Nikoli posušena solza

»Dober dan, gospa Vera. Lepo, da ste prišli. Veste, tukaj notri je končal moj oče.« Segli sva si v roke, izmenjali še nekaj besed, pa je pristopila še neka druga gospa: »Tudi jaz vas lepo pozdravljam. Naj vam zaupam, tam zadaj za vami je v temnih rovih rudnika končala moja mati, sama pa sem se kot petletni otrok znašla v »Petričku«. Vsega se spominjam. Zdaj mojo zgodbo pozna že tudi moja vnukinja Eva, zato sem jo pripeljala s seboj.« Po obrazu je spolzela nikoli posušena solza. Skozi špranjo vrat Barbarinega rova sem se zazrla v temo, o kateri je pozneje spregovoril predsednik našega Krščanskega foruma, ki je dejal, da je tema tam notri še veliko temnejša od te, ki zakrije svet v nočnih urah. Zgodbe teh ljudi so večne in za vselej so zaznamovale žalostno zgodovino našega naroda. Stojiš pred vhodom v Hudo jamo in se sprašuješ, koliko znancev, če ne svojcev, je končalo svoje življenje v grozečem molku zidov, ki so le nema priča podivjanih hord, željnih krvi in zlorabe vsega, kar je sveto in bi moralo biti nedotakljivo – življenje. Ni bilo dovolj, da so na pol žive zmetali v jaške in jih mučili; na plazeča se telesa so zlili živo apno ter jih zazidali z enajstimi zidovi. Zavarovati so se hoteli pred odkritjem njihovih grozljivih dejanj, a jim ni uspelo, kajti na koncu vselej zmaga resnica. »Nič ni tako skrito, da ne bi bilo očito«, se spominjam izreka naših staršev. Tam na tistem majhnem prostoru, obdanem z gozdovi, kamor je v minulem nedeljskem dopoldnevu prijazno posijalo sonce, je duhovnik svoj nagovor mrtvim večkrat prekinil z »Gospod, daj jim večni mir in pokoj,« mi pa smo mu odgovarjali z drugim delom molitve »in večna luč naj jim sveti, naj počivajo v miru, amen«.

Redko kdaj moliš tako zbrano, redko kdaj dojameš to molitev s toliko notranjega očiščenja duše, ki sočustvuje s tistimi, ki vsa ta dolga leta nosijo na svojih ramenih križ, ki jim je bil naložen po krivici in po nedolžnem – ostali so sami, tako zelo sami brez tistih, ki so jih rodili in ljubili, brez bratov in sestra, brez mladih in otrok. Oni tam notri, v temo zakopani, pa še vedno čakajo, da bi našli svoj mir. Bo prišel čas, ko tisti, ki so začeli odstirati resnico, ne bodo več odvisni od ukaza, da morajo prekiniti s svojim pietetnim delom, kot se je to zgodilo v bližnji preteklosti? Iz sramote v sramoto drvimo, potem pa se nekateri čudijo, da ljudje odklanjajo njihove zlagane obljube in jim ne zaupajo več.

Naša poslanka gospa Eva Irgl nam je v svojem nagovoru pred vhodom v jamo spregovorila o junaškem dejanju Elze Premšak, ki je natanko pred 67 leti izgubila življenje zato, ker je »opozorila na njihove krvave roke, na pretepanje ujetnikov in izvajanje masovnih likvidacij«. Skupaj z njo je v Elzi ugasnilo tudi še nerojeno bitje, ki mu vojaško divizijsko sodišče v Celju prav tako ni prizaneslo. Očitno je bil in ostaja zločin za rablje kot medalja, ki so si jo za vselej pripeli na prsi. Mnogih med njimi ni več, a poiščimo v skritih arhivih vsaj tiste, ki še uživajo privilegije bivanja na tej naši s krvjo prepojeni slovenski zemlji. Naj ti junaki teme zdaj namesto po krivici obsojenih stopijo pred roko pravice in priznajo svoj greh, preden bodo prestopili prag med življenjem in večnostjo.

