»Stati inu obstati!«

V časih, ko se po naši deželi plazi duh nesoglasij, ko se dan za dnem srečujeta zlo in dobro in ni več časa za prijazen klepet ob kavi ali čaju, je težko modrovati o tem, zakaj tudi ni več časa za branje knjig, ki so duševna hrana slehernega človeka. Kultura je postala dekla potrošništva, namesto da bi z njo premostili vse tisto, kar nas razjeda znotraj srca in duše. Vsaka dobronamerna misel, zapisana med vrsticami, skritimi za platnicami bogatih vsebin, bi nam olajšala naš vsakdan, skozi katerega se pogosto prebijamo z zadnjimi močmi. Polni nekega hlepenja po najrazkošnejšem načinu življenja se utapljamo v globini neznanega, ki v nas spodkopava vse dobro in plemenito.

Ob Dnevu reformacije tako radi prisluhnemo Trubarjevemu izreku »Stati inu obstati!« Velik pomen ima njegov izrek prav letos. Letošnje leto je leto intenzivnega boja za obstoj naroda, saj vrednote podlegajo prevladovanju neresnic in krivic, ki smo se jim dolžni zoperstaviti. Prva slovenska knjiga ni bila napisana zato, da bi njena vrednost in pomen šli v pozabo. Ponosni smo nanjo, a vse premalo, da bi praznični dan znali proslaviti s tistim zanosom, ki mu pripada. Ob tem kličem v spomin imena naših kulturnikov, ki morajo biti steber slovenstva in branilci naše prelepe slovenske besede. Mudi se nam, zelo mudi, da ne zapravimo poslednje možnosti za ohranitev žlahtne zapuščine naših prednikov in tistih sodobnikov, ki s svojim umetniškim darom vzdržujejo in ohranjajo prostor, v katerega odrašča tudi naša mladina, ki smo ji dolžni predati to, kar smo ustvarili. S knjigo v roki torej v naš praznični dan.

Preslišana resnica

Pogost izrek, ki ga radi uporabljamo, je, »karavana gre dalje«. S slabo vestjo razmišljam o tem, kako dejansko hodimo dalje, po poteh, ki so za nas svobodne, nekoga, ki prejema udarec za udarcem, pa utesnjujejo zidovi, ki so ga po krivdi z moralo skreganih ljudi vklenili v temo. V času, ko bi naša država lahko že zdavnaj izšla iz vsakršne krize, ko bi naša mladina lahko začenjala graditi nov svet, bogat z vrednotami in pogumom, z vedrim nasmehom mladosti in radosti, se utapljamo v najbolj umazanih spletkah, skovanih v težko verigo nedoumljive sovražnosti in zavisti, ki bolno ruši vse dobro in plemenito. Kako naj v takih razmerah človek deluje kot bitje, ki mu je Bog dal vse možnosti za to, da dela dobro in z ljubeznijo, kako naj otroke podučuješ o tem, da je resnica močnejša od laži, pri tem pa iz vsakega kota prežita nanje laž in sprenevedanje. Otrok je kot pivnik, pa čeprav v najnežnejšem obdobju ne dojema dogajanja, ki ga na silo vleče v svoje vode, a kaj kmalu začenja ločevati, kaj mu pripovedujejo eni in kaj drugi. V njih se porajajo prvi dvomi, med sabo začnejo tekmovati, kdo od predpostavljenih in sovrstnikov ima bolj prav. Na žalost takrat ni več poti nazaj, saj jim tudi učbeniki ne dajejo odgovora na vprašanja, ki si jih zastavljajo. Zgodovinske resnice sporočajo povsem napačne predstavitve dogodkov iz naše preteklosti in tako je otrok razpet med nebom in zemljo. Na takšnih temeljih torej gradimo naš svet. Ko smo prvikrat zadihali v samostojni državi, smo tisti, ki smo preživeli nacizem, fašizem in komunizem, zadihali svež zrak in sprejeli trenutek samostojnosti kot blagodejno zdravilo za dušo, ki ji komunizem ni priznaval obstoja. Ta brezdušnost je na žalost obsedla vsakogar, ki si je dovolil krojiti usodo tako, kot mu je to veleval  ustroj umetno zgrajene jugoslovanske skupnosti, v kateri je Slovenija izgubljala svoje zdrave korenine. Vse se je iztekalo tja doli v maršalovo naročje, ki je pozneje podpisal smrtno obsodbo tolikim medvojnim in povojnim žrtvam. 

