In beseda je meso postala

V Državnem zboru RS je danes sprva zadišalo po časih, ko je slovensko vlado vodil predsednik SDS gospod Janez Janša, za njim pa je začelo vse bolj zaudarjati po socialistični stvarnosti, vse do izliva sovražnosti poslanca Moederndorferja. Mladi mož iz Združene levice je ob nagovoru prisotnih svoje uvodne besede namenil celo »tovarišem in tovarišicam.« Zanimivo je, da se je malo kasneje spraševal, zakaj se mladim v Sloveniji godi slabše, kot se je godilo njihovim staršem. Odgovor je preprost: iščite ga pri omenjenih tovariših in tovarišicah, oni so ustvarili raj na zemlji za vse žive, pa tudi mrtve, ki vam danes ne odjedajo kruha. Za vse so poskrbeli ti vaši tovariši. Gospod Moederndorfer je svoje uvodne besede namenil Janezu Janši – kako presenetljivo. Zmotil ga je zapornikov govor, ki da ne sodi v državni zbor, pri tem pa povsem prezrl vsebino govora. Ni ga pa zmotil nagovor mladeniča in kasneje še kulturnice Violete »tovariši in tovarišice«, kar je po mojem mnenju dejanska sramota za državni zbor, ki zaseda v letu 2014, torej v obdobju demokracije. Če bi poslanec stranke A. Bratušek pazljivo prebral magnetogram govora Janeza Janše, bi, če gre za zdravo pamet, ki jo tako rad prodaja v državnem zboru, moral pritrditi resnici, ki jo prvak opozicije ponuja Sloveniji. V tem primeru bi lahko le s hvaležnostjo shranil zase in za svojo skupino kak pomemben in dobrodošel nauk za prihodnost tako njegove stranke kot vseh slovenskih državljanov. Za Janšo ter mnoge naše poslance namreč velja tisti delček molitve, ki so mene, pa še mnoge druge naučile naše mame: »In beseda je meso postala…« Je že tako, da nekaterim gre za vsebino, nekaterim pa za poglabljanje ideoloških razlikovanj, za katere ponavadi krivijo prav stranke slovenske pomladi. Nestrpnost do Janše poglabljajo do te mere zato, ker se vsakokrat, ko se pojavi na svobodi, znova in znova ustrašijo njegove analize politične scene, za katero lahko trdimo, da je grozljiva. Kako dobro vedo ti lažni pridigarji, koliko predsednik in stranka SDS pomenita v slovenskem prostoru in kako krivično je bil njen predsednik odstranjen s političnega prizorišča tik pred državnozborskimi volitvami. Sicer jih njegova prisotnost v DZ ne bi motila; ali pač?? Tovarišica Violeta se med drugim sprašuje, kakšne so pridobitve osamosvojitve Slovenije. Navajeni smo že, da zanikate te pridobitve, a bi bilo vseeno dobro, če bi se kdaj vprašali, kdo vam je omogočil miren spanec v domovini, ki sicer postaja na žalost vse manj svobodna, tudi po zaslugi takih brezbrižnikov, kakršna sta omenjena zagovornika demokratičnega socializma.

 

Pa še nekaj je za nekatere sila moteče. Sedemnajsta ura pred vrhovnim sodiščem je postala glas vesti, glas zoper krivico, je združevanje glasov državljanov Slovenije, ki vsak dan znova poudarjamo, da ne bomo odnehali in da bo naš boj končan šele tedaj, ko bosta Janez in Tone znova na prostosti. Gre nam za pravico vsakogar, ki po krivici prestaja kazen. Z minuto molka smo se danes spomnili tudi nesrečnega policista, ki je izgubil življenje morda zaradi neustrezne zaščitne opreme. Prizadelo nas je, kajti doma je ostala družina brez očeta, v policijskih vrstah pa ostaja za njim praznina, ki boli in prizadene. Tudi v njihovem imenu iščemo pravico pred sodiščem.

Do kdaj še?

Na današnjem shodu Za pravico in svobodo:

