Premislek po minulem večeru

Kdor ga že dolgo pozna, ve, da mu je korak nazaj tuj, saj mu dva naprej pomenita pravo smer. Ne gre mu za šalo, ko se za domovino dogajajo pomembne stvari, nenehno hiti, kot da bi se bal zamuditi trenutek, ki bi bil lahko usoden za ljudi. Njegove hitre poteze so premišljene, tudi vsaka beseda je usmerjena strogo tja, kamor jo je namenil in včasih prileti kot puščica, ki preseneti, morda celo zaboli, a učinek je dosežen. Ko imaš srečo, da ga najdeš izven službenih zidov, odmaknjenega od nenehnega kovanja načrtov, službenih pogovorov, sej in sestankov, dobi njegov izraz na obrazu povsem drugačno podobo. Mehkoba glasu in nasmeha izražata tisto, kar je nekoč o njem zapisal dr. Pučnik: »Janez je romantična duša!« O njem torej teče beseda. Zakaj si ne bi dovolili o Janezu Janši napisati vsaj kako prijazno besedo, zakaj se mu ne bi javno zahvalili za vse, kar je in bo zagotovo še storil v teh dolgih letih za Slovenijo? Vsaj mi, ki ga poznamo že dolga leta in smo imeli to srečo, da smo v njem prepoznali tudi tisto človeško plat, ki se pokaže v domačem krogu, ko se skloni k sinu in ženi, ko se ob praznovanjih zna poveseliti ali pa ga v nekem trenutku gane žalostna zgodba ljudi z obrobja.  Kar slišim jih, tam v »hramu demokracije«, kak krohot bi izzvala Pučnikova izjava. Morda tudi moja. A to ne zaskrbljuje, kajti predvsem  Pučnik nikoli ni ničesar izjavil kar tja v en dan, naša zahvala pa je tudi upravičeno in pošteno dejanje.  

Sinoči bi res manjkal le še tak posladek tistim, ki so si tako od srca prizadevali vse bolj in bolj naelektriti ozračje z grobimi opazkami. Tisti sem in tja plešoči »načelni poštenjak čistih rok« je bil obseden kar z neko blaznostjo. Iz njega so vrele obtožbe, malodane psovke s tolikšno vnemo, da je bilo videti in slišati tako, kot da bo vsak čas konec sveta. Ko smo poslušali, kako je nenadoma spet nekoga tako zelo strah v tej naši deželi kranjski, bi bilo krivično, če ne bi tega strahu pripisali prav njemu. Ne more prikriti, kako išče svoj novi prostor pod soncem, saj ga je tam, kjer je nekaj let udobno bivakiral na svetli strani planeta, spoštovan in cenjen minister prav v Janševi vladi in visok funkcionar njegove stranke, zanj že davno zmanjkalo. Ne more biti več mirnega sna zanj, saj verjetno ves čas sanja, da naziv »sončni kralj« pripada vendarle njemu. Bežati, uiti sedanjosti ali begati od enega do drugega prestola ter poiskati najmehkejšega, je vendarle zahtevno in utrujajoče, vendarle pa občutek negotovosti ostaja, postaja stalnica v življenju nekoga, ki mu izdaja ni tuja. Kdo ve, lahko bi se zgodilo, da bi mu nekdo v zadnjem hipu spodmaknil stol, mu zaril nož v hrbet (to on zna) in virantovanja bi bilo dejansko za vselej konec. Žalostno, mar ne? Najbolj žalostno pa je, da je Slovenija znova zajokala, ker ste jo ranili, ker ste s svojo nevarno in podlo igro, v katero ste potegnili še nekatere svoje tovariše, zaustavili njen korak na poti navzgor. Velik, neodpustljiv greh ste sprejeli nase in zanj boste morda morali še kdaj odgovarjati pred ljudmi, ki so si želeli njenega ponovnega razcveta. Toda, kar si prislužiš, je tvoje, s to podobo odslej hodiš med ljudmi in ljudje prepoznajo tvoj obraz; neizbrisen je ta pečat. Vse to verjetno roji po glavi tistim, ki jim »ne gre za stvar«, ampak za visok pristanek, za povzpetniški manever, ki pa se ne obnese. Odtod tudi najbrž sveža zgodba okoli jajc, ki so menda obarvala stene mandatarke. Z obema rokama se je zbiralec novic oprijel slednje in jo v obliki obtožbe prilepil stranki SDS. Prikupno! Morda tiho upa, da bo za ta pogum prejel prvo pohvalo oziroma nagrado iz rok nove predsednice vlade. Le tako naprej, a vsake zgodbe je enkrat konec. In, da ne bo pomote; verjetno ste pozabili, gospod poštenjak, da sem se pod odprto pismo, ki sem Vam ga predčasno namenila, podpisala z imenom in priimkom. Tako bom storila tudi danes, da Vam ne bo treba zapisati še ene laži, češ da »ste deležni anonimk, blatenja in vsega tega.« Sicer pa tisti, ki zahtevajo Vaše opravičilo, že vedo, kaj delajo. Je pa zanimivo, da tudi zdaj, ko ste dosegli tisto, za kar ste izgorevali v svojem sovraštvu do predsednika vlade, ne odnehate – alergija? 

