»Bolje preprečiti kot zdraviti«

Kljub temu, da je danes, 30. maja 2013, v tem istem časniku Delo na drugi strani pod naslovom »Pahor predaval mladim republikancem« dovolj na široko pojasnjen dogodek »Misli svobodno«, se je na zadnji strani tega časnika pod » Pa še to« pojavila naslednja duhovitost v zvezi s predavanjem predsednika države: »Menda se je tja pod pretvezo predstavljanja svojih »bogatih političnih izkušenj« preventivno odpravil, ker je hotel preprečiti, da znotraj te stranke (beri SDS) ne bi spet vzniknila kakšna podobna pojava, kakor je njihov sedanji predsednik.«

Sama pa dodajam: če bi imeli v Sloveniji več takih »pojav«, bi se nam ne bi bilo treba bati ne sedanjosti ne prihodnosti, česar se verjetno zavedate tudi sami. Preprečiti ne znate, zdraviti pa tudi ne, če si ne izposodite sposobnega zdravnika.

Dnevnikovi "Prebliski"

G. Silvo Kristan si je v včerajšnjem (27. maj) Dnevniku na strani 13 zaželel, da bi Janez Janša izdal še peto knjigo in sicer o osamosvojitvenem trgovanju z orožjem in o izbrisanih, "čeprav zadevi s kulturo življenja nimata nič skupnega," je zapisal..

Če bo prebral knjigo "Za kulturo življenja", si pete knjige ne bo več želel, ker bo že v njej  našel odgovore na vse dvome, ki mu kratijo spanec.

Silvo Kristan je namreč zapisal:

"J. J. nas je obogatil s knjigo Za kulturo življenja. Pravi, da ima v delu še štiri knjige. Radi bi dočakali še knjigi o osamosvojitvenem trgovanju z orožjem in o izbrisanih, čeprav zadevi s kulturo življenja nimata nič skupnega."

Oslepljena Pravica

To, kar se je včeraj zgodilo na sodišču, nas naj strezni do te mere, da bomo na prihodnjih volitvah z zavestjo obkrožili imena tistih, ki so nam priborili našo samostojno državo.