Danes mnogi znova blagrujejo obdobje njegovega maršalovanja, hkrati pa se na žalost ne zavedajo, da  zadolževanje naše države izvira že iz njegovih časov. Lepo je bilo z belimi rokavičkami na rokah mahati pionirčkom v pozdrav in 25. maja prirejati razkošne manifestacije na stadionih, medtem ko je bil praznik znotraj tega slavja drugače obarvan. Strahovladje je ljudi dušilo do te mere, da so v sebi zatajevali resnico, ki je bila dobesedno preganjana, saj je bilo dovolj, da si povedal politični vic, pa te je »uzela magla«. Kako bi si torej tedaj upal na glas povedati, da je nekdo od tvojih najbližjih nekje končal svoje življenje na »neznanem kraju in ob neznanem času.« Sodba v imenu ljudstva ni bila izrečena, opravljena je bila tako kot danes delo na črno, ki ga preganjamo. Za vse te številne žrtve ni bil nihče preganjan, kajti kdor je krit od zgoraj, lahko počne, kar ga je volja. »Skojevci se ne opravičujemo«, so nam dejali, ko so nas po krivici izključili iz gimnazije, v resnici pa so proces zoper nas izvedli na podlagi njihovega scenarija.

Velikokrat pomislim na to, kako pretkano so organizirani procesi, s katerimi je takratna oblast in kot se izkazuje, tudi njena naslednica sedaj, načrtno uničuje človeka, ki je moteč samo zato, ker njegove sposobnosti rušijo meje, ki jih njihova modrost ni zmožna preskakovati. Enotni so v žalitvah, nestrpnosti in slepem nagonu zoper vse, kar diši po resničnem pravu in ustavi, ki se je ni izmislil on. Dokazovanje resnice preslišijo, potem pa udarijo z neko odločitvijo, ki se na koncu izkaže za neveljavno. Plehko in nedostojno je vedenje te neverjetne četice izbrancev, ki se veselijo vsakršnih zlih dejanj, tudi trpljenje otrok in žene jih ne gane. Neki večer sem v večernih poročilih na TV slišala upravnika zaporov na Dobu, da imajo na Dobu še dovolj prostora. Morda pa je kateri od njih rezerviran v kdo ve kako oddaljeni prihodnosti tudi za vas, ki danes plešete svoj »zmagoviti« ples – nikoli se ne ve. Tudi Murgle niso večne.

