V slovo: Viktor Blažič

Že vse od letošnjega državnega praznika je v čas, ko vse misli usmerjamo k političnemu zaporniku Janezu Janši, v naš slovenski prostor kanila sveža solza grenkobe. Izgubili smo še enega od velikih mož slovenskih demokratičnih sprememb, Viktorja Blažiča, pisatelja in publicista, novinarja in v času četverice  vidnega člana Društva slovenskih pisateljev ter člana kolegija odbora za varstvo človekovih pravic. Zaradi kritične besede je tudi on, tako kot Pučnik, okusil bivanje med zaporniškimi stenami, ter bil zato kaznovan kot izobčenec. Na Delu, kjer je pred tem služboval, so se mu namreč odrekli vsi uredniki, ko se je po odsluženi kazni želel vrniti mednje. Njegova glavna »napaka« pa je bila, kar mu je po enajstih mesecih zapora povedal Matej Bor, da je Edvarda Kocbeka nagovarjal, da je v Zalivu objavil intervju, v katerem je Kocbek spregovoril o povojnem poboju domobrancev v Kočevskem Rogu in v katerem naj bi Kocbek upošteval Blažičeve spreminjevalne sugestije. Znano je pismo, ki ga je pisal Milanu Kučanu, v katerem ga je pozval k »popravi vsaj popravljivih krivic«, a na pismo ni prejel odgovora. Njegova skromna pojava je v sebi skrivala velikega in pogumnega moža, svoje notranje bogastvo nam je zapustil v knjigah, kot so Videnja, Semena razdora in Svinčena leta. Veliko je objavljal tudi v Novi reviji, v Reviji 2000, takratnem Magu in še kje. Bil je tudi tehnični urednik pri Mladinski knjigi.  Jožeta Pučnika je spoznal pri Perspektivah, ko je vanje začel objavljati svoje kritične članke. Pučnika je cenil in spoštoval, oba sta bila dovolj kritična do družbe, ki ju zaradi tega ni sprejemala. Prvega novembra 1989 se je udeležil manifestacije ob lipi sprave, leta 1990 je skupaj s Francetom Miklavčičem in Marjanom Majcnom predlagal izvedbo plebiscita, a zaman. Stranka ga je zavrnila. Po 90. letu je nadaljeval s publicistično dejavnostjo in leta 1994 prejel Jurčičevo nagrado.

Spominjam se občasnih srečanj z gospodom Viktorjem Blažičem. Vedel je le to, da sodelujem z dr. Pučnikom in pozneje z Janezom Janšo, a njegov topel človeški odnos me je vselej ganil. Marsikaj sem slišala o njem, vedela sem, zakaj rad prihaja med nas, in vselej je našel trenutek časa za stisk roke. Tak je moj spomin nanj, takšna zahvala vseh nas, ki se zdaj z vsem spoštovanjem in grenkobo v srcu poslavljamo od njega. V času, ki ga živimo, v razmerah, ko bi nam radi za prigoljufane denarce prodali državo, bomo zavednega Slovenca še toliko bolj pogrešali med nami. Večni mir in pokoj mu želimo tam, kamor se izteka sleherno človeško življenje.

Med ječo in domom

Pa se je zgodilo. Tisto, kar se nikoli ne bi smelo zgoditi. Petkovo dolgo pot, ki smo jo prehodili z njim, bomo še dolgo pomnili – za vselej. Sama jo imenujem »Pot v temo«, tako kot v prejšnji kolumni. Bilo je sonce, bil je dež, mrzel veter je zavel prav pred poslednjim slovesom in ga pospremil. Srce je razpadalo na prafaktorje, molk in pritajeno ihtenje je zadrževal Janezov napotek, ki nam ga je dal na seji sveta stranke: »Z dvignjeno glavo«, je dejal. In smo ga poslušali, vsaj na videz. Če reče on, zmoremo, če zmore on, zmoremo tudi mi in če zmore Urška, vemo, da smo dolžni spoštovati dano obljubo. Ko zdaj že drugi večer  razmišljam, kam so nam odpeljali predsednika, se mi zdi, da bi se morale stene, med katere so ga zaprli, zrušiti. Ta neskončna krivica, ki se je zgodila njegovi družini, naši stranki in vsem tistim Slovencem, ki čutijo z nami in so ga pospremili v tako velikem številu, leži na srcu kot težak kamen. Vsa ta leta ob njem niso bila le bežno srečanje z njim, so spoznavanje velikih dejanj, ki jih je bil Janez Janša zmožen uresničiti. Gradil je počasi, a vztrajno, z voljo, ki jo premore samo on. In zdaj so mu v trenutku odvzeli pravico njegovo »vojsko« popeljati do zmage, ki se je njegovi nasprotniki tako zelo bojijo. Toda minuli petek ni bil le veliki petek, bil je dan ponosnih ljudi, zvestih državljanov Slovenije in predanih članov naše velike stranke, ponosnih na Janšo in Pučnika. In v tem zmagujemo, ker smo močni in trdni ter ne skačemo z leve v desno in obratno.