Srce je včasih razklano na dvoje. Preštevaš dneve, ure, trenutke in jih združuješ v eno samo vprašanje: »Do kdaj še?« »Do konca«, odgovarja notranji glas, do konca sprenevedave oblasti, ki ni naša, ki diha povsem drug zrak, ki nosi strup po naši deželi.  V objemu drevesnih senc, ob šumenju vetra, ki veje skoznje, ob blisku in gromu, pod svetlim soncem in v objemu gora nas kliče naša domovina. Ji znamo prisluhniti, spoštujemo njeno lepoto in razkošje? Oddaljeni od resnice in pravice tavamo kot osamljene in zapuščene živali skozi puščavo neizgovorjene bolečine, »ki tare duha od zore do mraka, od mraka do dne«, kot je zapisal naš največji pesnik France Prešeren. Naša pot je neskončno dolga in nihče od nas ne ve, kdo bo prekinil naše popotovanje po njej. Vrtimo se v krogu, vsak dan obkrožamo stavbo, ki ji v danem trenutku obračamo hrbet v znak protesta zoper nepopravljivo krivico, ki so jo storili Janezu Janši. Zakaj pravim »nepopravljivo«. Zato, ker četudi bi ga danes, ta trenutek izpustili na prostost, mu nihče ne bo povrnil odvzetih svobodnih dni, preživetih v temi negotovosti, nihče zacelil ran družini, ki so jo nasilno razdružili za ves ta čas, odkar so mu odvzeli prostost. Kaj neki je v teh ljudeh? Se imajo za »Uebermensche« ali po naše »nadljudi«, kot je nemški okupator imenoval samega sebe? Ko smo oni dan stali ob bočni strani državnega zbora, nismo vedeli, kaj natančno se dogaja v njegovi notranjosti. Toda zvečer, ko smo na TV zaslonih lahko spremljali dopoldansko dogajanje, smo dojeli, kaj si izmed množice poslancev želi že preskušeni klan tistih, ki so pomagali rušiti predsednika SDS. Ni jim dovolj ječa, v katero so ga pahnili, zdaj se sprašujejo, kako bi lahko »zapornik« sodeloval na sejah državnega zbora, češ da bi bilo to nespodobno, nezaslišano. To, da je prav Janša, kljub statusu zapornika, na volitvah prejel največ volivnih glasov, jih ne gane, to za njih ne obstaja, oni so nad tem, ker se počutijo zmagovalce. V čem pa se zrcali njihova zmaga? V tem, da so »zafurali« državo, da se oslepljeni od reflektorjev  televizijskih kamer razglašajo za ljudi, ki jim naša stranka ne seže do kolen, saj za svoj neuspeh vselej krivijo vlado, ki jo je vodil Janša. Človeški napuh, ki jim brizga iz oči in ušes, pijani od neznanja in lažnih obljub volivcem, hitijo novim pirovim zmagam naproti. Uboga Slovenija. Pribijajo te na križ sramotenja in počasnega umiranja vrednot, od katerih si sijala, ko so te junaki slovenske pomladi povzdignili na prestol svobode in demokracije. Zdaj ti, ki niso želeli tvoje samostojnosti, trgajo s tebe praznična oblačila in onečaščajo tvoje simbole s krvavordečo zvezdo, pod katero je narod ječal toliko let in v imenu katere je slovenska zemlja oskrunjena s krvjo brezštevilnih  nedolžnih žrtev. In pred to zbrano elito naj torej mi ustavimo svoj korak, utišamo naš glas in mirno sprejemamo nezaslišano krivico, s katero hočejo vzeti glas svobode poslancu zaporniku? Na zasedanju mandatno volilne komisije je Matjaž Hanžek izrekel v nebo vpijočo izjavo: »Ni sramota sprejeti neko ustavno odločitev v primeru različnih pravnih mnenj.« Nekaj ur kasneje pa je na nacionalni TV na očitek, kako lahko poziva k neustavnosti, izjavo preklical in dejal, da gre za podtikanje in da kaj takega ni nikoli izrekel. Če bi tako izjavo dal kdor koli iz drug, bi bila sicer prav tako obsojanja vredna, toda Matjaž Hanžek ni le novopečeni poslanec, temveč je v Sloveniji dobra štiri leta vlekel mastne denarce kot varuh človekovih pravic, poleg tega pa je eden od voditeljev  Združene levice. Večje sramote si Slovenija ni mogla nakopati na glavo, saj je za njim ostalo pogorišče, brez sledu tleče iskre, iz katere bi utegnil vzplamteti plamen, ki bi moral izgorevati za resnico in pravico ter varovati slovenske državljane. Za tako izjavo bi morali njemu, ne Janši nemudoma odvzeti pravkar pridobljeni poslanski mandat. Bojimo se, da tudi v mandatu sedanje varuhinje človekovih pravic državljani ne bomo deležni kake posebne zaščite, saj v primeru krivične obsodbe Janše ni izjavila drugega, kot da k temu ni bila pozvana. Hodi sedanja varuhinja po svetu z zaprtimi očmi in zamašenimi ušesi? Bi morali tudi njo posebej spomniti, da imamo v Sloveniji edinega političnega zapornika, za katerega se doslej še ni zavzela z eno samo besed? Le čemu smo uvedli ta institut, če so nosilci te funkcije vse prej kot varuhi človekovih pravic? Tak naziv bi si zaslužil naš Aleš Primc, on ve in čuti, kako ljudi boli krivica, on, čeprav ni ženska in mati, do kraja predan podpira Urško in sočustvuje z njenima otrokoma. Dajmo že vendar vsej tej na novo postrojeni in prerivajoči se četici v državnem zboru vedeti, da zaman žrebajo za Janezovo suknjo. Naša pot ni brezkončna in  na koncu nje cilj, ki smo si ga zastavili.  Zato nas poslušajte in se ne sprenevedajte, da nas ne slišite: nikoli ne bomo odnehali, vse do poslednjega trenutka, dokler ne bo svoboden edini politični zapornik v Sloveniji Janez Janša in dokler ne bo izza zaporniških zidov izpuščen Tone Krkovič ter vsi tisti, ki po krivici prestajajo zaporno kazen. Ne bojmo se lažnih prerokov, s pogumom in dostojanstvom jim povejmo, da smo siti zlaganih obljub, s katerimi zavajajo narod. Prijazno nedeljo vam želim.