Draga moja Slovenija, kdo skruni tvoje lepote, kdo tvojih komaj 20 pomladi? Vsi mediji povzemajo vesti o tem, kar se je včeraj dogajalo za vrati poslopja našega pravosodja. »Pravosodja?« Nekam tuje zveni ta beseda, ko mislimo na slovensko pravosodje; tega namreč na žalost ni. Ostajajo le še tisti, ki pozabljajo soditi ali pa oni, ki so skregani s poštenim sojenjem na podlagi dokazov, ki so resnični. Pravica ima zares zavezane oči, lahko bi dejali, da je od ostudnih laži povsem oslepela. Zdaj tiste, ki so omogočili rojstvo naše države, skušajo znova spraviti za zapahe, zunaj njih pa ostajajo tisti, ki so državo oropali njenega bogastva in vrednot. Ni jim do poštenja ne ugleda, s svojim sovraštvom do posameznikov se kot jastrebi spravljajo nad žrtve, ki so jih ne le pred slovensko, temveč tudi pred svetovno javnostjo osramotili do te mere, da ljudje zbegano ugibajo, kaj je resnica in kaj laž. Prav to so hoteli in to tudi dosegli s svojim nepoštenim ravnanjem, namesto da bi branili to, kar smo ustvarili. Kdor ne ljubi svoje domovine, je ni vreden, in sodstvo, kakršnega imamo zdaj, je zagotovo ni vredno. Le še sramujemo se lahko ljudi, ki naj bi branili pravico in resnico, pa nam namesto tega prirejajo afero za afero, ki so druga za drugo dokazano izmišljene in njihovi povzročitelji znani, vendarle pa ne premorejo toliko poguma, da bi krivdo priznali in odstopili s svojih položajev, ki jim ne pripadajo. Ne, tisti, ki jih brez dokazov skušajo spraviti v temne celice, tisti so krivi, mar ne? In nekajmesečni zapor je za njih mala malica, kar tako na pamet, na neznanem kraju itd. itd. Za našega predsednika gre, za Janeza Janšo. Pa ne le zanj – za Slovenijo gre, dragi volivci in volivke. Gre za proces zastraševanja in opomin v nekdanjem slogu »kdor ni z nami, je proti nam!« Janez Janša je v svojem življenju že marsikaj dokazal, predvsem to, da mu gre za domovino in da mu ni vseeno, kaj se z njo dogaja. Še vedno je isti človek kot tedaj, ko se je zaprt med zaporniškimi stenami, ne da bi on to slutil, zunaj rojevala slovenska pomlad. Tam na Roški se je dogajalo in tega ni moč pozabiti in, dragi moji, ali je res težko razumeti, zakaj je danes gospod Janša tolikanj osovražena oseba v delu javnosti? Zlivali so gnojnico nanj, z vse mogočimi lažmi so, s svetlimi izjemami, polnili strani medijev in spletali spletke toliko časa, da so z vso svojo mašinerijo, z vsemi strici in tetami, botri in botri vrgli vlado, ki ji je vsakokrat uspešno predsedoval. Še več. Nekdanjemu predsedniku države je šlo na živce celo to, da znova kandidira za predsednika stranke, ki je po dr. Pučniku dosegla vidne uspehe. Kaj pa on, ki še vedno »brca« v temi, kar mu najbolj ustreza, ker je iz ozadja varneje delovati, ne tako kot Janša, ki se ne boji stopiti pred javnost in ji spregovoriti. Ljudje božji, nikar ne nasedajte tej »temni strani meseca«, ne obupujte nad ljudmi, ki se borijo za demokracijo in na tej poti še nikoli niso pokleknili pred nikomer.

To, kar se je včeraj zgodilo na sodišču, nas naj strezni do te mere, da bomo na prihodnjih volitvah z zavestjo obkrožili imena tistih, ki so nam priborili našo samostojno državo. Za pravico gre, za resnico, ki je sveta – »za Slovenijo gre!« , je vzkliknil dr. Jože Pučnik ob njenem rojstvu. In še nekaj je dejal: »Morala je celoten odnos do sveta, v katerem živiš.« Kaj šele do lastnih državljanov, mar ne? In kje se kaže v takih sodnih procesih, pa tudi sicer v družbi, ta morala danes?

"Hej, tovariši" na zadnji strani Dela

Prešeren je zapisal, da "na visoki vrh lete iz neba strele". Mag. Bernard Brščič sodi pač med ljudi, ki so s svojo izobrazbo in poštenim  delom priromali na  zavidljiv vrh brez plagiatorstva, kar nekaterim, ki so se po drugačni poti pririnili na vrh, očitno ni po volji.

Je pa lepo, da skrbijo zanj, ker mu je "ugasnila njegova kratkotrajna funkcija". Da pa ne bo pomote: če že krmarite v kalnem in ugibate, ali so mu tovariši iz SDS "zrihtali" službo, vam zagotavljamo, da bi mu jo "zrihtali" kvečjemu gospodje in ne "tovariši iz SDS".

