Od kje nekaterim pravica, da pljuvajo prav po tistih, ki so za našo Slovenijo storili največ?

»Vse najboljše, dragi Janez…«

V oblakih neba je zapisano ime vsakogar izmed nas. Vsakokrat, ko skoznje posije sonce, je kot novo rojstvo, kot trenutek, ko življenje začne zapisovati usodo novorojenega bitja. Nihče ne more pred tem pokukati v knjigo, kamor se začnejo vpisovati prvi trenutki našega bivanja na zemlji. Vse je zavito v skrivnost neznane prihodnosti. Sprva se ne zavedamo začetka te zgodbe, a pozneje, ko nas življenje premetava iz ene strani na drugo stran, začnemo dojemati svet okoli sebe, ki pogosto ni prijazen , včasih pa poln sonca in smeha. Vsaka črka na papirju, ki jo zapisujemo sami ali nam jo v venec besed zapisujejo drugi, pomeni, da ne moremo sedeti križem rok in čakati, kaj nam bo prineslo novo jutro. Začnemo se spopadati z usodo in vztrajnejši kot smo, laže se izvijamo iz zank, v katere smo ujeti. Usoda nikomur ne prizanaša, tudi našemu predsedniku ne.

Pred nedavnim sem srečala znanko, ki me je vprašala: »Vera, v kakšnem sorodstvu pa si ti z Janezom Janšo?« Začudeno sem jo pogledala in vprašala, čemu me to sprašuje, pa je odvrnila: »Videla sem te na televiziji, kako si se objela z njim.« Ko sem kasneje premlevala to srečanje, sem se vprašala, ali lahko torej objameš le sorodnika in to celo glede na moj emšo, lepo vas prosim. Objameš človeka, ki ga imaš rad, ki ti je blizu, ki ga spoštuješ in ga spremljaš na dolgi poti skozi čas, ki je bil včasih prijazen, velikokrat pa tudi ne. Menim, da te to zadnje še bolj približa in poveže z njim, kajti pregovor pravi, da v nesreči spoznaš prijatelja. Janez Janša je za Vero še vse kaj drugega kot to, zato je moj objem le simbol tistega, kar me je zakoreninilo ob njem. Tako kot sem napisala knjigo »Moja pot ob Pučniku«, bi jo lahko napisala tudi o njem, a to bodo morali storiti mlajši, tisti, ki bodo hodili ob njem in z njim tudi v prihodnosti, prihodnosti, ki ne bo več moja, temveč njihova in ki jo bodo morali graditi korak za korakom, tako kot sta to počela oba predsednika naše stranke, Tone Krkovič in še mnogi drugi.

Veliko sijaja in človeške zanesenosti, veliko poguma in strpnosti, duševne in fizične zmogljivosti sta zmogla in bila za vse to poplačana z zaporniškimi celicami, za katerimi dva od njiju še zdaj ždita brez dokazane krivde. Kje smo, se sprašujem, kje so meje sovraštva in zajedljivih opazk ter obtoževanj na njihov račun? Od kje nekaterim pravica, da pljuvajo prav po tistih, ki so za našo Slovenijo storili največ? Odgovorov na ta vprašanja ne prejemamo, kljub nenehnemu spraševanju tistega, ki drži svojo krivično roko nad sodbo, ki bi morala biti razveljavljena že na samem začetku: »Masleša, povej!« Gluho zidovje za nami ostaja brez odmeva, ker so povelja izza murgelskih zidov glasnejša od naših zahtev. Seniorji smo v življenju resda marsikaj prestali, a smo žal večino življenja preživeli v svinčenih in po svinčenih časih in si po vseh grozotah nismo mogli ničesar obetati od komunističnih oblastnikov. Toda tedaj smo živeli v skupni državi, bili smo le del tako imenovane »jugoslovenske zajednice«,  medtem ko imamo zdaj svojo državo, pred katero bi se morali pokloniti vsak trenutek svojega življenja. Peti Zdravljico ni rutina, je čast, ki jo izkazujemo materi domovini. Mar ni lepo imeti mater, ki pod svoje okrilje sprejema našo srečo in veselje, naše hrepenenje in žalost ter na koncu našo odločnost, ki se ji ne mislimo odreči. Vsak dan bolj rase v nas, z vsakim trenutkom bolj se zavedamo, da imamo pravico braniti to, kar nam je najsvetejše – svobodo. Zato danes, ko smo primorani, žal v odsotnosti našega predsednika praznovati njegov rojstni dan, še s posebnim zanosom vzkliknimo: »Svoboda Janezu Janši in še na mnoga leta, dragi Janez.«

Vera Ban
Lj., 17. september 2014 

Resnica je močnejša od lažnega sijaja.