Gremo naprej

Rušijo stolp, ki je začel rasti pod nebo, vabijo pa nas v hišico iz kart, brez temeljev, brez vsebine, z igralci, ki pojma nimajo o igri in si nadevajo maske, zato da jih ne bi prepoznali. Toda maske so prozorne, skoznje zrejo srepi pogledi in čakajo na poslednji linč ljudi, ki so in še garajo, zato da bi barko obdržali nad vodo. Čudni občutki, mešani, a zaznavni do te mere, da je resnica tako zelo otipljiva, da bi jo lahko z roko zgrabil. Človek bi najraje zavpil vsem: ej, ljudje, mar res ne ločite resnice od laži, so vam res tako preparirali možgane in srce, da ste postali kot razbojnik Ceferin, ki je imel v prsih kamen namesto srca? Kaj pa vaše mame, se ne zjočejo nad vami, ko ne zaznavajo več bitja vaših src? V mislih imam tiste mame, ki so okusile vso bridkost povojnih let in bile prisiljene vdihavati zrak, onesnažen z grozotami režima, ki je toliko let obvladoval naše čutenje in bivanje. Saj si ne morete znova želeti teh časov, saj ste iz zgodb staršev izvedeli, kakšne so bile njihove nesrečne usode. Iz teh korenin, iz zaledja, ki kot železen obroč vklepa  potomce, neverjetno dovzetne za lažno zgodovino naroda, izhaja družba, ki ji ni do tega, da bi ljudje živeli samostojno in svobodno življenje v lastni domovini ter jim lastna nesposobnost ne dovoljuje priznati karizme ljudi, ki so se s svojim delom že večkrat dokazali, ne le doma, temveč tudi pred svetom. Vse to ne šteje, ker že ves čas delajo le na tem, kar so zdaj odkrito pokazali, da jim je napoti le ena sama oseba. Podoba je, da bi za dosego tega cilja rušili, pobijali, se šli vojno, kar koli že, samo da bi odstranili človeka, ki ga je Bog obdaril s sposobnostmi, ki jih sami ne premorejo. Je to človeško, odraslo, kulturno, etično? Le ljudje brez vsakršne morale lahko tako postopajo. Nenehno ponavljajo ene in iste fraze, ene in iste obtožbe protikorupcijskih trobil, ki ne prepričajo, saj sami stojijo v blatu do vratu. Seveda pa v navezi s še drugimi institucijami, kjer nekaterim tehtnica v notranjosti zgradbe prav nič več ne pomeni, ker se ena stran tehtnice nenehno nagiba v eno smer, vztrajajo v svojem slogu.