Vznesenost in bolečina

Bili smo v Šoštanju na slavnostni prireditvi Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Med ljudmi, ki jim Samostojna  Slovenija  danes pomeni toliko kot ob njenem nastanku. Ljubezen do njenih polj in gozdov, do gora in voda ne pojenja, le v srcu boli, ker je mnogim opešal spomin na tiste zlate, vznesene trenutke rojstva slovenske pomladi. V dvorani kulturnega doma so v prvi vrsti sedeli trije akterji tistega časa: gospodje Janez Janša, Lojze Peterle in Igor Bavčar. Napis "Ponosni na Slovenijo" je poleg slovenske zastave obarval vzdušje praznovanja 23. obletnice prvih svobodnih volitev, ustanovitve Demosa in prvih zametkov Slovenske vojske. Slovenska himna ter ostali glasbeni vložki so še popestrili praznik, ki bi moral biti praznik vseh Slovencev, če bi hoteli preživeti in skupaj s Trubarjem vzneseno vzklikniti: "Stati inu obstati!" S tem geslom je na letošnjem Svetu SDS svoj govor zaključil njegov predsednik gospod France Cukjati. Ne zaman! Po vsem tem času se je v našo prelepo deželo prikradel zli duh nasprotnikov svobode, ki smo si jo priborili. Zavrgli so vrednote in simbole osamosvajanja ter sramotno poteptali simbole naše skupne domovine. Je to torej res še naša skupna domovina? Mar ni tako, kot da ti drugi hočejo živeti izven meja vsega, za kar so nekateri naši možje in fantje celo umirali? Človek bi jim najraje dejal, naj kar ostanejo nekje tam zunaj, le dopustijo naj, da bomo tisti, ki smo s prisego v duši zakoličili naš vrt hrepenenja in lepote, živeli v miru, s tem da znamo cenit razkošje svobode in izpolnitve  sanj.

Vsi govorci so govorili v preteklem času, vsi po vrsti so se spominjali dogodkov in časov, ki so minili. Zakaj? So upravičeno uporabljali preteklik? Na žalost res, a spomin zato ni zbledel in vrednotam, ki smo jih zapisali v svoje programe, se nismo odpovedali. Toda vlak, na katerega smo sedli takrat, so izdajalci zdaj opremili s težkimi zavorami, lokomotivo pa obrnili za 180 stopinj. Bomo dovolili, da bo skupaj z nami zdrvela v prepad? Zagotovo NE! Ko namreč človek med množico dobro mislečih ljudi začuti tisti ogenj, ki ga je prižgala slovenska pomlad, se plamen širi od srca do srca in takrat veš, da nisi osamljen, da si del skupnosti, ki je čas ni zagrenil. V hipu se roka oklene roke in nasmeh, ki ga podariš nekomu, te opogumi za prihodnost, ki je pred nami in bo svetlejša od sedanjosti. Trenutno je težko, po nevarni poti se vzpenjamo v neznano, a spričo poguma, ki ga nosimo v srcu, ostajamo zvesti, močni, še močnejši.

Ničesar se nismo ustrašili in zavedamo se, da prihodnost skriva v sebi bogastvo spominov, med katere nepreklicno sodijo tudi spomini na Pekre pred 22 leti. Pučnik je v Poljčah zakoličil datum Plebiscita, Pekre pa so letos zajokale, saj so "praznovali" tisti, ki jih tedaj ni bilo tam. Še več, slavnostni govornik takrat ni spoštoval odločitve in prisege naših prvih pripadnikov Slovenske vojske. Dejal je, da za obrambo naše domovine ne potrebujemo Slovenske vojske. S kakšno pravico je torej proslavo obeležil zvok pesmi "Na juriš?" To ni pesem, ki bi lahko napovedovala demokratične spremembe v Sloveniji, je glasilo povsem nekih drugih časov, ki se jih nešteto Slovencev z bridkostjo spominja, kajti "svoboda" je marsikomu izmed njih prinesla moreče sanje, iz katerih se mnogi niso nikoli več prebudili.

N.N. praznovanja

Pod tem naslovom se današnji Dnevnik, 6. 5. 2013, na svoji zadnji strani poigrava z izrazom "virantovanje", katerega avtor je predsednik SDS Janez Janša.