Aleš Primc v primežu Mladininih obtoževanj

Aleš Primc je v Sloveniji postal sinonim poguma in branilca človekovih pravic in svoboščin. Kdor od dne, ko so izvrševalci krivičnih sodb poslali v zapor Janeza Janšo, posluša njegov strpen poziv k protestu zoper indično sodbo, zoper katero je bilo izrečenih in napisanih že nešteto besed, to dobro ve. Vselej, ko gospod Primc stopi pred zbrane državljane v parku pred sodiščem, njegove besede odmevajo daleč naokoli in vsakokrat ne pozabi izreči tistih, zdaj že legendarnih besed: »Mirno, kulturno in dostojanstveno, brez odzivov na morebitne provokacije.« Takšen je tudi njegov odziv na provokacije Gregorja Repovža v Mladini: »Prava pot je kulturen in strpen dialog,« mu odgovarja. Kaj bi človek dal, da bi imeli v Sloveniji več takih ljudi, kot sta gospoda  Aleš Primc in dr. Damir Črnčec. Kako hitro bi okrevala Slovenija, kako brez pomislekov bi utihnili naši glasovi pred sodiščem, kjer se vsak dan zbiramo. Za sodniškimi zidovi na višjem sodišču preizkušajo našo strpnost, kličejo po odzivu in ga tudi prejemajo. Zagotovo si želijo, da bi obmolknili, vendar pa si to lahko zagotovijo le oni sami, takoj ko bodo uslišane naše zahteve po svobodi Janeza Janše in Toneta Krkoviča ter vseh po krivici obsojenih.  Kdor v srcu ne čuti te grozljive krivice, ki se je zgodila Janši in ostalim, ta seveda ne hodi z nami vsakdanjo pot okoli te zgradbe, a zato ta človek ni nič manj naš, saj si vsi želimo le strpen dialog s komer koli, le pove naj, kaj mu brani priti med nas. Aleš Primc bo zagotovo prvi, ki mu bo prisluhnil in na vprašanja odgovarjal strpno, kulturno in s srcem, ki je na široko odprto za vsakogar.

»Primc meče slabo luč na sodelavce in ob koncu delavnika nenehno pogleduje na uro, da bi prišel pravočasno na shod pred sodišče,« je v Mladini zapisalo »genialno« Repovževo pero. Čemu pa je namenjena ta žogica, ki jo kotalikate pred obličja njegovih nadrejenih in sodelavcev v njegovi službi, tovariš urednik? Ste se s takimi podtikanji ustoličili na uredniški sedež Mladine, ki ji gre le še za bruhanje sovražnosti do drugače in trezno mislečih državljanov? Morda si domišljate, da si s takim pisanjem nabirate  pike, tako kot pri Mercatorju in po drugih veleblagovnicah, le da je tam te pike mogoče unovčiti. Vaše pa bodo počasi propadle in nekega dne boste morda na lastni koži občutili, da je vse, kar počnete, minljivo. Na pokončnosti ljudi, kakršen je gospod Primc in še mnogi drugi, ki jih nenehno žalite, si boste polomili zobe in si sami pred sabo zaloputnili vrata v prihodnost, v kakršno si želimo vsi tisti, o katerih danes v vašem tedniku tiskate podle obtožbe in laži. Kolikor za vas ni preveč bogokletno, vas vabim, da si v Družini št. 31 preberete komentar prof. Janeza Juhanta, v katerem pravi: »Mati vseh krivic je Patria.« (Še pomnite, tovariši, na koliko zlih načinov ste žalili Janšo?). Na Radiu Ognjišče pa opozarja: »Sovražni govor se nam že maščuje, krivice in razdor kličejo po maščevanju in odgovorni z manipulacijami sejejo smrt Sloveniji in jemljejo priložnost prihodnjim rodovom. Če je bilo nekoč pravilo ubijanje, je zdaj umiranje na obroke.« Prijetno in poučno branje želim, urednik Mladine.