Prijazno sporočilo g. Lenartu Zajcu

Nihče nima pravice posegati v čutenje in mišljenje sočloveka, raniti srce, ki skriva v sebi neomadeževan spomin na lastnega očeta. Berem misli Lenarta Zajca, sina spoštovanega pesnika Daneta Zajca, ki v uvodu sam priznava, da bi šlo nedeljsko dogajanje pred frančiškansko cerkvijo morda celo mimo njega, a da je bil žal primoran opaziti (kdo ga je primoral?) zlorabo znamenite Majniške deklaracije in hkrati verzov iz očetove pesmi "Čas tvoj". Seveda ni šlo za nikakršno zlorabo, besede "Pride čas…" smo posvetili spominu na očeta, ki smo ga neskončno spoštovali in cenili. Poznali smo njegovo življenjsko zgodbo o tem, kako mu komunistična oblast ni dovolila opraviti mature na Poljanski gimnaziji, kako se ni mogel vpisati na univerzo in kako so mu podtikali razna dejanja samo zato, da so ga lahko politično preganjali. Prepričani smo, da bi se z obema rokama podpisal pod drugo Majniško deklaracijo, da pa se v nobenem primeru ne bi podpisal pod izjavo Vena Tauferja, objavljene na prvi strani Dela 21. maja 2014. Za nobeno zlorabo ni šlo, prav gotovo pa ni šlo za nobeno politikantstvo. Šlo je za praznik ljudi, ki redkokdaj lahko izrazijo svoja zatrta čustva, kar je seveda njihova pravica. Škoda pa se nam zdi, da sinov odziv na tako imenovano "zlorabo" rojeva gnev, ki se sprevrača v žalitev človeka, ki je pokojnega očeta zelo cenil. Spustiti se na raven z besedami, da je "Janez Janša pravnomočno obsojeni zlikovec", verjetno ne sodi v slovar sina cenjenega kulturnika. Škoda.

Svoboda sanj

»Sanj ni mogoče zapreti.« Besede predsednika SDS, ki jih je minulo nedeljo izrekel na Prešernovem trgu v Ljubljani, so izzvenele v prostor pod nebom kot opomin vsem tistim, ki bi radi umorili sanje človeka, ki je premočan zanje. Toda misli in sanje imajo krila, s katerimi svobodno potujejo po nevidnih poteh in pri tem ustvarjajo svoj svet in resnično podobo tistega, kar v srcu sicer ostaja kot neizražena misel, kot zaznava barv, ki jih ni mogoče poimenovati z besedo.

Prešernov trg je bil tokrat praznično obarvan. Spominjal me je na Cvetno nedeljo, ko se mesta in vasi odenejo v cvetje in zelenje, ko visoke butare oznanjajo zmagoslavno moč vstalega Kristusa. Zastave, ki so vihrale pred Prešernovim spomenikom, so tiho pripovedovale zgodbe izpred petindvajsetih let pa vse do današnjega dne. Majniška deklaracija buri duhove, o čemer pričajo stolpci in drobne vrstičke v današnjem dnevnem časopisju. Ujeti v usodo režima, ki obvladuje medijsko poročanje, jim lahko sporočimo le to, da so njihovi odzivi kot »bob ob steno«, saj, kot pravi evropski poslanec in kandidat za evropskega poslanca dr. Milan Zver, nas nobeno leto ne bo odvrnilo od hrepenenja po tisti svobodi, ki smo si jo izborili pred mnogimi leti. Nanjo bomo čakali, če bo treba, tudi prihodnje in vsako leto za njim. »Ne bomo se predali, za pravičnost in svobodo nam gre«, pravi dr. Zver. Pesnik Tone Kuntner je zapisal: »Ta luč ne gori od danes do jutri, gori in sveti iz davne preteklosti v davno prihodnost…brez te luči bi bila tema.« Zato je vsakršen naklepni poskus omalovaževanja nedeljskega dogodka ničev poskus žalitve čustev ljudi, ki spoštujejo svojo državo in se ne skrivajo v ozadju, ko gre za njeno čast. Napolnili so Prešernov trg, prišli od blizu in daleč, da bi glasno izrazili svoj ponos in spoštovanje do ljudi, ki so obranili domovino ter jo kasneje obvarovali pred agresorji in nas vključili v Evropsko skupnost. Oba predstavnika te velike družine sta se lahko na lastne oči prepričala, da naš narod živi, da vztraja, kljub vsem poskusom skrunjenja demokracije, kljub nenehnim žalitvam naših zaslužnih ljudi; lahko bi dejali, da smo trpežen narod. 