Dan, ki se je prevesil v temo

»Moč nemočnih je resnica«
Janez Janša

Sovraštvo bruha iz srca in oči. V hramu demokracije veje duh nesrečnikov, ki ne vedo več, kaj bi sami s sabo, ki so slepi za vse dobro in plemenito. Govora je bilo celo o mavričnih barvah, ki naj bi krasile zmagovito četo na volitvah. Mavrica? S kakšno pravico si prilaščajo ta čudež nebesnega pojava, ki je v sklopu najčistejših barv od časa do časa podarjeno našemu pogledu? Bogokletna je primerjava s stanjem v državnem zboru, iz katerega zaudarja po silni želji, da bi se k nam vrnili časi strahu in nasilja nad našimi državljani. Če bi človek lahko za nekaj časa izstopil iz tega vlaka, ki drvi v pogubo vseh pošteno mislečih in prespal to gonjo zoper tiste, »ki dobro v srcu mislijo«, bi jim dejal: iznorite se do konca, izbruhajte iz sebe nakopičeno grmado laži, krivic, sovraštva in si ustvarite državo po svoji podobi, nas pa pustite živeti  v miru in blagostanju, zavezanim vrednotam, o katerih se vam niti ne sanja. Za nekaj ur smo včeraj, ko se je dan že prevesil v večerni mrak in temo, sicer uspeli izstopiti iz tega vlaka, ko smo vztrajniki pred državnim zborom z našim pesnikom Tonetom Kuntnerjem klicali proti nebu: »Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo.« Toda vlak je žal kmalu zatem grozeče zdrvel dalje in nas znova popeljal v neznano.
Včerajšnje dogajanje v državnem zboru je bil dejansko pravi lov na čarovnice, le da nismo mogli slutiti, da bo čarovniški ples obsedel tako imenovane demokratično izvoljene poslance do te mere, da ti ne bi poslušalcev in gledalcev že dobesedno ogrožali s svojim početjem. Hram demokracije, kjer je rojstvo mlade države pred 25 leti za večino slovenskih državljanov pomenilo veličastni praznik, se je spremenil v grad strahov, kjer straši in kjer vonj po trohnobi zaudarja iz vseh kotov. Obsedenost, ki je nekoč krvnike medvojnih in povojnih pobojev gnala v jemanje življenj od najnežnejših bitij pa do starostnikov, se je prikazovala pred očmi. Žejni krivic, teptanja človekovih pravic, jemanje svobode se je sprevrglo v pošastno igro, ki so jo igrali brez pameti in vsakršnih zadržkov. Iz kakšnih tal ste pognali, da premorete tolikšno nizkotnost, kako lahko živite s tem težkim bremenom negativnih čustev, s katerim ogrožate človeka, ki vam je omogočil, da sedite na svojih stolčkih, do katerih ste počasi in z razno raznimi zvijačami prilezli. »Jugoslavije ni več«, je z zanosom vzkliknil dr. Jože Pučnik, in tega nikoli ne pozabite, kajti pod rdečo zvezdo lahko danes le še prepevate razne »bandiere rosse«. Si morda obetate povrnitev časov, kakršne ste uprizorili v Stožicah? Zapravljate srebrnino in zlatnino lastne države, onečaščate njene simbole, zraven pa ste sprejeli status poslanca Državnega zbora Republike Slovenije. Kakšna sramota in kakšna bolečina za narod, ki s srcem živi za svojo domovino in jo spoštuje. Vi ne spoštujete ničesar, verjetno še lastne matere ne, saj kdor ne ljubi svoje domovine, je mrtva črka na papirju, je morilec matere domovine. Zanimivo je, da so najbolj zagnani aparatčiki prav tisti poslanci, ki so komajda prestopili prag državnega zbora. »Če se bo meni kaj zgodilo, bo tudi za to kriv Janez Janša«, se je repenčila igralka in ona ter še mnogi drugi »zgovorniki« najbolj vedo, zakaj poslanec – zapornik, ne more biti poslanec. Spoštovani tovrstni  kričači, še slutite ne, česa vse bi se lahko naučili od tega zapornika, pa če verjamete ali ne. Ta, z vaše strani obtoženi in zaničevani človek, je v svojem življenju že dokazal, kaj zmore in kaj zna, kajti Janez Janša ni kdor si bodi. In to je tisto, kar vas boli. S čim pa se ponašate vi? Iz knjig, ki jih je napisal in če bi jih seveda hoteli brati, bi se lahko poučili, da je svet drugačen, kot ga v svoji slepoti vidite vi.
 

Upam in želim, da s takšno nastrojenostjo ne boste predolgo greli sedežev v slovenskem državnem zboru, kajti potem res lahko pričakujemo popoln propad države, ki sta jo gradila oba zapornika in vsi tisti, ki so bili zanjo pripravljeni žrtvovati tudi svoja življenja; nekaterim med njimi se je to žal tudi zgodilo. Naj jim bo večna čast in zahvala, tako kot lahko danes izrečemo iskreno zahvalo tistim poslancem, ki so si prizadevali z resnico in dokazi ter mnenji uglednih pravnikov ubraniti Janeza Janšo pred dodatno kaznijo, ki so jo naložili njemu, predvsem pa njegovim otrokom in ženi, ki bodo odslej prikrajšani še za tiste trenutke svobode in radosti, ko so čutili, da je oči nekje bliže njih. Iskrene čestitke, torej, »zmagovalci«!

