»Vaško gledališče« Tanje Lesničar-Pučko

Šele danes sem v Dnevniku prebrala članek novinarske ostrostrelke Tanje Lesničar-Pučko, ki je v navalu svojih najprimitivnejših izbruhov besa nad Cerkvijo in našo stranko, tako kot že mnogokrat, izlila del svoje notranje podhranjenosti. Imena, kot so msgn. Glavan, kardinal Rode, pa dežurni SDS-ovski župnik, vsi ne-Maslešovi pravniki in seveda kralj med njimi Janez Janša so zanjo strup, ki ga ne prebavlja. Odtod tudi tale misel: »Medtem pa SDS-ovski destruktivni stroj z božjo in pravno spodbudo naprej melje vse, kar razglasi za sovražno, SDS-agenti tudi še naprej vohunijo in celo fotografirajo domovanja tistih, ki s politiko nimajo nič, a so »okuženi««. In končuje: »Vse jim je dovoljeno, v tej umrli demokraciji.« Nam, spoštovana Lesničar-Pučko še zdaleč ni vse dovoljeno, temveč zmeraj manj, saj gre za kršitev temeljnih človekovih pravic. Zato naš stroj melje in bo mlel dalje, dokler poslednjega zrna resnice ne zmeljemo v prah. Za vas je to »slaboumni konstrukt«, a pozabljate, da mi nimamo opranih možganov in ne bomo pritrdili vašim trditvam, da vsakokratne »patrie« in druge aferice niso naključne pred volitvami. Če bi bilo tako, kot natolcujete vi, potem bi pa še sama začela verjeti v čudeže rdečkarjev, kajti pri tolikih »naključnih« ponovitvah vselej istega scenarija gre torej lahko le še za višjo silo, čemur bi mi rekli božja pomoč, za vas pa bi bilo to prekletstvo, kajne?.

No, da ne zaključim prezgodaj. Kar zadeva po krivem obsojenega gospoda Martina Uhernika, ki je osem let nedolžen odsedel v zaporu, ne ostajamo brezbrižni in smo o njegovem grozljivem primeru celo pisali. Da pa so mediji poročali le v kroniki, se pa globoko zamislite nad tem, kdo drži roko nad mediji pri nas – naša stranka zagotovo ne, sicer bi bili ljudje o marsičem obveščeni po pravici in resnici.

Da se tudi žaljenju gospe Urške Bačovnik Janša in njenih otrok niste mogli odreči, je pa tako in tako že bolna točka premnogih novinarjev, skreganih z etiko ter vsemi merili človeškega dostojanstva. Še naprej uživajte v »vaškem gledališču«, kot ste opisali naša zborovanja, gospa Lesničar Pučko, morda boste z režijo v njem tudi vi zaslužili kak evro za to, da boste še naprej javno sramotili soprogo Janeza Janše in njuno družino. Škoda, da ste ženska, če pa ste tudi mati, pa tem slabše.

Molili so za Janeza

Naši TV-mediji so sinoči oživeli. Notranjost cerkve v Mekinjah pri Kamniku je zažarela v vsej svoji lepoti in poduhovljenosti, govorci v mikrofon pa so naznanjali hudo uro. Priprave so potekale do potankosti natančno; naj se ve, kdo bo ZA in kdo PROTI. »Se boste udeležili maše, imate kaj proti maši za obsojenca, vas kaj moti?« Vaški župnik se je moral izjasniti, ali mar Cerkev ni ločena od države in ali se mu zdi spodobno darovati mašo za politika v zaporu. Odgovori so bili več ali manj naklonjeni  temu, da je neka gospa darovala 17 evrov za mašo. Z drugimi besedami: ali sploh smemo moliti za Janšo, lahko prestopimo prag cerkve, če vstopamo vanjo s tem namenom? Gospa, ki je sprožila ta vihar, seveda ni izdala svojega imena in priimka in to je bolelo zvedave novinarje. Kot v plesu čarovnic so obletavali župnika in vaščane, da bi izvedeli kaj več, celo pod z rožami okrašenimi balkoni so se ustavljali in tamkajšnjim stanovalcem molili mikrofon pod nos, če bi povedali kaj pregrešnega za današnji čas. Ja, take živahnosti v tem kraju najbrž že dolgo ni bilo in župnik, ki ima zagotovo rad svoje farane, lahko zapiše dogodek v cerkveni almanah.

In zaključek? V cerkvi se je pri maši za Janeza Janšo zbralo približno sto vaščanov, so poročali. Pa ceremonij še ni bilo konec. Zanimanje poročevalcev se je namreč nadaljevalo z vprašanji, ali se je maše udeležilo tudi kaj politikov in kateri so bili tam. Sledilo je razočaranje – nobeden od politikov ni prišel molit za Janeza.