Danes sem nekaj časa poslušala prenos seje kolegija Državnega zbora. Laik sem v politiki, ne spoznam se na to, koliko časa je komu odmerjenega za nastopanje v DZ, a ker je šlo za jutrišnje glasovanje o konstruktivni nezaupnici in s tem v zvezi za čas, ki bi naj za opravljeno delo v mandatu, ki še traja, pripadal predsedniku vlade gospodu Janez Janši in za samopredstavitev morebitne mandatarke, sem se kljub nepoznavanju protokola vseeno nekoliko zamislila. Predlog predsednika vlade, ki ga je posredoval v DZ, se je namreč razlikoval od predloga podpredsednika DZ, nakar je sledilo kupčkanje, ki naj bi izzvenelo v kompromis, po katerem bi, tako sedanji predsednik vlade kot predlagana mandatarka, imela na razpolago enako časa za predstavitev svojih dosežkov in pojasnil. Ja, Bog se usmili, kakšna primerjava pa je to? Pa ne gre za to, ker gre spet za Janeza Janšo, vendar pa vem, da smo se nekateri v svojem kar dolgem življenju vendarle naučili tudi logično razmišljati. To je tako, kot če bi odmerili nekomu za zagovor doktorata enako število ur, kot učencu za pisanje šolske naloge. Na eni strani imamo torej človeka, ki je svoj program že davno predstavil in ga kljub vsem polenom, ki jih je dobival pod noge, tudi vestno izpolnjeval, na drugi strani pa nekoga, ki zaenkrat še nima in tudi ne more imeti tovrstnih izkušenj. Kdo torej potrebuje več časa za to, da osvetli prehojeno pot in pojasni stvari, ki so zaradi neutemeljenih obtožb obvisele v zraku? V vsakem primeru pa: "Gremo naprej!", je vselej dejal dr. Pučnik.

Nekultura proti kulturi

Na tem svetu je v teh časih res tako, kot da nihče ne sme več delati dobro za ljudi; vsaj v politiki je tako. Komaj se nekje začne izrisovati pot, ki vodi k uspehu, se že najde kdo, ki pametuje toliko časa, da na koncu prepriča še tiste, ki so se na prvi pogled zdeli modri in pametni. In – zmeda je tu. Uspehi ne pomenijo nič, šteje le modrovanje »modrijanov«, ki potem ne vedo, kje nadaljevati in še manj začeti znova. V kotlu vre, pod njim so podkurili, zdaj pa ne vedo, kako bi pogasili ogenj. Ko sem danes poslušala obrazložitve interpelacije zoper ministra dr. Žigo Turka, nisem dobro razumela, ali ga hvalijo ali grajajo. Naštevanje njegovih »grehov« je bilo tako neprepričljivo, da človek obnemi. S praznimi marnjami se lotevajo prav ministra za kulturo, ki je znan kot garač in ki je po svojem vedenju lahko zgled kulturnikom in ne kulturnikom, kaj šele tistim, ki so si kar tako za šport zaželeli neki ukrep zoper njega, ki se mu v tem primeru pravi interpelacija. Zakaj pravim v tem primeru? Zato, ker interpelacijo zoper njega zganjajo že ves čas, odkar je prevzel ta resor. To, da so ga tako rekoč tudi že fizično ogrožali, da so ga takrat v preddverju Cankarjevega doma pričakali z vreščanjem in kriljenjem rok zoper njega, pomeni lahko samo eno – nekultura proti kulturi, kajti minister je z nasmeškom in z nobeno proti reakcijo mirno prenesel napad nanj. Nobenih lačnih otrok namreč ni po šolah. Imam znanko, ki mi pripoveduje, koliko skrbno pripravljene šolske prehrane še vedno gre v kante za smeti. Hkrati je vodja poslanske skupine SDS gospod Jože Tanko danes upravičeno opozoril na to, da vlaganje interpelacije v tem trenutku le še slabi razmere v državi. Skratka, takega ministra lahko le spoštuješ in tisti, ki se danes dušijo v sovraštvu zoper vse, ki v tej vladi še vztrajajo v korist vseh državljanov Slovenije, bodo nekega dne dočakali močan protiudarec s strani ljudi, ki jim danes nasedajo. Laž ima kratke noge in razočaranje bo močno boleče.