Ob Janševih sanjah mi je, kot že velikokrat, prišla na misel povest o jari kači in steklem polžu – Patrii. Kaj za vraga žene ljudi, ki si tako neskončno želijo, da bi ga spravili v zapor? Drzni so v svojih hotenjih, a hkrati nepremišljeni, kajti usoda ne prizanaša nikomur. In tako razmišljam, ali imajo ti ljudje, ki sejejo zlo, svoje družine, otroke, ki se še ne zavedajo svojega bivanja, ali pa odraščajoče, morda že odrasle. Se morda kdaj ti očetje ali mame vprašajo, v kakšni družbi se bodo znašli njihovi otroci? Otroci se, kot vemo, med seboj seznanjajo, pri igri, v vrtcu v šolah, na fakultetah; se med sabo zaljubljajo, ne glede na politična prepričanja njihovih staršev. Mar teh ljudi ne bi bilo groza, če bi nekoč na njihova vrata nenadoma potrkal prijatelj, prijateljica, fant ali dekle njihovega sina ali hčere in vprašal, ali je res, da je njihov očka kriv, da oni drugi očka po nedolžnem sedi oziroma je sedel za rešetkami? Odgovorite si sami, preden bo prepozno in ne pozabite se vprašati, kako je Urški z njunima otrokoma.

 

Volitve in referendum so velik up naše prihodnosti. Ko pa poslušamo kramarsko mešetarjenje z datumi, kdaj je in kdaj ni primeren čas zanje, mi prihaja na misel, ali se zavedamo, kaj volitve so, kaj je njihov namen in kdo drug bo šel volit svoje predstavnike, če ne mi, državljani Slovenije. Od nas je odvisna udeležba, pa naj bo zunaj deset ali trideset stopinj. Tako bi moralo biti in menim, da komur je vseeno, kdo nam bo v prihodnje krojil usodo, ta ne more od države ničesar pričakovati. Volitve bi pravzaprav morale biti obvezne, državljanska dolžnost vsakogar, saj glas posameznika predstavlja le droben kamenček v mozaiku zemljevida Slovenije, ki je naša domovina in mati vseh nas. Srečno najprej vsem našim kandidatom na evropskih volitvah, še posebej pa že zdaj zaželimo vse najboljše našemu Milanu Zveru, ki bo prav na dan volitev praznoval svoj rojstni dan. Bog Te živi, Milan.