Tam, kjer Murgle cveto

Včasih, ko sedem k pisanju, je glava polna vtisov, ki jih je težko spraviti v red. Tokrat je huje kot navadno. Razpeti smo med Evropo in Slovenijo, med nebom in zemljo, bi lahko dejala.  Vmes je nepremostljiv most, preko katerega tekajo kot nori tisti, ki bi radi ustavili vlak, na katerem sedi gospa velikih obetov za Slovenijo. Šiviljstvo in kuharija je lastna vsem gospodinjam in častno je njihovo delo, saj skrbijo za svoje družine, ki potrebujejo njihovo ljubečo roko. Toda te žene ne silijo drugam. Priklenjene so k loncem in čutijo, kako zaželene so v domu, kjer se počutijo varne in zadovoljne. Vrag pa odnese šalo, ko se posameznica, ki si namesto predpasnika nenadoma nadene na glavo krono, ki je ne zna nositi. Z ognjem in mečem je pripravljena odbijati od sebe vse resne opomine, naj tega ne počne, žaljiva je do vseh, ki ji svetujejo, pripravljena je zagovarjati svoje največje neumnosti in neumestnosti, ki jih počne. In tako je v svoji vihravosti kot satelit priletela na tako zaželen stol pred zasliševalce in spraševalce. O, moj Bog, ali je res mogoče, da je nekdo tako zaplankan v svoji častihlepnosti, si je mogoče predstavljati, da človek, ki je prvo usodno napako za Slovenijo storil že takrat, ko je, tudi tedaj na silo, zasedel prestol predsednika slovenske vlade, to privoščil znova? Seveda je tokratna napak veliko hujša, saj nas ni osramotila le pred Slovenijo, temveč pred vso Evropo in svetom. To je dejanje, za katerega ni opravičila, kajti Slovenija premore veliko modrih, razgledanih in inteligentnih ljudi, ki dejansko spoštujejo Slovenijo in njene državljane in ki bi nikoli ne poskušali svojo državo tako osramotiti, kot je to storila Alenka Bratušek. Ves krohot med evropskimi poslanci ko da je šel mimo njenih ušes. Lahko bi se bila v zadnjem trenutku rešila vsaj z odstopom in tako pokazala vsaj trohico zdravega razuma in časti. Žal se je izkazalo, da ne premore ne enega ne drugega. Gospa deluje kot tank na bojišču in če smo kdaj pomislili, da morda le ni tako hudo in da ji delamo krivico, se je zdaj izkazalo, da je vse še huje, kot smo domnevali. In seveda še epilog! V Odmevih se je sinoči, 8. Oktobra 2014, pojavil veliki zagovornik vseh nečednosti imenovane kandidatke, nekdanji obrambni minister, g. Roman Jaklič, ki je, tako kot se spodobi in kot smo že vajeni, pridal sladko češnjo na grenko torto. Brez Janeza Janše pač nikjer ne gre, tudi tokrat je glavni krivec za Alenkin poraz prav on. Kako hvaležni smo mu lahko, da nam je razjasnil položaj, v katerega smo zabredli. Vsi oni drugi, ki se, vključno z Jakličem, niso želeli iti samostojne Slovenije in ki seveda nikoli niso podpirali komunajzerskih pohodov skozi neskončno dolgo obdobje njenega terorja, se zdaj tlačijo v prve vrste brezmadežnih zagovornikov pravice in resnice, od katere so oddaljeni milijone let. Vse res zaudarja po gnilobi časa, ki smo ga prisiljeni živeti. Janez Janša in Tone Krkovič sta v zaporu po zaslugi vseh teh murgelskih vojščakov, v Ljubljani bo znova kraljeval Jankovič, ki ni ničesar kriv, čeprav ga je sprva mlin KPK-ja vrgel v isti mlin, v državnem zboru kupčkajo za Janšev mandat, pred sodiščem pa vztrajniki vsak dan znova zahtevajo pravico in svobodo za oba dejanska osvoboditelja.  Predsednik vlade pa v svoji neskončni »milini« po fiasku iz Bruslja še naprej ugotavlja, da se ne da tako na hitro odločati o morebitni nadomestitvi Bratuškove; ja, res bo težka, saj v smer, od koder bi lahko prišla kakovostna zamenjava, noče pogledati, kajti tam straši kratica SDS. Tudi tja ne, kjer  zmagovalci na evropskih volitvah zaman  iščejo priznanje za dobljeno zmago, ki jim zagotovo pripada.