Pisec sledi zgledu in se mu zdi na primer "čuferovanje" primerno posnemanje originala. Nazadnje pa se mu ob bližajočem se praznovanju SDS, ki bo, (kako preroško!), na sobotnem kongresu znova izvolila za predsednika stranke Janeza Janšo, pritakne še izraz "janševanje". Avtor je pri tem pomešal hruške in jabolka! Izraz "virantovanje" ne pomeni praznovanja, pač pa izdajstvo,  "janševanje" pa, kot pravi avtor sam, pomeni praznovanje. V vsakem primeru pa bi bilo zaželeno, da bi si avtorji takih vrstic izmislili nekaj novega, izvirnega, nekaj, kar bo zraslo v njihovi glavi.

Pogled nazaj

Ko sem včeraj, 1. maja 2013, na TV Slovenija med praznično razpoloženimi ljudmi zagledala župana glavnega mesta Slovenije, kako premika ustnice ob prepevanju "hej mašinca zagodi", me je postalo sram, da je, čeprav ne po moji volji, tudi moj župan.

Poslušam poročila o stanju, v kakršnem se je znašla Slovenija, in se v mislih vračam v čas, ko so slovenske ulice, trgi in vasi izgorevali v hrepenenju po svobodi in demokratičnih spremembah. Stanje, podobno sanjam, ki smo jih na koncu tudi dosanjali. Vendar ni bilo lahko. Bili smo izpostavljeni grožnjam, ljudje so zastavili svoja življenja zato, da smo dobili svojo državo, svojo domovino. Kaj pa ta domovina danes pomeni tistim, ki se norčujejo iz vsega, kar predstavlja vrednote naše družbe, kaj svobodna pot skozi domače gozdove in poljane, kaj slovenska pesem in beseda? Kaj za vraga poslušamo iz ust prerokov vstajniških napovedi o ustanovitvi "demokratičnega socializma"? Križana gora, kako pa ta dva izraza sodita skupaj, kaj nam hočete povedati z napovedjo, ob kateri bi se dr. Jože Pučnik, veliki Slovenec in demokrat, zaslužen za to, da imamo svojo državo, lahko le zgrozil. Ne bi vas žalil, ne bi se zjokal, le voz bi hotel pognati v drugo smer, v tisto, kamor ga je usmerjal vsa dolga leta osamosvajanja. Sedel bi med vas, dragi vstajniki, in verjemite, prisluhnili bi mu. Njegova beseda je bila trdnejša od kamna in prepričljiva, ker je bila poštena in resnična. Pučnik ni potreboval prišepetovalcev, ne ozadja, iz katerega danes vstajajo temne sence snovalcev obujanja časov, v katerih so se dogajala njihova nečastna dejanja za domovino. Pučnik ni bil privid, bil je resnica, ki se je danes mnogi bojijo. Toda resnica je samo ena.

Ko sem včeraj, 1. maja 2013, na TV Slovenija med praznično razpoloženimi ljudmi zagledala župana glavnega mesta Slovenije, kako premika ustnice ob prepevanju "hej mašinca zagodi", me je postalo sram, da je, čeprav ne po moji volji, tudi moj župan. Prestolnica naše države ne more biti ponosna na ljudi, ki iz mračnih in zatohlih časov vračajo duha spominov na grozljive dogodke naše preteklosti, ki so našo zemljo počez in po dolgem orosili z bratomorno in nedolžno krvjo. Nikogar, ki je dvignil roko nad nedolžno žrtvijo, ne zagovarjam, a v teh, za katere velja izrek "narod naš dokaze hrani", res ne moremo iskati povoda za praznovanje. Smo nosilci demokratičnih sprememb in želimo, da Ljubljana praznuje takrat, ko se spominja nastanka velikih dogodkov rojstva slovenske pomladi in ljudi, ki so bili nosilci njenih idej. Naš veliki domoljub in pesnik Tone Kuntner je čutil njen utrip:

"Ta luč ni od včeraj
in ni samo moja.
Ta luč ne gori od danes do jutri,
gori in sveti iz davne preteklosti
v davno prihodnost.

Ta luč je spomin,
ta luč je upanje.

Brez te luči ne bi znali živeti.
Brez te luči bi bila tema."