Pride čas, ko ni več časa…

Obračaš liste časnikov. Nobenega ni, ki ne bi dan za dnem namenil katero od strani predsedniku SDS Janezu Janši. Vsak korak, vsak najmanjši dogodek izkoristijo zato, da lahko o njem natvezijo že tisočkrat ponovljene laži. Ne naveličajo se, to jim je postal vsakdanji kruh, ki ga potrebujejo za svoj obstoj, zato da kot poslušni fantje in dekleta ohranjajo svoj prestižni položaj. Hvala Bogu, obstajata vsaj dva tednika, ki "povesta tisto, kar drugi zamolčijo". Poleg tega pa se na srečo poleg vsiljevanja lažnih informacij dogajajo v Sloveniji tudi drugi, pomembnejši, resnico iščoči dogodki, ki kar vpijejo po odkrivanju resnice. Prav včeraj je bil eden takih dni. Tiskovna konferenca, na kateri sta prof. dr. Ivan Bele in dr. Lovro Šturm do potankosti razčlenila vsebino krivične obsodbe v zvezi s Patrio. Če bi bil gluh in slep, bi zaslutil, o čem teče beseda, kaj šele tisti, ki jim razum in čutila dovoljujejo spremljati besedo, s katero sta pravnika pojasnjevala, kje vse tičijo napačne predstavitve sodbe, ki je zgrajena na veliki laži. In zaradi vseh teh laži, naj bi ljudje šli sedet; zaradi laži bomo dovolili, da bodo za zapahe znova spravili našega predsednika, človeka, ki je svoje sposobnosti in svojo pokončnost dokazal na tolikih področjih? "Ni več časa", da bi obmolknili, nasprotno, še je čas, da zavpijemo proti tej kruti resnici na ves glas, da stopimo pred ljudi in jim povemo, da podlegajo zmoti, ko se pridružujejo klevetanju nedolžnega človeka. Vemo, kako so ravnali z dr. Pučnikom, poznamo veliko tragičnih zgodb, katerih žrtve so bili prav tako nedolžni ljudje, nad jamami, kjer leže njihovi posmrtni ostanki, pa divja horda ubijalcev pleše svoj zmagovalni ples. Včeraj smo ob predstavitvi knjige Igorja Omerze "Kliči U za umor" poslušali resnično zgodbo o umoru mladega fanta, o katerem njegova družina štirideset let ni vedela ničesar – "uzela ga magla", smo temu rekli med in po vojni. Njegovi svojci, ki so bolečino nosili v sebi dolgih štirideset let, so včeraj poslušali pripoved o sinu in bratu, za katerega bodo zdaj iskali zadoščenje po pravni poti. Kot obliž na rano ne zahtevajo ničesar drugega kot resnico o tem, kje je pokopan ta njihov ljubljeni mladi fant. Odgovor na njihova vprašanja, zastavljen krvnikom, je seveda molk, v katerega se že vsa leta zavijajo morilci tisočerih žrtev, med katerimi so zdaj nekateri prepoznani še kot živi povzročitelji tega gorja. Spričo vseh teh naknadnih odkritij, spričo očitnih krivic, ki so se v vojnem in povojnem času dogajale ljudem, se tako v zadevi Patria sprašujem, kako je mogoče, da ljudje nasedajo lažem, ki bodo v primeru izvršitve zaporne kazni lahko usodne za Janšo. Smo mar pozabili na Roško in vojaške zapore, nas Pučnikova zgodba ni izučila, mar na 9 let po krivici obsojeni Pučnik ni dovolj jasno ogledalo, ki bi si ga morali postaviti predse, ko se bliža čas, ki ga več ni? Toda Pučnik je vse to doživljal še v svinčenih časih in je bil tihi proces proti njemu zavit v popoln molk, ljudem prikrit in skrit za temnimi zidovi ječe. To, kar se dogaja z Janezom Janšo danes, pa je povsem nekaj drugega. Skupaj s Pučnikom sta gradila nov svet, demokracijo, s poštenimi branilci svobode sta skupaj izborila samostojnost Slovenije. Dobili smo svojo državo in zdaj naj samostojnost nekdanji predsednik vlade in Sveta Evrope ter predsednik najuspešnejše stranke in vodja opozicije v Sloveniji plača z zaporno kaznijo, ki se je veselijo tisti, ki bi se ga zaradi svojih »stolčkov« radi za vselej znebili. Začelo se je z "virantovanjem". Začel ga je tisti, ki je svojo politično kariero začel graditi v toplem gnezdu stranke pod vodstvom Janeza Janše, zaradi lastnih koristi pa je na koncu izdal njega in vse nas. Polna usta korupcije so še vedno njegova priljubljena tema, ko gre za blatenje drugih, toda, morda pride čas, ko tudi zanj ne bo več časa, le da varnega zavetja zanj tam ne bo več. Bog daj, da bi bilo tako, kajti tolikšne sprevrženosti zlepa ne zaslediš pri človeku, ki se sicer tako rad hvali s poštenostjo. 

