Sadovi zmage virantovanja

Otroci niso več lačni, ljubljanske ulice in drugod po Sloveniji so se oddahnile od prevelikega hrupa, nihče ni »gotov«. Kakšna sreča! Slovenci smo res tak narod, da smo raje malo manj srečni, kot bi lahko bili, samo da se otresemo enega samega človeka, pa nam posije sonce, ki ga vsi sicer ne opazimo takoj, a to ni pomembno. Dovolj je, da sije njim, ki so tako radostno pričakali »dan zmage«. Tudi to ni pomembno, za kakšno zmago gre, da so le »njihovi« zmagali.

Ojoj, ljudje božji, tisti, ki ste sposobni misliti s svojo glavo, ne prezrite poteka dogodkov, s katerimi so vam izbranci zasenčili pogled v našo skupno prihodnost. Ko so nas Nemci okupirali, so tudi mnogi na ves glas kričali Heil Hitler, a so kmalu okusili bič, ki ga je zavihtel nad njimi. Za tem smo poslušali Živijo Stalin, Živijo Tito, Živela komunistička partija Jugoslavije, Živijo omladina Jugoslavije! Pa so se tudi avtorji teh parol opekli. Za njimi je ostala nepregledna prostranost grobišč, ki skrivajo kruto resnico podivjanih hord, ki jim svetost človeških življenj ni ničesar pomenila. In potomcem teh bolnih idej bi naj danes znova sledili? Menda ja ne, saj je resnica vendar sveta stvar in te ne bo uničilo ne virantovanje, ne vpitje po ulicah, le parola »Gotov si« se še lahko uresniči, a potem dejansko ne bo ostalo ničesar več od tega, za kar smo se zavzemali v minulih dvajsetih letih in več.  Spustiti iz rok pridobljeno, bo morda za vselej izgubljeno, kar bo slaba popotnica našim potomcem. Za prave ideje, za prave vrednote moramo živeti, saj so porojene iz želje po lastni državi, po svobodi govora, po spoznavanju resnice, ki nam je bila zamolčana toliko let.  Vedno bolj se zavedamo, kako pomembno je misliti s svojo glavo in se ne predajati lažnim sanjam, ki jih ponujajo lažni preroki današnjega časa. Pa ne, da se ne zavedate, kam pelje vaš voz prenapihnjenih obljub, ki ne le nam, temveč tudi tistim, ki vas vabijo na uradne razgovore izven naših meja, ne pomenijo kaj dosti, kajti od njih se ne da živeti. Saj ne, da vam človek ne bi privoščil tako »težko priborjene« oblasti, vendar pa bi tudi tisti, ki nismo podpisali pristanka k vaši izvolitvi, zdaj upravičeno pričakujemo, kdaj bomo deležni prvih sadov vašega zmagoslavja. Zunaj je vendar pomlad in človek pričakuje vzklitje novih kali, saj ste starim porezali korenine. Le upamo lahko, da se ne bodo uresničil stihi iz Prešernovega Sonetnega venca:

»Minuli sreče so in slave časi,
ker vredna dela niso jih budile,
omolknili so pesem sladki glasi.«

O njih je v ponatisu Prešernovih poezij  dr. Anton Slodnjak v razlagi zapisal: »To je sonet o žalni igri, ki se imenuje zgodovina slovenskega naroda.«

Izgnanci iz raja

Le kaj bi brez njih? Kdo bi hranil naše duše, ko se izgubljamo v vrtincu praznine? Iz česa bi črpali moč preživetja, kam bi potonili brez navdiha njihove besede? Kdo bi brez njih ob večerih  bral otrokom pravljice za lahko noč in kdo bi narodu pomagal v kritičnih časih, ko je zatirana svoboda duha in demokracije? Imena naših kulturnikov se dnevno izpisujejo na straneh naših medijev, njihov pogum in vrednote nas potrjujejo v veri, da narod ne more propasti, dokler ga varujejo in branijo glasniki svobodnega izražanja in ustvarjanja bogate kulturne dediščine, ki je večna. V času nastajanja prvih demokratičnih sprememb so nam dovolili prihajati v njihov hram kulture, od koder smo skupaj v tišini in hrepenenju po svobodi pošiljali dobre želje za zidove zaporov na Roški. Zdaj od tam odhajate, drug za drugim, ker se zavedate, da ne pripadate temu svetu, ker ne potrebujete zlagane preobleke lažnih glasnikov kulture. In mi smo ponosni na vas!

Neka posebna grenkoba lega na srce v teh dneh. Postajate neke vrste brezdomci, izganjajo pa vas iz raja tisti, ki zaradi nečastnih dejanj sodijo v pekel zla, s katerim sramotijo domovino. Kdo vse si danes lasti pravico zaničevanja in teptanja težko priborjene svobode naroda, ki je najprej občutil moč tujčeve pete, zatem pa še terorja in nasilja sistema, ki ga je Pučnik imenoval »satanska organizacija«! Smo jim to dovolili, ker smo ravnali z njimi kot starši z razvajenim otrokom, ali so si to pravico preprosto kar vzeli? V tem slednjem ponorelem obdobju slednje zagotovo drži. Lahko bi ga poimenovali »preko trupel« ali pa »nič jim ni sveto«. Resnico prezirajo, pravico zatirajo, brez slabe vesti se podpisujejo pod laži in krivične obsodbe, vse to pa vzdržujejo z nepošteno pridobljenimi kupi denarja, ki pa kljub dokazanim goljufijam ostaja fatamorgana. Ja, lahkotno je živeti na ta način. Steguješ lovke in z njimi upravljaš ta naš mali naivni svet. Nekaterim se je splačalo izdajstvo virantovanja, spet drugim pomik stolčka nekoliko bliže prestolu, s katerega poslušamo, kako bo odslej vse lepše in pravičnejše in kako bomo uživali, ko nam bodo delili tisto, česar ni. In ne pozabite, nobenega zastraševanje ne bo več! Da le ni več tiste nesrečne ovire v podobi človeka, ki se ga je moral zato, da ne bi zaostajal za sotovariši, znebiti tudi upravni odbor SC PENa. Osramotili ste sami sebe, a to nas ne gane, toda osramotili ste svoj lastni narod, zaradi česar bi morali biti klicani na odgovornost.