V mislih sem razpeta med ječo in njegovim domom. Vojna nas je utrdila, jemala je mlada življenja, tudi naše družine ni zaobšla. Vendar pa tega, kar je s sabo nosila vojna vihra, ne moremo primerjati s krivico, ki je prizadela Janezovo družino v mirnem času, v demokraciji, za katero je toliko žrtvoval, za domovino, ki jo spoštuje, kot je dejal. Iz spoštovanja do nje, a ob nespoštovanju sodbe, je odšel v zapor. In zdaj bi jih naj prosil. Česa že? Morda celo odpuščanja za nekaj, česar ni storil? Doma pa zaradi noro krivične sodbe ostajajo sami njegovi otroci in žena. Kdaj in pred kom bodo dajali odgovor za to, kar so jim storili tisti, ki pišejo take sodbe, kdaj bodo dojeli, da je izvrševanje njihovega poslanstva prava beda in da bi bilo veliko bolje, če bi v življenju postali morda krojači ali čevljarji. Krojili bi obleke in čevlje, ne pa krivičnih sodb, s katerimi onesrečujejo nedolžne ljudi in njihove družine. Naj povsem preprosto sklenem: sramujte se svojih dejanj vi in vsi tisti, ki zdaj nestrpni upate, da vas bodo volivci bogato nagradili, ker ste izdali kolega in najsposobnejšega politika v Sloveniji. Na Dan državnosti boš z nami, maša za domovino bo naša prošnja za Tvojo skorajšnjo svobodo.

Odhod v temo

Z vso pravico obnavljam prehojeno pot v stranki, ki so ji tlakovali pot France Tomšič, dr. Jože Pučnik in Janez Janša. Od Pučnika dalje sem se sprehodila skozi čas, ki me je po njem prikoval ob Janši. Ko se te dni psihično pripravljamo na njegov odhod v temo, težko dojemam, v kakšen čas nas je znova pahnila ta »satanska organizacija«, kot jo je imenoval dr. Pučnik.

Ko smo tedaj, 27. julija leta 1988, na Roški v žarečem soncu pričakali četverico zapornikov, še v sanjah ne bi verjeli, da se čas tako usodno ponavlja. Toliko let je minilo, toliko vsega smo videli, slišali in doživeli, da ni nikogar, ki bi me lahko prepričal, da stranka, ki so jo in jo še vodi eden od predsednikov, ni na pravi poti. Petindvajset let ni trenutek življenja, je obdobje, ki te utrdi v veri, zaupanju in spoštovanju do ljudi, ob katerih zoriš, pa čeprav sem na začetku te poti štela že kar veliko let. Naučiš se spoznavati svet, ki ti je bil do takrat tuj, nedosegljiv in poln neznank, ki pozneje začnejo spreminjati tvoj vrednostni pomen in te oblikujejo v osebnost, ki ni več le plaho bitje, ki mu vso mladost ni bilo dano razprostreti kril, ker so mu bila vsa vrata in okna povsod zaprta z železno zaveso. Ostajam hvaležna za to svobodo, za slovensko pomlad, v katero sta me popeljala Jože in Janez. Zakaj danes govorim o tem, zakaj hkrati pomislim, da bi se kdo utegnil ponorčevati iz čustev, ki jih tokrat ne skrivam in mi tega tokrat tudi ni mar? Tako zelo me boli, da že v drugo doživljam slovensko pomlad, a tokrat z grenkim priokusom. Tako kot pred mnogimi leti, ko sem se počasi seznanjala s krivico, ki jo je preživljal Pučnik, in nisem mogla dojeti, da so mu za toliko let po krivici odvzeli svobodo, tako jutri pričakujem trenutek, ko se bodo za našim Janezom Janšo že v drugo zaprla vrata jetniške celice. Kje, moj ljubi Bog, je pravica, kje ljudje, celo krščansko vzgojeni, ki v molku pritrjujejo krivični sodbi, ki bo materi dveh majhnih in dveh odraslih  otrok za predvidoma dolgo obdobje odvzela moža in očeta? Mar nismo prav mi, kristjani, dolžni spoštovati načela krščanstva in braniti po krivem obsojene, je mar dovolj, da prestopamo prag cerkve, zunaj nje pa pozabljamo, kaj smo tam počeli pred nekaj trenutki? To, prav  to, najbolj boli. Oni drugi, tisti, ki so nam in bi nam še vedno radi jemali pravico do popolne svobode in dostojanstva, me ne morejo razočarati. Da so brez vesti in morale, so dokazali neštetokrat. Za njimi se vleče krvava sled, kako naj bi torej pričakovali, da bodo prisluhnili nam, ki spoštujemo etične vrednote?