Ko ugasnejo luči

Zdaj, ko so ugasnile luči ter je potihnil glas godbe, pevcev in govorcev v dvorani, ostaja v srcu spomin na vse doživeto ta večer. Nekje od tam zgoraj prihaja kot razodetje minulega časa glas, ki mi pravi, da je minulih štiriindvajset let tista zgodba, ki rojeva večere, kakršen je bil ta praznični večer v dvorani Kulturnega doma v Rogaški Slatini. Kako naj bi človek pozabil začetek poti, kako nadaljevanje le te in kako naj ne bi današnjega dne posvetili vsem, ki živijo za vrednote, ki jih ohranjamo in gojimo, če hočemo kot narod preživeti. Ko sem poslušala vse izrečene besede vsem, ki so nam bila podeljena priznanja, sem istočasno poslušala ta silni odmev ploskanja ljudi, ki je z nepopisno silo odzvanjal v dvorani. Kdo so vsi ti ljudje, ki so prišli zato, da bi praznovali, da bi s svojo prisotnostjo počastili praznik stranke, ki ni in ne bo klonila pod težo udarcev? Vse to so naši ljudje, naši člani, ljudje, ki skupaj s svojimi družinami že toliko let gradijo Slovensko demokratsko stranko in z njo utrjujejo temelje naše lepe domovine Slovenije. Vsem in vsakemu posebej moramo biti hvaležni za vsak kamenček v mozaiku zgodovine stranke, ki jo je začel graditi dr. Jože Pučnik, zdaj pa že vsa leta dopolnjuje njegovo delo naš predsednik Janez Janša s svojimi najožjimi sodelavci. Ponos, hvaležnost, zahvalo in občudovanje, da to zmorejo v današnjih razmerah, vse to bi lahko vgradili v mozaik priznanja, ki jim ga izrekamo.

Zakaj se oglašam? Hotela sem izraziti zahvalo za vse prejeto, za besede, ki sem jih vgradila v ta diamantni znak kot večen spomin. Nihče ne more vedeti, kaj mi pomeni sijaj priznanja, nihče ne more izmeriti globine hvaležnosti, da sem dočakala ta dan, čeprav niti v sanjah nisem pomislila, da bom še kdaj stala na odru kot nagrajenka. Toda zdaj ste storili, kar ste, in moj odziv me je znova popeljal tudi za govornico, kjer se človek v naglici ne zbere najbolje. Pa vseeno hvala predsedniku, da mi je dovolil stopiti pred vse vas, spoštovani in dragi prijatelji, katerim dolgujem zahvalo za izkazano pozornost. Poleg vseh misli, ki sem jih ubesedila, vam dolgujem le še eno, tisto, ki prebudi srce vsakokrat, ko se zgodi. Namreč, dokler me bo ob poslušanju slovenske himne zmrazilo po hrbtu in mi bo srce začelo hitreje utripati, bom vedela, da je pot, ki jo hodim, edina prava in želim si, da bi se iz Prešernove Zdravljice uresničilo besedilo tiste znane kitice:

»Edinost, sreča, sprava,
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrok, kar ima Slava,
vsi naj si v roke sežejo.«

Kot cvetoči vrt

"…kjer se veselje po obrazu zlije,
kjer mine jeza notranjga prepira,
kjer petje s polnega srca izvira,
zbude se v srcu sladke harmonije."
(dr. France Prešeren)

