Vsi, ki smo šli skozi tunel krivic, duševnega in fizičnega nasilja ter
smrti medvojnih in povojnih zločinov, doživljamo današnje dni spominov
kot neko tiho izpoved duše, ki bi rada v tišino zagrebla bolečino vseh,
ki jih že toliko let teži spomin krvavega nasilja nad našim narodom, nad
svojci, ki tiho ječijo ob vsakokratnem dotiku s preteklostjo, ki za
zastrto zaveso vedno znova riše sence znanih, ljubljenih obrazov. Kod
blodijo blede postave, zvezane z jekleno vrvjo, kaj je bila njihova
poslednja misel, preden je bila nasilno izbrisana tanka črta med
življenjem in smrtjo? So našli svoj zasluženi mir?
Pretresljivi
zvoki glasbene spremljave h križevemu potu desetih epizod nas na naši
spletni strani opominjajo, da karavana žrtev še vedno išče svoj mir. Kdo
so, ki so suvereno dvignili svojo pest nad tolikšnim številom
nedolžnih, kakšno zlo je obsedlo ta izprijena bitja, da so lahko v kri
pomočili svoje roke in se naslajali ob njihovem trpljenju? Pomislim na
to, da so se in se nekatere roke teh posameznikov še vedno dotikajo
svojih otrok, da za isto mizo skupaj z njimi uživajo hrano, ki je od
Boga blagoslovljena. Sprašujem se, ali jih ni groza, ko se spominjajo
svojih zločinskih dejanj, ali so kdaj pojasnili svojcem, kolikim tujim
otrokom in odraslim so vzeli pravico do življenja, do uživanja dobrot, s
katerimi danes oni smejo hraniti sebe in svoje ljudi? Njihovo početje
pomeni skrunitev vseh vrednot, ki življenju dajejo svoj smisel. Podoba
njihovega nasilja in oblikovanje značajev mlade generacije je preslikava
njihovega zanikanja vsega, kar bi utegnilo drugače oblikovati njihovo
prihodnost ter pogled nanjo in na preteklost. Te preteklosti se otepajo,
kot da ni njihova, kot da jo je gradil nekdo drug, tisti, ki z »izgubo
spomina« briše za sabo krvavo sled. Je res potrebno, da se nenehno
vračamo v preteklost? Je! Dokler ne bo razčiščena sleherna sled njene
temine, dokler ne bodo potomci teh bojazljivcev prenehali briti norcev
iz žrtev in njihovih bližnjih. To, kar počne generacija raznih
zagovornikov in pobudnikov oživljanja rdečih znakov nasilja, je
igračkanje z državo, z resnico, ki edina lahko odreši slehernega izmed
nas.
Nekateri so to zmogli, zmogli spregovoriti o okrutnostih, ki
se jim tedaj, v času holokavsta niso znali upreti. Ko poslušaš njihove
izpovedi, ti zastaja dih in zdi se ti, kot da spremljaš deset postaj
njihovega križevega pota.. Podobe procesije žrtev, ki potujejo v smrt,
se izrisujejo pred njihovimi očmi ne le kot resnični posnetki njihovih
grozljivih dejanj. Podobe žrtev so vklesane globoko vanje in njihov sen
je nemiren ob misli nanje. Kdo bi vedel, kaj preživljajo, ko se
srečujejo z obrazi, ki jih nemo sprašujejo, zakaj jim niso dovolili
izživeti mladosti in sanj, s katerimi so se napotili na svojo
življenjsko pot? Se ti, ki niso in ne najdejo poguma, da bi se poklonili
tem žrtvam, kdaj vprašajo, koliko dobrih ljudi bi danes lahko
soustvarjalo svet, v katerem živimo?
Rovte so povedale svoje.
Tiha molitev in moč besede na slovesnosti je potrdila resnico o
zbeganosti rdečih zmajev, ki jim moč repa pojenja in iščejo svojo
potrditev le še v medijih, ki s svojo zagotovljeno finančno prevlado
obvladujejo medijski prostor ter tako hvaležno zapišejo in objavijo
sleherno, še tako umazano laž. Toda, resnica, čeprav prikrita, ostaja in
njena zmaga prihaja. Prihodnost ji utira pot.