»Vsi smo eden drugemu luč.
In če le ena od njih ugasne,
ugasne cele družine luč.«

Tone Kuntner


Prinašali bomo luč

Sobotno leporečenje pred TV kamerami na POP-TV bi lahko človeka prijetno uspavalo, če ne bi avtorica izpraševalki svojih odgovorov uokvirila v tak sijaj, da ji je sicer morda marsikdo nasedel, a resnica je močnejša od lažnega sijaja. Državljani Slovenije namreč živimo tu, na našem ozemlju in smo intenzivno spremljali dogajanja v državi v času slovenske vlade, ko jo je vodila gospa Bratušek. Zato nas, prosimo, ne »farbat«. Premierkino pretiravanje, kaj vse se je premaknilo v času njenega vladanja, ti gre na smeh, a hkrati na jok, saj smo državljani tisti, ki nam je zapustila žlahtne dolgove, s katerimi se bodo bodli še pozni zanamci, ne le mi. Ona pa naprej in naprej hvali svojo malho, polno laži in peska, ki s svojo težo vleče slovensko barko vse bolj na dno. Videlo se je, da v mislih že jezdi na evropskem krilatem konju in da svojo bolno zapuščino z veseljem in brez vesti zapušča tistim, ki ji zanje še malo ni mar – ubogim slovenskim družinam oziroma vsem državljanom Slovenije. Kaj vse je morala naplesti v svojih privilegiranih pogovorih evropskemu komisarju g. Junckerju, da ga je tako omrežila. Če bi ne bili priča njenim vladarskim sposobnostim, če ne bi doživeli njenega odklanjanja denarja »uvi nid taim«, če bi spremljali njen mandat z zavezanimi očmi in zamašenimi ušesi, bi morda še nasedali njenim hvalisavim besedam, tako pa, spoštovana dama, na svidenje in hvala za vaš »mani« ali po naše luknjo v državni mošnji. Upam, da bo tudi Evropa spregledala vaše blefiranje in da ne bo dovolj le nasmešek, ki bo nekoč postal sila grenak, kajti resnica je vselej močnejša od laži.

Tako to gre, dragi Slovenci. Tisti, ki si dovoljujejo vse in jim je to dopuščeno, skoraj zmeraj potegnejo daljši konec. Zanje se vedno najdejo opravičila, razlage, ki niso pristne, a zaležejo, kajti niti, ki jih sproti spletajo iz ozadja, zdržijo. Si domišljamo? Ne ne, preveč je naključij, s katerimi bi radi opravičevali to, kar počnejo. Dobili smo vlado, dobili staro nove ministre, dobili premiera, ki je priletel iz ozadja kot ptič odrešenik. Kako enostavno je bilo zavzeti vladni prestol, mar ne? Zaslužnega za to, da novi predsednik vlade sploh ima kje in komu vladati, pa ima nekdo, ki so ga potisnili v Puščavo, iz katere lahko sedaj vsaj občasno zadiha v prostost po službeni dolžnosti. A je zanje tudi to preveč. Že dolgo »izvoljenci« stikajo glave in pretehtavajo vse možnosti, kako bi mu odvzeli poslanski mandat, pa čeprav je bil zanj več kot legitimno izvoljen. Toda, njegov priimek je Janša in Bog nas varuj, za njih je kot steklenička strupa, ki jim razjeda možgane in srce, če ga sploh imajo. Od Masleše pa do masla na glavi, ki ga imajo njegovi častilci in kimavci okoli njega seže sovraštvo človeka, ki jim ne da spati. Pred sodiščem pa vsak dan odmeva glas tistih, ki niso od včeraj, ki vedo, kaj je laž in kaj krivica. Pa to niso le sive glave, kot tako radi zapišejo novinarji. Pridite med nas in poglejte. Globoko razočarani boste ugotovili, da se tudi mladi in srednja generacija Slovencev, pa vidni slovenski izobraženci, med njimi tudi pravniki in umetniki ter ostali kulturniki zavedajo, zakaj prihajajo pred Maslešev prestol, od koder ni odziva na klic po resnici in luči svobode. Mi vemo, da Puščava ni večnost in da bo tudi tja posijala svetloba odrešenja, tako za Janeza kot za Toneta in za vse tiste uboge duše, ki jih je zasužnjilo krivično sojenje. Vztrajali bomo zaradi njih, kot velika družina bomo prinašali luč in zahtevo po njihovi svobodi.

