Beethoven in "Tarča"

Plačali smo položnico za RTV Slovenija in ker bo jutri že zadnji januarski dan, nam bo poštar kmalu prinesel že naslednjo in tako vse do konca leta 2014. Kako prisrčno! Plačujemo, znotraj te ugledne hiše, ki s tem denarjem razpolaga, pa se dogajajo čudne stvari, ki jih državljani ne bi smeli plačevati. Pomembni obrazi ljudi se nam izrisujejo tam v soju reflektorjev kot kaki znanilci novih in novih idej, a je teh žal bolj malo. In ko tako kot ta večer napeto čakaš, da boš po dolgem času spet slišal govoriti resnico in ti bo nekdo namesto zastrupljajoče brozge laži nalil čistega vina v kozarec, čakaš kot bebec pred TV ekranom in se sprašuješ, ali si morda narobe prebral napovednik, ali površno prebral TV spored, ki ti ga podarja dnevno časopisje. Ura je namreč že osem zvečer in minute teko. Odštevaš jih kot bi sedel v osnovni šoli in se učil poštevanke. Še vedno nič, le reklame, in glej, nenadoma ti postrežejo s "pravo idejo", ki je sicer lahko res prava, a ta trenutek ni bila predvidena na sporedu. Še vedno nobenega opravičila iz uredništva spoštovane gospe urednice. Potem pa, kot bi ekran osvetlil odrešujoč sončni žarek z naslednjim sporočilom: "Tarča bo zaradi… (ne bi rada ponavljala laži, zakaj!) ob 20.30." In potem so prišli; a ne pravi, ne napovedani, na silo zamenjani ali dodani, tako da voditeljici ni bilo mogoče obrazložiti ponižujočega odnosa do gledalcev, ki smo se zaradi obetajoče oddaje zbrali pred ekrani. Znova spoznanje, da je resnica nezaželena, da je strah pred njo postal kot beg pred kugo, ki nas počasi, a zanesljivo ogroža. Morda je svoje naredila tudi današnja novica o Patrii – kdo ve. Ugibam pač, tako kot smo ugibali vsi, ki nismo izvedeli, kaj se dogaja z nocojšnjo "Tarčo".

No, preštevanje montažnih hišic in avtomobilov, ki bi jih državljani Slovenije lahko imeli namesto sramotnega zadolževanja, katerega žrtve smo, pa je bila kljub vsemu dobra iztočnica za sam začetek "Tarče". Priznam, dalje nisem poslušala, ker pričakovanje naredi svoje. Kajti, ko na primer plačaš vstopnico za simfonični koncert, ti ne morejo tik pred zdajci namesto Beethovna podtakniti narodnozabavne glasbe. Če pa se ti to morda že pripeti, greš potem, kljub plačani vstopnici, raje domov.

Fantič s številko

Oni večer sem na televiziji uzrla fantka, ki me je ganil z napovedjo obletnice holokavsta. Izpod  zavihanega rokava majice se je na njegovi roki prikazala številka, fantič pa je dejal nekako takole: »Ko so nas pripeljali v lager, nismo bili več ljudje, le še številke!« Solze so mi za trenutek zastrle oči. Spomnila sem se obdobja, ko smo z družino noč za nočjo na pol oblečeni čakali, kdaj bodo prišli po nas. Pot naše usode se je potem sicer drugače obrnila, a medtem so izginjali  sosedje, znanci, prijatelji; mi smo postali begunci. Naključje, usoda? Kdo bi vedel. V tem trenutku pred televizijo me je prešinilo. Spomnila sem se odraščanja v begunstvu, v okolju, iz katerega so potem nenadoma prav tako  začeli izginjati ljudje, le da se o tem ni smelo govoriti, ne spraševati o izginulih. Mama in oče nista smela vedeti, kam je izginil njun sin, dekle je zaman iskalo sled za svojim fantom in otroci so zaman jokali za starši, ki so jim bili na silo odvzeti. Vse se je dogajalo v tišini, v strahu in temi, v katero ni posvetil noben pramen svetlobe. In tako sem ob fantkovih besedah na TV ekranu pomislila na tisto številko na njegovi roki. Ti, ki so izginjali tu, na domačem ozemlju, ti niso dobili niti številke, bili so še manj kot to. In ko zdaj že toliko let svojci in znanci iščejo sled za njimi, grobovi molčijo. Srhljivo, če pomislimo, da je njih doletela še ta kruta usoda, da holokavsta nad njimi niso izvajali tujci, temveč domačini, tako rekoč njihovi bratje. »Zločin je zločin«, slišimo včasih govoriti in res je tako, a naša zemlja ne bo mogla mirno spati vse dotlej, dokler povzročitelji teh grozot ne bodo nad njo sklenjenih rok zmolili  iskrenega  kesanja.

