo včeraj gledali in poslušali to blazno farso okoli človeka, okoli katerega se plete toliko umazanih zgodb, ki se sproti pometajo pod preprogo, ali bo dahnil DA ali NE, so mediji napovedovali zgodbo do te mere, kot da bi šlo za kronanje kralja ali imenovanje vrhovnega poglavarja Cerkve ali pa kdaj bo v kraljevem objemu prijokal na svet njegov prvorojenec. Bali smo se, da se bo zgodil potres v »usodnem« trenutku za državo. In potem so znova nastopili farizeji in pismouki, ki smo jih v podobni vlogi že videli in slišali. A takrat je šlo zares za pomembno zadevo, takrat so zrušili človeka, ki jim je bil in jim bo tudi v prihodnje edina ovira na poti v še večje brezno, v še večje zlo od tega, v katerem smo se znašli. Toda ta oseba se piše Janez Janša in pred njim ni razgrnjena preproga, pod katero bi skrivali hudodelstva, ker ta preprosto ne obstajajo. Kljub temu pa, če si znova sposodim Prešerna: »Zmerom svojo goni slavček…« in to do bridkega konca, dokler v ljudeh ne vznikne tisto standardno vprašanje: »Kaj pa, če je vse to res?« Sramota za državo ste, ker ste na nepošten način vzeli v roke vajeti, ki jim niste kos, in težka cokla za mladino, ki si zasluži resnico in toliko možnosti za zdrav razvoj, da bo lahko doma uveljavljala svoje znanje, svoj optimizem in si ustvarjala družine v varnem zavetju svojih domov. Njim ste najbolj odgovorni za svoja dejanja. Če se jih boste kdaj sramovali, je pa drugo vprašanje - ta odgovor prepuščam vaši vesti.
_______________

In najnovejši izum zastraševanja Janševe družine? Beli prah v pisemski ovojnici... Podlost brez meja, sodstvo pa se ukvarja z izrekanjem krivične obsodbe zoper predsednika SDS! Kdo je vreden obtožbe, se vprašajmo?

Tesno sodelovanje

Včasih sem starejše ljudi slišala takole modrovati: »Ti, a veš, da si zakonca z leti postajata podobna, pa ne le na znotraj, ampak tudi na zunaj!« Te trditve sem se spomnila, ko sem dobila v roke zadnjo številko Demokracije. Na prvi strani sem uzrla fotografijo dveh moških, v katerih sem kar tako na prvi pogled začutila neko podobnost. Ko sem obraza pozorneje pogledala, sem ugotovila, da gre za človeka, ki že kar lep čas tesno sodelujeta; je mogoče, da tudi tesno sodelovanje prinaša enak učinek, kot skupno življenje? Prav nič žaljiva nočem biti, a morda enaka stremljenja in nagnjenja, bodisi k pozitivnim ali negativnim željam in dejanjem, resnično zarisujejo v obraz enake ali podobne poteze. Zanimivo naključje pravzaprav, ki pa da človeku misliti. 

Še posebej trden okvir pa je dobilo moje razmišljanje, ko sem nato listala po reviji in se ustavila ob članku, katerega vsebina je namenjena omenjenima dvema osebama oziroma njunemu občasno povezanemu poslanstvu. Lepo je, če ljudje sodelujejo drug z drugim, ni pa lepo, kadar to počno z namenom, da bi njihov načrt škodoval nekomu tretjemu, »ne krivemu ne dolžnemu«, kot se po domače pravi. Že dolgo sem na svetu, kar rada poudarjam, zato lahko trdim, da zelo cenim ljudi, kot so dr. France Cukjati, dr. Vasko Simoniti in mag. Bernard Brščič. To so gospodje, ki so si spoštovanje in ugled pri ljudeh zagotovili s svojim poštenim delom, z zgledom, z verno predanostjo demokratičnim spremembam in domovini, ki jo nenehno branijo s svojo zvestobo in pošteno besedo. Pred očmi se mi začnejo prižigati lučke, ko ne le v omenjenem članku v Demokraciji, ampak vse te dni poslušam in berem, da je prav te ljudi doletela resna obtožba neresne komisije. In pred njo naj bi se zagovarjali? O, kam smo prišli! Besede in ravnanje teh gospodov sodi v sam vrh intelektualne srenje v Sloveniji in Bogu smo lahko samo hvaležni zanje in še za mnoge druge, ki jih morda še čaka zajec v tem grmu. Spominjam se besed iz časa sojenja v zadevi Patria, ko so se mnogi, ki so se seznanili s krivično sodbo, spraševali: »Kdaj bomo pa mi na vrsti, saj brez dokazov lahko potemtakem obsodijo kogar koli?« Smo mar že tam? Bo TV predvajala nadaljevanke in režimski tisk izdajal podlistke nagrajenih avtorjev?