Mi pa molimo. Zanj in za vse njegove, ki trpijo zaradi njegove odsotnosti, pa tudi za vse tiste kristjane, ki so prijazno vabljeni, da skupaj z nami pred Vrhovnim sodiščem prižgejo luč svobode in upanja za takojšnjo osvoboditev Janeza Janše, ki je bil tako kot Kristus po krivem obsojen.

Blodnje gospoda Peinkiherja ali po Bavčarjevo Peinkillerja

Ne bom se spuščala v podrobnosti pisanja, bolje rečeno natolcevanja gospoda Peinkiherja, ker je vsebinsko tako zakomplicirano in strokovno na tako visoki ravni, da bi lahko izpadla kot človeški satelit, ki je ta trenutek priletel od nekod, kjer še nikoli ni slišal ničesar o osamosvajanju Slovenije, pa tudi o ljudeh, ki si tega osamosvajanja niso želeli; oni že vedo, zakaj. Je pa seveda povsem jasno, čemu služi takšno pisanje, ki godi velikanom revolucije, kot so včasih dejali. V zaporu že dober mesec ždi človek, ki jih tudi od tam očitno ogroža – kdo bi si mislil. In tako junaki socialistične stvarnosti, ki zanje postaja spet raj na zemlji, iščejo in iščejo individuume, ki so pripravljeni bruhati jezo in laži, natolcevanja in opravljanja ter očitno nagrajenega zastrupljanja nepoučenih ljudi in tako storiti vse, da bi Janšo, ki po krivici sedi v zaporu, še dodatno umazali, saj jim zaporna kazen zanj  očitno ni dovolj. Treba si bo izmisliti še kako patrio, dirigenti pa, tako v stari politiki kot na sodišču, tako in tako ostajajo isti.

Janša naj bi torej po piscu v Delu 21. julija 2014 »razoroževal Slovenijo« in to zato, ker je »Peinkiher sklenil, da je napočil čas, da se razgovori ter razpre tančice državnih in političnih skrivnosti.« Anuška Delić, avtorica pogovora, trdi, da so manifestacije pred sodiščem predvolilna akcija. Ja, kaj pa zdaj, ko so volitve mimo, gospa Delić? Tam se še zmeraj dogaja, pridete? Če obvladate Zdravljico, jo boste lahko z nami zapeli ali pa ste morda raje ne drugi strani, kjer se zbira peščica »njih« pod drugačno, nam tujo zastavo? Kar pa zadeva naš volilni izid se nismo prav nič »odrezali zelo slabo«, naš rezultat je bil naravnost sijajen glede na to, da imamo predsednika v zaporu – hvala za skrb. A vendar, največ glasov je na volitvah dobil prav Janez Janša; je zato treba nanj znova spustiti nove salve obtoževanj? Zanimivo je brati imena tistih, zaradi katerih je umrla pravna država. Tri navaja anketiranec: Janeza Drnovška, Janeza Janšo in Mirana Bogataja. Dva od njih sta pokojna, tretji pa je v zaporu. Imenitna izbira; dva se ne moreta več braniti, na tretjega pa je zlite že toliko gnojnice, da ena kibla, iz katere črpa Peinkiher, sploh več ne smrdi, ker je onesnaženje že davno preseglo vse meje dopustnega. Zagotovo poznate izrek »udri po blagu!«, kajne?

Samohvala anketiranca že sama po sebi dokazuje, da človek »ni od nikogar«, kot zatrjuje in da tu ne more biti govora o »načelnosti in nepodrejanju«, zlasti pa v oči bode naslednji odgovor na vprašanje spraševalke: »Toda približno do leta 1994 ste bili tudi sami del Janševe ekipe kot vodja obveščevalne službe ministrstva za obrambo.« Odgovor: »Nimam rad, da se mi reče, da sem bil del Janševe ekipe. Obrambnega ministra si nisem sam izbral.« Kot bi ga pičila čebela. Eh, gospod Peinkiher, mi si marsičesa nismo sami izbrali, tudi ogromnih »pufov« Bratuškove ne, pa moramo vseeno stisniti zobe in živeti dalje. Smo pa veseli, da imamo Janšo, da smo doživeli slovensko pomlad in da znamo cenit to, kar je predsednik naše stranke storil za Slovenijo. Če bi Vi zmogli v svojem maščevalnem pohodu zoper njega najti v sebi vsaj delček resnice o njem, bi morda celo nasedli odgovorom, ki ste jih tako zlahka zaupali vaši izpraševalki. Tako pa, ne glede na to, da sicer nimamo vpogleda v podrobnosti dogajanja, ki so potekala v ozadju službe, ki ste jo opravljali, ne moremo vaših odgovorov sprejeti z občudovanjem in zaupanjem v resnico. In še tole: naša stranka ima zares veliko »vernikov« in zmeraj več nas je. In ne boste verjeli, prav v času, odkar je Janez Janša v zaporu, so se nam priključili številni novi »verniki«, tisti, ki so spregledali resnico o montiranem procesu proti Janši.