»Našel sem tisto  samotno vas,
našel sem tisto hišo na samem,

le gospodarja nisem več našel.
Nisem pripotoval pravi čas.

Rekli so mi, da je odšel
kar nenadoma, brez slovesa…

Nosil sem srčne pozdrave zanj,
ki  jih je prekrvavila tujina,-

pozdrave od vnukov, od hčere, od sina…
In jih še nosim.
In se razraščajo v mojih prsih
kakor trnovje, koprivje, plevel

in ni nikogar, na svetu nikogar,
ki bi mi jih lahko odvzel.

(Tone Kuntner)

Svoboda pisanja gospe Ane Zajc

Ob branju Vašega prispevka  v današnjem Dnevniku (16. 01. 2014), se človek najprej vpraša, ali ste »naše gore (beri Slovenije)  list«. Uredništvo Vam je v Pismih bralcev namenilo dovolj prostora, da ste v natisnjenih vrsticah lahko  izpraznili iz sebe vso zalogo sovraštva, ki Vas je očitno preganjalo vse do današnje eksplozije. Nihče seveda ne more nikogar obtoževati za to, kar napiše, z vso pravico pa so obtoževani in pričevalci dogodkov v času pred in po referendumu dolžni braniti resnico ter čast države in državljanov, ki so se zavestno in premišljeno odločili za samostojno Slovenijo. Ko se sprašujete, »kdo v tej državi proslavlja dan samostojnosti in enotnosti« in si hkrati odgovarjate, »da so to tisti brez vesti, časti in ponosa«, Vam moram z vso ostrino odgovoriti, da nesramno žalite ljudi, o katerih bo zgodovina, ne le v tem obdobju, temveč  tudi v prihodnje še veliko pisala in jim s tem postavila dostojen spomenik.  Ti ljudje so gradili temelje naše države, uveljavljali  svoje sposobnosti ter zastavljali celo svoja življenja, Vi pa bi radi z nekaj stavki izničili vse tisto, kar je našemu slovenskemu narodu sveto. Tisti seveda, ki sodijo tako kot Vi, ki se hvalite, da »se prištevate med tiste, ki se niso odločili glasovati za prevaro teh ljudi, za odcepitev Slovenije iz urejene in spoštovane države v anarhično združbo in ste ponosni na to«, tisti sodijo seveda v ta sklop, v katerem skupaj z Vami vedrijo pod svobodnim nebom in sovražno govorijo in pišejo o stvareh in ljudeh, o katerih verjetno, in sodeč po vašem pisanju, bore malo vedo.

Med drugim  govorite tudi o kreditih. Takole pravite: »In novost, ki jo je prinesla ta država, je tudi to, da je svoboda velike večine mladih za vedno zakupljena s krediti.« Strinjam se, spoštovana gospa, a pozabili ste povedati, da v vsoto teh kreditov sodijo še krediti iz Vam tako ljubljene prejšnje države, ki nam je po Vašem mnenju »zagotavljala visoko stopnjo pravičnosti, dostojanstvo človeka in enakosti.« Trenutno se ta dolg, ki lega na pleča vseh nas, zlasti pa mladih, že znova znatno povečuje, ni pa pognal svojih korenin v času, ki ga Vi preklinjate. V vsoto vseh teh »dobrin« iz rajnke države pa bi morali, žal, všteti še preštevilne nedolžne žrtve, ki so posledica »visoke stopnje pravičnosti in dostojanstva.« V vsakem primeru pa Vam zagotavljam, da bi si v času Vaše oboževane države zagotovo ne bi drznili napisati takega prispevka, saj bi se znašli med zidovi celic, med katerimi so se znašli mnogi od teh, ki so zaslužni za to, da živite v državi, ki Vam s svojimi zakoni (vsaj zaenkrat še) omogoča objavo Vaših vrstic, in to kljub temu, da »se niste odločili za odcepitev Slovenije iz urejene in spoštovane države v arhaično združbo.«

Na naslov Vašega prispevka »Kdo v tej državi proslavlja dan samostojnosti in enotnosti« pa Vam z veseljem odgovarjam, da smo to veličastno odločitev Slovencev praznovali že tisto prvo noč in da nobeno leto ne ugasne dan, da zavedni državljani na svojih zgradbah v počastitev tega praznika ne bi  izobesili slovenskih zastav.