Iz naše hiše, ki smo jo simbolično poimenovali »Pučnikov dom«, torej jutri začasno odhaja naš predsednik. Dan, ki ga bomo pomnili, dan, ki bo s sramotnim pečatom za vselej zaznamoval slovensko sodstvo, državljane Slovenije pa soočilo z vprašanjem, kdo v naši državi bo odslej še lahko upal, da obstaja institucija, kjer se ljudem deli pravica in pošteno sojenje. Stokrat ponovljena in našteta dejstva, ki jih izrekajo odvetniki in branilci ter obsojeni sam, so preslišana, z dokaznim gradivom se igračkajo kot otroci z lego kockami, skozi meglo laži in obtožb pa narod vedno bolj  spoznava, v kakšni državi živimo. In zmeraj močnejše bo to spoznanje, vedno več ljudi, ki doslej še niso verjeli, bodo spoznavali zahrbtno ravnanje bojevnikov za stolčke, ki te dni s pospešeno naglico hitijo oznanjat, kaj vse bodo podarili svojim volivcem, pa čeprav doslej nekateri še niti v sanjah ne vedo, kakšno stranko se grejo. Tisti pa, ki so doslej obvladovali vladarsko ložo, so nam ustvarili raj, v katerem bomo mi in predvsem naši potomci zaman iskali angela varuha, ki bi nas odrešil dolgov. In glejte, naš predsednik, ki je skupaj s Pučnikom gradil našo državo, ki je dokazal, da zna in da mu gre za stvar, pa mora v zapor, pa čeprav je širni Sloveniji in tujini jasno in znano, da ga klika, ki bi rada znova zgradila Berlinski zid, umika iz političnega življenja zato, ker se boji njegove zmage na volitvah, skratka, boji njegovih sposobnosti in državniške modrosti, ki mu je pač dana. Kdo mu jo je podaril, si odgovorite sami. Priznaval mu jo je dr. Jože Pučnik, ki je v njem prepoznal svojega naslednika, kar mi je nekaj dni pred smrtjo zaupal po telefonu. S Teboj smo, Janez, in hvala Ti za vse, kar si nam dal, kar si storil za našo državo in ki jo spoštuješ, kot si sinoči sporočil slovenski javnosti. Verjamemo pa, da Te bo Tvoja svoboda čakala pred vrati, preden boš prestopil jetniški prag,  kajti »tako ne gre več naprej«, je na Posvetu o Majniški deklaraciji« zatrdil eden od predstavnikov organizatorjev posveta dr. Damir Črnčec.