Kot cvetoči vrt, kjer so namesto rož zavihrale slovenske zastave, je bila današnja podoba Kongresnega trga v Ljubljani. Dvojni praznik je danes slavila Slovenija. Slavila je svojega največjega pesnika dr. Franceta Prešerna, hkrati pa je sporočila vsem, »ki dobro v srcu mislimo« in vsemu svetu, da v deželo nezadržno znova prihaja pomlad – Slovenska pomlad. Pred mnogimi leti smo jo s tega istega trga klicali in klicali in dolgo čakali nanjo. A je končno prišla, vsa praznična, kot kraljica se je pripeljala na okrašenem vozu. Hrepenenje množice, ki je zvedavo in potrpežljivo končno želela uzreti njen obraz, je bilo v trenutku izpolnjeno. Tudi tokrat jo vabimo, naj le pride, naj izpolni vse obljube in praznične besede naših govorcev. Kako pomirjujoče je bilo poslušati in gledati pred seboj ljudi, ki so vredni našega zaupanja že tolikokrat dokazali, da živijo za ljudi, za Slovenijo, in da ne ponujajo praznih besed ljudem. Vrednote so tiste, ki jih nosijo v sebi in jih podarjajo vsem, ki po njih hrepene. Če bi jim sledili tudi tisti, ki po nepotrebnem onesnažujejo zrak z zažiganjem mask, bi bilo tako neskončno lepo živeti v tej naši prelepi Sloveniji. Kako, s kakšno besedo bi jim lahko prišli naproti? Naši govorci so jim pokazali pot, nagovorili so jih; mar to ni veliko, častivredno dejanje? Tega nas je učil tudi dr. Jože Pučnik, s tem, ko ni dovolil, da bi v njem prevladala sla po maščevanju, ampak je ohranjal načelno držo pri vseh temeljnih vprašanjih slovenske družbe – zato, ker "mu je šlo za stvar!"

Za stvar gre tudi našemu predsedniku, le da mu v nezdravo preteklost zagledani ljudje ne dovolijo še naprej graditi lastne države. Sprašujem se, kaj je v teh ljudeh. Sta jim zloba in zavist omračila um, jim je srce zaledenelo, si ne želijo svobode in sanj, ki smo jih komajda spremenili v resničnost? Pa navsezadnje, če je tako, naj si izberejo svoj prostor pod soncem, naj se ogradijo od nas, ki si želimo živeti v svobodni družbi, ki jo bodo vodili tisti, ki so že dokazali, da to zmorejo in ki to še vedno počnejo – za vse nas. Kakšno naj bo sicer naše današnje sporočilo? Tisti, ki smo danes z veliko zahvalo Zboru za republiko proslavljali dan, ki bi ga lahko poimenovali dan vstajenja, ne nosimo krivde za to, če nočejo z nami združevati poštenih namenov našega razmišljanja in dejanj. Ne dovolimo si pa, da nekdo baranta za našim hrbtom. Izdaje ni mogoče izbrisati ne odpustiti, lahko le stopimo čeznjo kot čez blaten tolmun in na ves glas povemo, da nam je dovolj neresnic in obtoževanj, da želimo iti naprej, z vetrom, ki nosi s seboj sonce in upanje, da Slovenske pomladi še zdaleč ni konec. Resnica ne sme ostati zamolčana, saj pridobitve demokratičnih sprememb izpred tolikih let niso muha enodnevnica; so zaklad, ki smo ga dolžni braniti in iz njega črpati moč za naš svobodnejši jutrišnji dan.

Samo na kratko…

Neprimerno je, da si je sinoči na POP-TV novinarka, ki je (v paru) vodila dnevnik, dovolila neumestno pripombo v zvezi z odstopom poslanca Branka Mariniča. Poslanec je izjavil, da se odpoveduje vsem nadomestilom, ki mu pripadajo in da davkoplačevalcev njegov odstop ne bo stal niti evra. Hkrati je že dan pred tem obrazložil, da podaljšuje svoj odstop za en dan zaradi glasovanja o dveh pomembnih temah, o katerih bo odločal državni zbor. A vse to ni bilo dovolj.

Voditeljica je izustila pikro pripombo, da je to storil zato, da bo še za en dan prejel plačilo od svoje poslanske plače, kar znese… (tudi to je izračunala, sama si seveda zneska nisem zapomnila, ker me ne zanima). Si novinarji s takimi pripombami dvigujejo svoj ugled – pred kom?