Ti naša ljuba Slovenija, kakšno voluharstvo se je razpaslo po tvoji prelepi pokrajini. Žalostno je to, da toliko tvojih državljanov še sedaj ne sprevidi, kako zvito jih vleče za nos ostalina revolucije, ki nam koplje grob že dolga desetletja. Jočemo nad grobovi nedolžnih, iščemo njihova počivališča, kar je boleča rana našega naroda, nad propadanjem živečih, od katerih mnogi sleherni dan preštevajo denarce za kruh in mleko, pa ne potočimo solz. Zaman pričakujemo, da bo v takih pogojih šlo na bolje. Tudi po veliki zaslugi nekdanje premierke in njenih izbrancev, smo zabredli v kanal, iz katerega močno zaudarja po še globljem pogrezanju v blato. Veljalo bi se zamisliti nad našo klavrno usodo, ki si je nismo sami izmislili. »Tam, kjer Murgle cveto«, cvetovi ovenijo prej, preden se razpro in »ptički tam ne pojo«, saj čutijo hlad, ki veje neprijazno izza zastraženih zidov.

Mirno in dostojanstveno

»Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet«

Ko na Mladini prižgejo topovski ogenj žaljivk in nesramnih izstrelkov, je tako kot na fronti, ko izstrelki letijo brezglavo na vse strani. Možje postave, razglašajo se za novinarje, se oblečejo v bojna oblačila, nadenejo si maske in bljuvajo, saj imajo občutek, da jih tako nihče ne bo prepoznal in si lahko dovolijo najhujše psovke, ob katerih se njihova bolna narava sprošča do onemoglosti. Veliki Grega Repovž si je med drugim dovolil Janeza Janšo imenovati za kriminalca (upam, da ga bo zato doletel kak uradni zagovor, čeprav se sprašujem, katero sodišče bi se hotelo s tem ukvarjati, ko gre za Janšo, kajti njegove pravice ugasnejo, ko gre za dokazovanje resnice).

Čas, v katerem živimo, terja od človeka vedno več strpnosti. Razumeti se sicer ne da ničesar več, saj takega brezpravja, kot ga doživljamo v zadnjem času, ni več mogoče prežvečiti. V vrtincu obrazložitev eminentnih pravnikov najdeš odgovore na svoja vprašanja, vse pa se dogaja v nasprotju z njihovimi tezami. Iščeš pravično razlago dogodkov, ki se ne bi smeli zgoditi, spremljaš odločitve, ki so skregane s pametjo preprostih ljudi, pa obstojiš pred neprebojnim zidom brezumja brez odgovora. Počutiš se norega, prestavljen v čas, ko so za zidovi sodišč potekali montirani procesi in so ljudi pošiljali v zapor ali pa na morišča. Od tam ni bilo povratka, pojasnjevati pa tistim, ki so imeli v rokah žezlo, ni bilo treba ničesar. »V imenu ljudstva« pač. Si lahko predstavljamo, za kaj vse so izkoriščali ljudstvo in v njegovem imenu si na žalost upajo to početi tudi danes. S kakšno pravico zlorabljajo naš glas, nas kdo vpraša, ali se to ljudstvo strinja s svinjarijami, ki jih počno? To so sodniki na najvišjih položajih? Se res upravičeno imenujejo sodniki in to v demokratičnem sistemu? Katastrofa! V imenu ljudstva so ljudi pošiljali v smrt, zdaj pa odločajo o usodah ljudi, ki so pomagali graditi samostojno državo, v kateri za svoje delo uživajo njene dobrine. Da jih ni sram, to že vemo, a človekova vest nikoli ne omrtvi za zmeraj. Morda jo trenutno tlačijo globoko vase, a za vse pride čas, ko bodo, tako kot so to počeli nekateri izmed rabljev, prosili za odvezo tiste, ki jih v svoji komunistični maniri preganjajo že vsa leta, odkar so nas osvobodili. Takrat tudi njim križ ni odveč in podoba Kristusa se jim prijazneje prikazuje, preden rečejo zbogom temu svetu. Kristus odpušča, oni si jemljejo pravico nad življenji, ki so jim ga podarile matere. Se pred lastnimi materami ne sramujejo svojih krivičnih dejanj, jih prihodnost njihovih otrok ne zaskrbljuje? Kakšno doto jim zapuščate, delivci pravice, mar lahko svojim otrokom prikrijete dejanja, zaradi katerih bi se vas otroci, vnuki in kasneje tudi pravnuki morali sramovati? Kako naj človek razume to slepoto človeka, kje se bo ustavilo to brezmejno sovraštvo, ki prezira tako pravico kot resnico, in ki v duši ne občuti ne ljubezni ne usmiljenja? Opustošenje lepote in dobrote, prijateljstva in kulture nas je zajelo. Vse bolj nam je lahko jasno, da brez vrednot ni življenja in da smo otrokom dolžni govoriti le resnico in samo resnico, kajti tudi oni vedo, da ima laž kratke noge, saj jih starši zanjo kaznujejo. Kdo bo kaznoval te velike lažnivce, kdo sodnike, ki krivično sodijo? Naj vas spomnim na znan izrek, po katerem bi se morali zgledovati: »Bog je pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje.«