Le nasmeh je bolj grenak

Včasih se zdi, da nekaterim novinarjem postane dolgčas, če nam ne popestrijo dneva s kako posebno novico oziroma udarnim naslovom, ki nam "pade v oči" kar na prvi strani dnevnika. Novinar Rok Kajzer se je tokrat res potrudil pod Temo dneva v Delu.

Trdi, da "Janša in Janković že eno leto brijeta norca iz vas, nas, iz – vseh." Minilo je namreč leto dni, odkar je Protikorupcijska komisija izdala "uničujoče" (tako se izraža novinar) poročilo, a se je izkazalo, da to ni bilo dovolj uničujoče, kajti oba sta še vedno "krepko tu". Brez novinarjevih citatov je težko obrazložiti, zakaj človek ne more mimo takega pisanja, zato navajam še naslednji stavek: "Res je Janša izgubil premierski položaj in res je Jankovič (navidezno) zapustil vrh PS. V resničnem svetu se njun status ni spremenil. Oba sta še vedno ključna politika v državi, prvi kot šef največje opozicijske stranke, drugi je še vedno na čelu glavnega mesta. Po vseh civilizacijskih, moralnih, etičnih in pozitivnih političnih pravilih bi morala biti pometena s parketa."

Od tu dalje z vso pravico razdvajam dvojico, ki jo na silo združujejo v vseh osrednjih medijih, da bi tako izenačevali moralne kvalitete in prekrške dveh povsem različnih osebnosti. Janez Janša in Zoran Jankovič nista tandem, ki bi si v Sloveniji lahko delila sedež v javnem prostoru. Vrednote, ki jih zastopa in uveljavlja prvi, niso hkrati odlika drugega. Ne bom omenjala "zaslugarstva", kot se je nekoč izrazil nekdo, a "narod naš dokaze hrani" in to pojasnjuje delitev dveh mož, ki ju na sliki ne bi več želela videti skupaj. Odkar se je namreč skupaj z virantovanjem pojavila KPK, ki je, kot piše današnje Delo, prinesla politično "atomsko bombo", se ob Jankovićevih zamrznitvah in podobnih nečednostih vselej hkrati pojavi tudi ime Janeza Janše. Kako prikladno za nepoučene volivce, mar ne? "Grdi raček" ne sme biti osamljen, zato da ne bi njegovega temnega perja opazili še drugi. Vselej namreč, ko se pojavijo KPK-jevski izbruhi, se začne pisarija o obeh hkrati, pa čeprav gre pri enem za številčno še tako obremenjujoče dokaze o koruptivnih dejanjih; pri drugem pa – saj veste: na neznanem kraju, ob neznanem času in bla bla bla. Zelo duhovita je tudi izjava pisca današnje "Banana republike", da bosta do konca oblatila institucijo, eno redkih, ki ji državljani še zaupajo. No, tako slabo nam pa kljub vsemu ne gre, ko gre za zaupanje v institucije, saj Slovenci slovimo po tem, da znamo razsoditi, ko nas nekdo le pretirano zavaja z lažmi. In novinarjev zaključek: "Vprašanje, kdaj bodo nehali afne guncat – omenjena je bila tudi premierka Bratuškova, ki da je sedela v nadzornem svetu NKBM, ko je ta kopala milijardno luknjo -, je na žalost po letu dni v tej banana republiki popolnoma odveč."

In ko smo že pri guncanju afen, (vemo, kdo je v parlamentu izumil to izrazoslovje!), je presenetljivo brati v medijih pripombe na intervju z dr. Francetom Bučarjem na RTV Slovenija, v katerem je socialno državo izenačil z bivšo socialistično državo ter postavil tezo, da zato ne napredujemo ter da bo drugače šele, ko bomo ta relikt totalitarnega režima odpravili. Dodal je še, da se glede škodljivosti socialne države strinja z Janezom Janšo in da sta o tem identičnega mnenja. In opaziti je, da je nasmeh nekaterih v hipu postal vse bolj grenak…