Danes sem v Delu prebrala v reklamnem oglasu za Mladino napoved prispevka Vlada Miheljaka: "Poljub smrti Ustavnemu sodišču". Vsebine ne poznam, ker Mladine ne berem, a Miheljakov naslov zagotovo ni prijazna napoved vsebine. Pričakujmo in želimo si le, da bi nam bila usoda naklonjena in da bi "poljub smrti" posrkal vase ves strup v nebo vpijočih krivičnih obtožb, da bosta tako svoboda in pravica končno znova pripadla tistemu, ki ju po pravici pričakuje. Njegova svoboda bo osvobodila tudi vse nas, ki nas skrbi njegova usoda. Srečno, Janez, in na svidenje v nedeljo ob praznovanju nove Majniške deklaracije, ki napoveduje obnovitev prebujenja nove Pomladi.

Rudi Šeligo, »človek, ki je širil prostor svobode«

Rudi Šeligo, »človek, ki je širil prostor svobode«, je na žalni slovesnosti ob njegovi smrti dejal Janez Janša. Na današnji dan bi avtor Slovenskega nacionalnega kulturnega programa dopolnil 79 let. Koliko lepega bi nam bil lahko še podaril v desetih letih, odkar ga ni več z nami. Rudi Šeligo je bil iskalec, spoznanje o svetu ga je gnalo naprej in naprej, in ko je postal predsednik Društva slovenskih pisateljev, ga je spremenil v središče intelektualnega in političnega gibanja. Slovenska pomlad ni šla mimo njega, bil je eden tistih, ki bi danes ob sprejemu nove Majniške deklaracije skupaj z nami branil svobodo, pravičnost in demokracijo. Z nobeno besedo ne znamo izraziti zahvale za vse, kar nam je zapustil  v bogati zapuščini svojih knjižnih del. Žal nam je le, da nam je ostal le žlahten spomin nanj in da mu danes ne moremo nazdraviti ob obletnici njegovega rojstva. Morda pa misel nanj najgloblje obudimo z  žlahtno govorico iz njegove stvaritve Uslišani spomin:

»… tenki, snežno beli, sinje prosojni zvok tam nekje v daljavi,
nedokončano kje, a najbolj verjetno visoko zgoraj in hkrati tu,
na dosegu vlažne roke, da bi se ga mogel dotakniti in poleteti z njim
tja gor, kjer izginjajo ptiči in oblaki …«

Hvala za vse, dragi in spoštovani Rudi. V sejni sobi na Trstenjakovi, ki smo jo poimenovali po tebi, dvigamo čašo v Tvoj spomin.

Bili smo zraven

Oj, le šumi, gozd zeleni…
Zdi se mi, da pesem znano
poješ o nekdanjih dneh."