Prišel je in znova se vrne

Tisti 20. junij v letošnjem letu nam bo za vselej ostal v spominu. Čutili smo, da se v nas, v vsakem posamezniku, prebuja neko novo čustvo prevare, krivic in ogorčenja nad goljufivimi odločitvami našega sodstva, ki od tistega dne za nas ne obstaja več, saj človeka ne brani pred krivico, temveč mu jemlje čast in pravico do zagovora in osebne svobode. Danes je nedelja, že tretji dan v avgustu. Družine odhajajo na dopust, nekatere se vračajo. Janez Janša pa ločen od družine premleva svojo zgodbo med zidovi, ki niso njegov dom, so ječa njegovih misli in čustev, ki jih ljudje, ki so ga spravili tja, ne poznajo. Pogosto mi prihaja na misel Prešernov verz »Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi.« Hkrati pa se sprašujem, kaj je v glavah in srcu ljudi, ki nosijo v sebi krivdo za to, kar so mu storili. Jih njihovi otroci, majhni ali veliki, kdaj vprašajo, zakaj se pod okni, za katerimi odločajo o človeških usodah, dan za dnem zbiramo ljudje, ki z besedo in klicanjem določenih odgovornih oseb, ki so njihovi starši, terjamo pravico za političnega zapornika? Se ti »delivci pravice« ne sramujejo vsaj pred lastnimi otroki? Ponižujoča so njihova dejanja, zato njih spanec ne more biti miren.

Na prvi avgustovski dan smo pred državnim zborom pričakali poslanca, ki je na letošnjih parlamentarnih volitvah prejel največ glasov svojih volivcev. Mar to ne pomeni velike zmage predsednika Slovenske demokratske stranke, ki je kljub statusu zapornika postal zmagovalec volitev? In zdaj bi mu druščina »čistih rok« in »čiste vesti« rada odvzela pravico do poslanskega mandata. Tisti, ki so »v odhodu« in še posebej dama, ki to ni in nikoli ne bo, se še posebej trudijo, da bi svoj porazen rezultat na volitvah in neuspešni mandat okronali s še poslednjim nizkim udarcem – odvzemom mandata poslancu Janši. Pravijo, tako g. Moederndorfer, da si ne morejo predstavljati, kako bi lahko zapornik opravljal svoje poslanstvo. Še kako se zaveda, da mnogo bolje kot on in še mnogi drugi, ki so komaj prestopili prag državnega zbora, ki smo ga po osamosvojitvi s ponosom imenovali »hram demokracije«. Ta zapornik je za Slovenijo storil veliko dobrega, ta zapornik je neštetokrat dokazal, da mu gre za državljane Slovenije, za ugled Slovenije in za ohranitev vrednot, brez katerih zdaj plavamo kot v razburkanih vodah. Takšne prihodnosti, kot nam jo obetajo na hitro zbrani »zmagovalci«, se lahko bojimo, kajti kar je pridobljeno na krivičen, s prevaro pridobljen način, nima prihodnosti.

Prišel je in odšel, a zopet pride. Zakaj vas je strah njegove prisotnosti, zakaj s tako pospešeno hitrostjo odklanjate njegov um in voljo do dela, ki ga je opravljal ne le s svojim umom, temveč tudi s srcem? Pri vsem tem se zdaj branite z edinim argumentom, ki vam pride na misel: zapornik je. Po čigavi zaslugi, vas sprašujem. Krepko ste se trudili in na koncu uspeli. Je prevara, s kakršno ste se natlačili v poslanske klopi, res vaš edini uspeh? So vaši ogromni plakati prepričali volivce? S čim jih je prepričal Janez Janša; se kdaj vprašate? Nobenih plakatov ni potreboval. Zmagal je, ker uživa ugled pri ljudeh, ki niso slepi in jih ni mogoče kupiti s prevaro in prepleskano preteklostjo. In zdaj veliki Virant, ki ga je zgodovina zaradi njegove izdaje predsednika SDS in svojih lastnih volivcev nagradila z odpisom, oznanja še poslednji sprenevedavi stavek: »Takšnih igric se ne grem, rad bi svoj mandat častno zaključil…« Da te kap.

Tone Kuntner je slutil pomlad, a tudi zimo, ki je prinesla zmrzal. Zato nas vabi:

»Bo treba na njive
orat in sejat,
podsekat koprive,
plevel in osat.«

Vera Ban