Janševa soproga Urška s svojima otrokoma ter Nika in Žan, pa njegova sestra in brat živijo v začaranem krogu, v katerega že dolgo časa ni posijalo sonce. V srcu je tesnoba, vprašanja so prenehala vreti iz srca, saj odgovorov ni in jih tudi ni pričakovati. Vse je ena sama mora, pa čeprav upanje obstaja, ker so to ljudje, ki črpajo moč iz svoje bogate notranjosti, iz zaklada morale in poštenosti, ki so jim jih privzgojili njihovi starši. Blazno negotovost, ki jih razjeda, delijo drug z drugim, zato ne sklanjajo glav, ampak se borijo in kljubujejo, vredni našega občudovanja in sočutja. V Janševih ljudeh je neka posebna moč, obvladovanje čustev in trpljenja, kar zmorejo le redki. Bi kdo izmed tistih, ki jim je blatenje in zaničevanje Janeza Janše postala notranja potreba, zmogel prenašati vso to umazanijo tako pokončno kot on? Zato vsakokrat, ko kdo omeni njihova imena, še trdneje upamo, da naše prizadevanje za pravico pred sodno palačo ne izzveni v prazno, saj z zaupanjem in častjo sledimo Primčevim besedam: »Mirno in dostojanstveno.«

Vera Ban

Seniorke in seniorji, bodimo zgled mladim volivcem

Današnji dan je mednarodni praznik vseh seniorjev po svetu. Prvi oktober so leta 1990 kot dan starejše generacije določili Združeni narodi. Izkušnje starejše generacije so neprecenljive, zato se mi zdi primerno, da prav na današnji dan vse pripadnike te generacije povabimo k razmisleku o pomembnosti lokalnih volitev, ki so tik pred vrati. Tako namreč, kot smo seniorji že doslej v življenju sooblikovali naš politični in vseobsegajoči prostor naše domovine, ga pomagajmo oblikovati tudi v prihodnje, s tem, da prihodnjo nedeljo brez pomislekov in odločno odidemo na volišča, kjer bomo izbirali najboljše med najboljšimi. V svojem okolju že vrsto leto spremljamo delovanje posameznikov, ki jim zaupamo, cenimo njihova prizadevanja in vemo, da nas ne bodo izdali, ko bomo potrebovali njihovo pomoč. Njim dajmo svoj glas. Prezrimo pa imena tistih, ki za naš denar dobro živijo in se naslajajo nad nesrečo ljudi, ki trpijo pomanjkanje in bedo.

Pred nedavnim smo lahko spremljali elementarne nesreče, ki so se kar vrstile. Medtem ko smo nekateri lahko mirno spali, so mnogi v mrazu in nenehni bojazni iz trenutka v trenutek trepetali, kdaj bodo poleg njihovih domov plazovi in deroča voda odnesli še njih same. Ko človek trepeta za svoje življenje, so trenutki najhujši, saj je korak do ugaslega življenja povsem kratek. Kdo je prihajal k tem ljudem, kdo je reševal ta življenja, to se vprašajte, ko boste na volilno nedeljo obkrožali imena svojih kandidatov.
Volitve naj ne bodo farsa, obveznost, ki jo kot državljani izpolnjujemo. Naj bodo izbira tistih meščanov in vaščanov, ki si zaslužijo naš glas in s pomočjo katerih se bomo pred ponovnimi nesrečami počutili varnejše. Vse to imejmo pred očmi in ne pozabimo, da je starejša generacija številna in da prav zato lahko s svojim glasom bistveno pripomoremo k prijaznejši prihodnosti nas samih, predvsem pa naše mlade generacije, ki še kako pogosto potrebuje tudi našo pomoč.

Vera Ban