V srcu tisočkrat ponovljena beseda – domovina! Tu smo doma, tu je vsa lepota, ki nas varuje pred temačno napovedjo časa, ki prihaja. V tem okolju živimo, tu se rojevajo naši otroci, tu živijo naši starši, ki jih ta čas pogosto ne razume, ko prosijo za pomoč. A kljub vsem težkim trenutkom nas življenje na domači zemlji vedno znova obdaruje z eno samo resnico, da na tem prekrasnem koncu sveta živimo v razkošju lepot, ki jih oko včasih ne zazna, srce in duša pa se utapljata od sreče, ki jo ponuja ta naša zemlja, blagoslovljena od tisoče pridnih rok, ki hočejo ustvarjati naš lepši jutri. Ko smo oni večer, tako kot vsakokrat, ko se zberemo ob obujanju spominov na pomembne dogodke, podoživljali čas izpred 25 let ter v dvorani Slovenske filharmonije poslušali posnetek pesnika Toneta Pavčka, ki je tedaj z branjem Majniške deklaracije obvladoval nabita čustva tisočere množice na Kongresnem trgu, je orošeno oko svoj pogled usmerjalo v tisti čas in prostor, ki nas je za vselej prikoval v spomine ovit trenutek, ki je zagorel kot plamen prebujajoče se Pomladi. Kot napoved in obuditev spominov so se z odra oglasili uglasbeni Jenkovi verzi Antona Funtka: "Zdi se mi, da pesem znano poješ o nekdanjih dneh." Sprehajamo se vse od takrat, iščemo nove poti, nova doživetja in hkrati doživljamo prekletstvo časa, ki zdaj že dolgo časa na silo sprevrača resnico in skuša z lažjo zabrisati ta veličasten spomin. Ljudem prodajati laž in lažno napoved, omadeževati čast ljudi, ki so oni večer stali pred nami kot prvi znanilci in ustvarjalci napovedi novih časov, pomeni oskruniti nekaj, kar je domoljubnim ljudem sveto, najsvetejše. V tem umazanem vrtincu potvarjanja iskrenih prizadevanj, da bi bil naš jutrišnji dan lepši, srečnejši, je dejansko prišel čas nove Majniške deklaracije; da se na novo rodimo in osvobodimo, kot je dejal Janez Janša. Tudi on potrebuje novo rojstvo, takšno, ki ga bo odrešilo okov sovraštva in nenehnih groženj s strani tistih, ki ne premorejo kančka sramu pred tem, kar počno iz dneva v dan. Eni obsojajo, drugi nasedajo, tretji dvomijo, pa čeprav je jasno, za kakšno sodbo gre, s katero mu grozijo z zaporom. Mlini, ki meljejo, vsak dan znova dodajo vanje še kako debelo laž, mlinarji pa čakajo in se hihitajo v ozadju kot peklenski zmaji, ki v svojih žrelih obračajo goreče jezike.

Toda, večer v Slovenski Filharmoniji je uteha, ki smo jo doživeli kot zmago nad zlim, pa čeprav je prireditev trajala le dobri dve uri. Uteha je nova Majniška deklaracija, ki je najpomembnejši politični dokument v zgodovini slovenskega naroda, je temelj odrešenja, ki bo zagotovo prišlo. Tudi tokrat jo je prebral pesnik, naš veliki domoljub Tone Kuntner. Podpisi pod njo nam to zagotavljajo, zagotavljajo jo ljudje, ki verujejo in verjamejo, da se naš čas ni iztekel, da, nasprotno, znova prihaja. Takrat bo sonce zasijalo z enako močjo, kot je sijalo takrat, ko ni bilo treba prepričevati ljudi, da "nam gre za stvar", kot je o Pučniku zapisal naš Drago Jančar. Takrat bo potihnil glas tistih, ki danes slepijo narod in mu hočejo vzeti dostojanstvo in vero v prihodnost. Strašenje bo potihnilo in izgubilo svojo moč in namesto prestrašenih in zagrenjenih obrazov bo obveljal tisti znani Cankarjev izrek: "Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje." Vstani torej, naša lepa Slovenija. Naj si vsak tvoj državljan šteje v čast, ko bo podpisoval  Majniško deklaracijo. Verjemite, lep je spomin na trenutek izpred petindvajsetih let in ko se boste po petindvajsetih letih tudi vi ozrli nazaj, boste svojim potomcem lahko dejali: "Glej, bil/a sem zraven!"