Ljubezen je iskanje duše

Upali smo. Upali zato, ker smo svobodni, ker je naš narod vstal v svobodi tisti dan, ko je množično izrekel svoj DA na plebiscitu. Notranje smo se osvobodili, od kuge trpinčenja človeških duš, ki niso prisluhnile njihovim zlim nameram. Kako bi torej pomislili, da je komaj rojena svoboda poteptana, da bo nebo vsak hip zajokalo nad poljanami in gozdovi, nad zelenimi rekami in modrino morja zato, ker je nekje globok tolmun, ki vase požira vse, kar iz srebrnih tokov počrpajo slabiči, ki si prisvajajo vse, kar še zdaleč ni njihovo. Nekje tam daleč za hribi se prebujajo poletne sanje naših očetov in dedov, ki nam govore, da je v tem svetu nekaj hudo narobe, da čutijo, kako ljudi znova grabi strah v kosteh in da hudobni zmaj preganja odrasle in otroke. A njih sporočilo je vendarle drugačno. Oni se niso bali in zato ne utihnejo pred bolnim umom hudobnežev, ki se še z zadnjimi močmi oprijemljejo svojih lažnih naukov o življenju in prihodnosti mladih, ki so rojeni v ta svet brez krivde krivi. Sodobna misel, pravzaprav, kajti tudi odrasli so njihove žrtve, saj so prav tako zaznamovani s krivdo, ki so jim jo določili krivičniki. Tako bi se naj zgodilo tudi ta petek, ki bo za nas, ki "dobro v srcu mislimo" in ki vemo, kaj pomeni nekoga ceniti in imeti rad, veliki petek. Kakšna krivica, kakšno izživljanje nad ljudmi. Še vedno je ta ena in ista kolona ljudi kot konvoj krvi željnih pohodnikov zmožna vsega najslabšega. Hkrati pa razmišljam, kako bedno in boječe je takšno obnašanje. Tak scenarij me spominja na ženina, ki mu izvoljenko ubranijo le tako, da mu jo tik pred zdajci nekam zaklenejo, njemu pa podtaknejo drugo nevesto. Ta druga nevesta in navzkrižne poroke se bodo dogajale, ko bodo odstranili s prizorišča edino oviro, ki je niso znali drugače preskočiti, kot tako, da človeka z združenimi močmi, z raznimi združevalci vtaknejo za rešetke. To je ves scenarij, še veliko bolj zloben kot tisti z nevesto, in seveda veliko bolj pokvarjen in to samo zato, ker vsi ne znajo ne seštevati ne odštevati, pomembno pa je, da mešajo karte pred ekrani. Za Slovenijo je torej bolje, da ji vladajo nesposobneži, ki so že dokazali, kaj zmorejo. Odklop in hvala genijem.

Pred kratkim sem nekje prebrala globoko misel: "Ljubezen je iskanje duše." Avtorju sem hvaležna zanjo in naj mi ne zameri, da sem si jo izposodila. Pred oči se mi je namreč prikradla podoba ožje in širše družine ter predvsem vseh štirih otrok Janeza Janše. Se ljudje, če to sploh so, zavedajo, kaj počno, ali so kdaj v srcu začutili, kaj pomeni imeti rad, kaj živeti za srečo in notranji mir drugih ljudi, predvsem tistih okoli sebe, s katerimi deliš vse dobro in hudo? Je res prekletstvo naše stranke v tem, da nam zapirate dobre in sposobne ljudi, kakršen je bil tudi Pučnik? In ker ne morete ugotoviti, na katerem kraju in ob katerem času so storili svoj veliki greh, jim končno odredite kraj bivanja kar sami – za rešetkami, namreč. Je to vaša zmaga, je to vaša parada vstajnikov, so to vaše Stožice z bandiero rosso, je to Kučanov sprehod mimo Ustavnega sodišča, je to Virantov, Erjavčev, Bratovškove in drugih slaven manever zoper ljudi, ki so uspešno gradili temelje naše države? Rušitelji te iste države ste, ki je niste vredni, in če drugega ne, bi se morali sramovati pred otroki in obema mamama, ki jima že v drugo jemljete očeta zaradi krivične obsodbe. Če bi poznali ljubezen in povzdignili glas zoper krivico, in če bi priznali dušo, bi vas ljubezen poiskala, tako pa ječite v blatu, ki vas bo na koncu zadušilo. Vam tedaj tudi lastnih otrok ne bo žal?

Kako strašna slepota je človeštva

Čas beži. Ne ustavlja se ob dneh, ko vznemirjeno pričakujemo izid volje ljudi, ki jim je mar domovine. Ob tokratnem glasovanju na referendumu ZA ali PROTI, so državljani morda nekoliko premalo premislili, kako usodne so včasih odločitve. Toda, če pomislimo na gromozanski stroj propagande za sprejem novele zakona o arhivih, s katerim je v stilu aparatčika upravljal sam minister za kulturo in ga ponujal ljudem pred ekrani in v drugih medijih kot branjevke ponujajo solato, potem se ne smemo čuditi, če so mu neosveščeni celo nasedli. Res veliko neresnic so zmožni tisti, katerih laži prevpijejo še tako sveto resnico in dobro je, da jim ljudje čedalje manj verjamejo. Pa pomislimo še na sam nedeljski referendumski dan. Bila je binkoštna nedelja, velik cerkven praznik, in mnogi starši in botri so se s svojimi birmanci in birmankami posvečali slovesnemu praznovanju tega prazničnega dne. Na drugi strani pa so bile mnogo kje zapore cest zaradi maratona in morda še kaj. Največjo »zaslugo« za to, da se ljudem ni dalo tako kmalu po evropskih volitvah znova na volišča, pa nosijo tisti, ki so se brezglavo in neodgovorno upirali predlogu, da bi referendum izvedli na isti dan kot minule evropske volitve. Ljudem bi prihranili pot in denar, ki smo ga ob tolikšni krizi, v kateri smo, vrgli skozi okno. Vse to "vladajočim" in namišljenim "vladajočim" ni mar. Da le ne bi po pomoti pritrdili nečemu, kar predlaga SDS in seveda, Bog ne daj, njen predsednik. Tu se seveda vsem zatakne kost v grlu, pa čeprav je vse dejansko do kraja sprevrženo, otročje in noro.