Vera Ban
Lj., 14. september 2014 

Kar je sveto, nikoli ne mine

Svoboda. Kaj pomeni svoboda? Svoboda je kot kruh, brez katerega je težko živeti. V neskončno daljavo zazrt se sprehajaš po dolinah in ravnicah, nekje visoko pod nebom zaslišiš cvrčanje ptic in jim zavidaš, ker ne moreš z njimi tja visoko pod nebo. Ne pravijo zaman biti svoboden kot ptica. Kako velik greh je vzeti nekomu svobodo, mu zastreti oči pred svetlobo in ga stlačiti med mrtve zidove sivine, ki mori duha in voljo. A v človeku je neka nadnaravna moč, neki notranji val trdnosti in kljubovanja, ki ga varuje in obvaruje pred zlomom. Klic po svobodi pa ostaja, prikrit, pa vendar je slišati njegov odmev daleč naokoli. S sončnim zahodom polagoma ugašajo luči, ki jih je prižgalo jutro. In potem sledi mrak in kasneje tema in tako sleherni dan. Kam hitite oblaki, ko se zdani, kam tiho hrepenenje po novih in novih doživetjih, ki so včasih radostna, včasih polna grenkobe? Sredi vsega tega vrvenja ostajaš sam s svojimi mislimi. Kot da odhajaš, kot da si želiš proč od ljudi, v neznano, v tišino, ki bo samo tvoja. Pa vendarle dobro veš, da puščaš za sabo sledi, ki bolijo, ker si jih ti zaznamoval z njimi. Zato se v hipu obrneš nazaj in veš, da si ljudem dolžan izreči besedo v zahvalo in pomiritev. Življenje je čudež, a je hkrati pekel, če nisi svoboden. Bili smo otroci in morda bi kdo pomislil, da otrok ne ve, kaj je svoboda. Pa ni tako. Ko te izženejo iz lastnega doma in te zasmehuje nekdo, ki te je zasužnjil, zaslišiš v sebi krik in hrepenenje po tistem, kar so ti vzeli. Ko to dosežeš, se v trenutku zaveš svoje zmage nad suženjstvom, v katerega so te vklenili po krivici, pa čeprav si otrok.

Tako je tudi z odraslimi. Zato je tako blagodejno razmišljati o naši slovenski pomladi, o Demosu, o katerem je oni dan tako sproščeno, skorajda bi rekli praznično, spregovoril gospoda Anton Tomažič pred vrhovnim sodiščem. Če se v oko še kdaj prikrade kaka solza, se je to zgodilo tokrat in ko smo potem uzrli še sliki, ki ponazarjata slutnjo Janezove prihodnosti in sedanjosti, zraven pa še slutnjo pomladi, ki se je izrisovala v pomladnih barvah kot napoved nove prihodnosti, nisi mogel ostati ravnodušen. Takih trenutkov, ki se postopoma spletajo v venec upanja in lepote, nikoli ne pozabiš. Vsakokrat znova jih podoživiš in vsakokrat znova jih umije rosa jutranjega prebujenja. Naš klic po svobodi kliče in budi. S prižganimi lučmi prihajamo in odhajamo, le odnehati ne smemo, saj vemo, kdo potrebuje po krivici odvzeto prostost – svoboda Janši, svoboda Tonetu, odmeva po Ljubljani. In to je zaveza vseh, ki vedo, kaj pomeni biti svoboden. Krik po svobodi je veličasten do te mere, da meji na grozljiv upor in silo, ki bruha iz notranjosti proti nedoumljivemu posegu po nečem, kar je človeku sveto in brez česar ne moreš živeti. Je kot zemlja, ki je razbrazdana od suše, je kot žival, ki zanemarjena in priklenjena na verigo čaka, da se je nekdo usmili. Tako čakajo jetniki, kdaj se bodo odklenila vrata, skozi katera bodo spuščeni na prostost. Seveda pa obstaja velika razlika med jetniki; tistimi, ki prestajajo kazen za dokazani zločin, za dokazano krivdo, in pa med tistimi, ki po krivici vdihavajo zatohli zrak v celicah zapora. Kadar pomislim na dolgih sedem let strogega zapora, ki jih je preživel v ječi dr. Jože Pučnik ter na zaporno kazen, ki jo po krivici prestajata Janez Janša in Tone Krkovič, težko dojemam kulturno in dostojanstveno držo, s katero pred sodiščem branimo njihovo čast ter zahtevamo njuno svobodo. Nekje namreč obstaja meja vzdržljivosti in zadržanja in le želimo si lahko, da se tej drži nikoli ne bomo odrekli, kajti mi se zbiramo na znanem kraju, ob znanem času in z ljubeznijo v srcu. Domovina nam je sveta mati in kar je sveto, nikoli ne mine.