Nismo del tega ljudstva

Obsodili so nam predsednika, prostori na stranki SDS pa so kar oživeli. Ne zato, ker bi pritrjevali obtožbi, znova se je zgodil narod. Tisti del naroda, ki veliko prenese in ki je že tolikokrat dokazal, da ga ni moč zlomiti. To so časi, ki me spominjajo na Roško, pa na Majniško deklaracijo in Depalo vas in še na številne dogodke, ki so se jih nasprotniki Janeza Janše veselili kot odrešenja in zmage nad njim. Vsakokrat se je izkazalo, da predsednikov hrbet ni upogljiv in da tudi zbrani okoli njega vemo, kaj pomeni biti pokončen, vztrajen in neustrašen. Kadar namreč čutiš, da si na pravi strani, da zrak okoli tebe ne zaudarja po gnilobi in zatohlosti lažnivih podtikanj in laži, takrat si močan in nepremagljiv, takrat veš, da sodiš v združbo ljudi, ki jim je čast in poštenje kažipot v prihodnost. Lepo je biti med takimi ljudmi in prijetno je opazovati, kako prihajajo vedno novi in novi obrazi, kako želijo iskati pravo pot z nami, ki že leta domujemo tam, kjer deluje naš predsednik. Prav smešno je, kako se ga lotevajo iz vseh strani, kako mu nenehno podtikajo laži, ki so jim edina obramba pred nezlomljivo podobo. Čas pa teče in prihodnosti se ne smemo bati. Skozi oblake vsakokrat posije sonce, tudi v teh prvih majskih dneh je tako in tako bo tudi takrat, ko se bo zatohlost umaknila čistini neba in zemlje in bo moč od zgoraj prelomila palico, ki udarja po nedolžnih. Čemu bi se bali, česa in zakaj? Z nami so vsi tisti, ki so jim na silo vzeli življenja. Z njimi bi bili že vsa ta leta mnogo močnejši, a kdo bi vedel, zakaj so njihova življenja zdaj kot branik pred nizkotnimi žalitvami, s katerimi krivi zločinov ponižujejo tako žrtve kot tiste, ki so obranili svoja življenja. Kakšna majhnost in duševna nebogljenost! Je obujanje Hej brigad in Nabrusimo kose po tolikih letih res obramba pred demokratičnimi spremembami, ki jih tako vneto teptajo, ko jim gre hudo dobro od rok tudi tista italijanska "bandiera rossa"? Pomislim, da so morda tisti prvi dve partizanske pesmi iz srca prepevali dejanski borci za svobodo, tisti, ki so verjeli v svoj boj in ne v rdečo zvezdo, ki je pozneje kmalu prekrila njihovo upanje in prihodnost. Nekaj teh so pospravili tovariši sami, ostali so odšli, če so še imeli to možnost. Ti, ki danes varni v stožiški dvorani na ves glas nabijajo te melodije, si ne zaslužijo odlikovanj in občudovanja, v njih je vse kaj drugega kot časten odziv na prehojeno pot osvoboditve, o kateri so resnični junaki sanjali v naših gozdovih. Poznali smo nekaj teh fantov, bili so častni, mladi in naivni, zato zanje ni bilo prihodnosti v vrstah rdečih tovarišev.

Zašla sem, iz strankinih prostorov sem zatavala v davno minulost, ki kliče po spreobrnjenju, po trenutkih, ki ne bodo prinesli le sprave, temveč predvsem RESNICO, ki jo tako zelo potrebujemo vsi, prav vsi. Človeka zgrabi jeza, da se nekateri ljudje branijo z lažjo, da so vsak trenutek pripravljeni pohoditi in umazati vso lepoto življenja, vse, kar bi nas utegnilo dvigniti nad temino, ki zagrinja čistino srca in obzorja. Majhni smo, tako zelo nebogljeni, ko pride nesreča. V hipu smo se pripravljeni oprijeti najtrhlejše bilke, samo da bi se obdržali na površju. Zakaj ne odnehamo prej, zakaj se ne odrečemo skušnjavi blatenja in obešanja krivde na ljudi, ki nam niso ničesar slabega storili, zakaj nam je njihovo trpljenje takšna naslada, da se ji ne znamo odreči? Človek težko verjame, zakaj tako in odkod toliko zlih čustev v srcu.

Naj se vrnem k izrečeni "sodbi v imenu ljudstva". Prav ta naziv je največja žalitev za vse nas, ki se ne prištevamo med to ljudstvo. Odločno nasprotujem, da sodniki izrekajo sodbe v imenu vseh nas. Sama pa vem, da še mnogi, mnogi drugi, nočemo biti in nismo del tega ljudstva, zato te sodbe tudi ne priznavamo.