Seveda pa ne smemo pozabiti, da je na referendumu kljub vsemu zmagala zdrava pamet in domoljubje tistih državljanov, ki vselej vedo, da gre naši stranki "za stvar" - hvala jim za njihove glasove, hvala za vsako dobro misel, s katero so pripomogli k temu, da je glas PROTI zaprtju arhivov daleč presegel število glasov ZA. Res je, da nismo dosegli kvoruma, a rezultat kljub vsemu pomeni ZMAGO. Zmago ljudi, ki se zavedajo, da so v ostanku arhivov skrita imena tistih, ki so jemali življenja in ljudem za vselej onemogočili braniti svojo svobodo in mišljenje. V glavah zločincev, ki so odločali ali soodločali, je začel delovati strah, saj so očitno verjeli, da noben krvav madež ne bo odkrit pred javnostjo. In to je glavni vzrok za njihovo prepričevanje volivcev, kako oni, na čelu z ministrom, z novelo zakona "velikodušno odpirajo" arhive. "Kako strašna slepota je človeštva", je v "Krstu pri Savici" zapisal naš največji pesnik France Prešeren. Slepota tistih, ki jo oznanjajo in tistih, ki menijo, da so za vselej pristali "na varnem". Čas pa beži in nam ponuja nove možnosti. Naša stranka in njen predsednik smo znani garači in z ljudmi, kakršne imamo v svojih vrstah, se nam ni bati prihodnosti. Naša prihodnost je resnica, je pošten odnos do ljudi, je pogum, s katerim smo prebrodili že veliko težav in neutrudno bomo iskali nove poti, še boljše rešitve. Tudi v to verjamemo, da po krivem obsojeni ne bodo pahnjeni v temo, tako kot nekoč, ko smo pod svinčeno roko komunističnega terorja zaman iskali sledi za svojci, ki so iz domov izginili brez sledu – na žalost mnogi do današnjih dni.

Glas PROTI naj bo hkrati zahvala Pučniku

Govorimo in pišemo, poslušamo in se sprašujemo o pomenu arhivov, ki čakajo, da nanje posije svetloba trenutka, ko bodo končno iz zaprašenih listov spregovorili tisti, ki so tja beležili obtožbe, krivične sodbe in izmišljije vseh vrst, zato, da so se znebili ljudi, ki niso igrali po njihovih željah. Krvavi sledovi prstnih odtisov so na porumenelih straneh, strah zbujajoči kriki grozljivih dejanj brez sledu izginulih človeških bitij veje iz njih. Ali ni hudo, ali ni boleče, da so Slovenijo, domovino, v kateri živimo pod svobodnim soncem, pahnili v globino nikoli pozabljene bolečine vseh tistih, ki brskajo po naši lepi zemlji, da bi našli vsaj skromno sled svojcev, na katerih grobove niso mogli prižgati sveče in jim s cvetjem izraziti ljubezni in jim zaupati bolečino? V teh dneh pričakovanja, kaj bodo storili naši državljani, ko bo treba obkrožiti PROTI na referendumu o arhivih, velikokrat pomislim, kaj bi na vse to, kar preživljamo, porekel dr. Jože Pučnik. Verjamem, da bdi nad nami. Saj tako, kot je on ljubil in cenil našo državo ter se z vsemi silami boril za njeno samostojnost, jo spoštoval in se veselil njenih prvih in kasnejših uspehov, ni bil zmožen nihče od tistih, ki si danes pripenjajo na prsih odlikovanja, ki jih niso vredni. Oddolžimo se mu torej za njegova dejanja in ne zavrzimo priložnosti, ki se nam ponuja to nedeljo, saj mu bomo tako namesto obiska njegovega zadnjega počivališča položili na grob najžlahtnejši cvet spoštovanja in zahvale.