Ko odvetnik protestno odvrže kravato

»Bratje! Naša pomlad gre iz tal,
bistra ko burja, močna ko val …«
(Rudolf Maister)

V nas je ogenj, v nas je vihar, ki preglasi sleherno malodušnost. To dokazujemo vsak dan pred sodiščem, kjer plamen sveč naznanja uresničitev zahtev za osvoboditev nedolžnega človeka. V izbranih besedah govornikov ni zaznati pesimizma in obupa, nasprotno, iz njih veje spodbuda k ohranjanju zvestobe in poguma. Takšni smo in takšni ostajamo, ker smo svobodni v srcu. Vsakdo bi nam lahko čestital za včerajšnji rezultat na volitvah, saj se kljub nekoliko slabšemu volilnemu rezultatu prištevamo med moralne zmagovalce. Ko so stranki tik pred volitvami nasilno vklenili predsednika Janeza Janšo, so rablji verjetno upali, da se bomo sesuli vase. Pa se nismo, kajti krivica, s katero so po krivem obsodili njega in s tem tudi nas, nam je vlila novih moči. Luč svobode zagori sleherni dan ob sedemnajsti uri popoldne, krik po svobodi in resnici se je minuli četrtek razlil čez vse ljubljanske ulice. Vsej tej množici ljudi in še mnogim drugim smo hvaležni za glas, s katerim so pripomogli k našemu rezultatu na volitvah. Dokazali smo, da nam s prisilno odsotnostjo predsednika niso vzeli volje, da nas ne morejo utišati in da nas nikoli ne bodo, kajti predobro se zavedamo, v kakšnem brezpravnem položaju se je znašla naša domovina. Toda smeh na obrazu prežene tesnobo

iz srca. 

V ta »praznični dan zmagovalcev«, ki so se povzpeli na trhlo lestev zmage, zdaj vojska znanih in ne novih obrazov, polaga svoje upe. Z vsestransko podporo naših režimskih medijev, predvsem pa z umestitvijo vodje opozicije med politične zapornike, ste si, tovariši, tlakovali pot, s katere ne boste nikoli sprali umazanih stopinj, ki puščajo za sabo sled nezaslišanega scenarija, ki ste ga pisali s pomočjo murgelskega kabineta veščih nosilcev prejšnjega režima. In zdaj, spoštovani, si predsednik vaše stranke, ki je komajda zlezla iz povojev, gospod Miro Cerar, upa dati približno takšno izjavo (poslušala po radiu in nisem gluha), ko so ga spraševali, koga bo povabil v koalicijo: »Z vsemi bi šel v koalicijo, le s SDS ne, ker imajo za predsednika človeka, ki ne priznava slovenskega pravosodja. In še: SDS ruši pravno državo!« Kdo je tu nor, se lahko vprašamo. Naš predsednik je edini politični zapornik v Evropi, mi pa rušimo naš pravni sistem. Najbolj v nebo vpijoče pa je to, da je gospod Cerar po poklicu pravnik. Ali pa se je morda za blagor svoje stranke odrekel svojemu poklicu, saj sicer menda ja ne bi izustil take norosti. Hvala Bogu, da imamo med nami toliko eminentnih pravnikov, ki se častno odzivajo na dogodke zadnjih nekaj tednov in ki zavezani morali in vrednotam ter resnici in pravici, odkrito povedo, da krivična sodba, na podlagi katere so obsodili nedolžnega človeka, in to vodjo slovenske opozicije, ne more zdržati in da bo slej ko prej padla. Ko si enkrat odvetniki, kakršen je gospod Damijan Terpin, začnejo v znak protesta odvezovati kravate, potem vemo, da je v našem pravosodju nekaj hudo hudo narobe in da pripadniki Janeza Janše še zdaleč ne mislimo kloniti pred z lažjo in spletkami pridobljeno zmago. Ta zmaga me spominja na najstniška leta, ko smo si mladi pametnjakoviči upali ušpičiti kako norost le tedaj, ko smo vedeli, da so starši od nas primerno oddaljeni. Torej, šele ko ste spravili za zapahe Janšo, vam je »ratalo«. Junaki pa taki.