Tiste tople materine oči

Zrla je vame, tako nebogljeno. Vedela je, da se poslavljava, a ni bilo več tiste moči v njej, da bi izustila besedo v slovo. Le blagoslavljala nas je, tiho in vdano. Tako se poslavlja le mati. Ko da nas ni hotela prizadeti s svojim odhodom v večnost. Bila nam je hvaležna, da smo bili vsi zbrani okoli nje in da je ležala v domači postelji. Kljub njenemu trdnemu značaju se je vselej bala bolnišničnih zidov. »Samo tja ne,« je vselej dejala, ko je utrujena od trdega dela kdaj pa kdaj obležala. In tako se je poslovila – doma, tam, kjer je bila najraje.

Drage mame, naj vas moj uvod ne razžalosti, saj je življenje takšno, da se nihče ne izogne ugašanju pogleda, ki se zdi večen. Pomislila sem, da je današnji dan posvečen tudi tistim materam, ki živijo žal le še v našem spominu. Hotela sem izrazit bogastvo, s katerim so nas obdarjale. Sicer pa materinski dan ni le danes, mamina ljubezen nas obdarja skozi vse življenje, vsak dan, sleherni trenutek. Praznik je vsako srečanje z njimi, bodisi v besedi ali le v spominu nanje. S svojo čudežno notranjo močjo, z ljubeznijo, ki jo premorejo le one, nam prinašajo mir in blagostanje duha. Tudi tiste mame, ki otroku niso podarile življenja, a že leta in leta sprejemajo v svoje tople domove najdenčke in posvojenčke, so prav tako ali pa še bolj upravičeno deležne naše zahvale in hvaležnosti za poslanstvo, ki ga opravljajo. Kako lepo je, da imamo ta velika srca, ki se razdajajo zato, da so drobna bitja na varnem, objeta s toplino ljubezni v njihovih varnih naročjih.  Hvala, drage mame, in prijazne čestitke k Vašemu prazniku, kjer koli že ste – na zemlji ali v večnosti.

Bili smo tam, kjer je Bog rekel lahko noč

Ko iz pesnikovega grla namesto žlahtne rime privre ogorčen glas zoper enoumje, tedaj se zaveš, da ni več daleč dan, ko bo ulice zasedla množica tistih, ki še komajda uspejo krotiti duha groze časa, v katerega nas je nagnetla usoda. Naš molk presega moči, ki so nam dane. Če nas ne bi utrdilo obdobje enoumja, ki smo ga preživljali, če nas ne bi kovali v verige grozot, ki jih bomo večno pomnili, ne bi zmogli bremena, ki postaja vse težje in težje. Sprašujemo se, od kod tistim, ki so že toliko let izpostavljeni nenehnim žalitvam in poniževanju tolikšna moč, da uspejo zatreti v sebi krik maščevanja in glasnega odziva na teptanje njihovega ponosa in vrednot, ki jih nosijo v sebi in s katerimi kljubujejo borni  miselnosti izobražencev, ki to niso. Za kaj neki živijo ti delivci pravice, se sprašujem, mar samo zato, da namesto pravice delijo posmeh, da namesto resnice zagovarjajo laž, da so gluhi sredi dvorane, kjer se pod razsvetljenim lestencem valijo oblaki blebetajočih besed, stokrat ponovljenih, stokrat prežvečenih v svoji umazani nameri zlomiti duše tistih, ki jim zaradi njihove notranje moči ne sežejo do kolen. In prav ta jih moti, to je za njih vprašanje, na katerega si ne znajo odgovoriti, kajti če nečesa sam ne premoreš, postane zate nerazumljivo in ko nečesa ne razumeš, se spustiš v boj z neznanimi silami, ki jih sicer zaznaš, upiraš pa se jim "na pamet". Tem ljudem ni mar posledic, ki rahljajo ljudem zdravje in družinsko srečo, ni jim mar, da namesto zločincev, katerih imen kar mrgoli v arhivih, obtožujejo raje nedolžne in jim skušajo vzeti ugled v družbi. Sivolasa skodrana glava tožilca se proti koncu razprav končno dvigne iznad ramen in namesto pričakovanega pove le to, da se strinja in da ni kaj dodati. Kak nepojmljiv napor! Pred njim pa kupi papirja, kjer se na popisanih in dodatno počečkanih straneh nizajo laž za lažjo.

Ljudje božji, ne prespite časa, ki nam je še preostal, ne slepite se z vsebino besed, ki jih poslušamo dan za dnem, kako je v naši državi z vsakim dnem lepše in boljše, kako nam oblast prinaša novo pomlad. Razni Viranti, ki so s svojo pokončnostjo zaradi voženj pod oblaki neba  takoj pripravljeni odstopiti, ter premierka in še mnogi  drugi, ne vedo zanjo, kajti zanje ni ne greha ne kazni, le videz obličij je pred nami, ki smo jih prisiljeni gledati pred ekrani, če hočemo slišat, kakšno novo "presenečenje" so nam znova pripravili. Naš narod ni rojen zato, da bi utonil v poplavi umazanije, njene temelje sta skupaj z ostalimi pokončnimi ljudmi zgradila dva velika moža naše zgodovine, dr. Jože Pučnik in Janez Janša, ki na teh temeljih gradi še danes.

Pismo Majdi Potrata

Gospa Potrata,
saj bi Vas naslovila s "spoštovana", a ne premorem tolikšne hinavščine, da bi storila kaj takega. Ko sem  namreč  včeraj zvečer oziroma ponoči poslušala Vaša "proceduralna" vprašanja, ki jih kar ni in ni bilo konec, in kasneje Vašo razpravo, nisem mogla verjeti, da lahko iz enih samih ust privre na dan toliko strupa in srepih pogledov, ki ste jih namenili predsednici komisije, pa tudi ostalim. Ja, resnica res boli, o tem smo se lahko znova prepričali, sicer Vas tudi gospod Nikola Štedul, ki je bil kot žrtev Udbe povabljen na sejo komisije, ne bi tako zelo motil. Gospodu, ki je preživel kljub šestim nabojem, ki mu jih je velikodušna gospa Udba namenila, ste, skupaj z mladeničem ob Vaši desni, izrekli nezaupnico, rekoč, kaj pa mi vemo, če je vse to, kar nam je tu povedal, res. Šli ste celo tako daleč, da sta s kolegom spraševala celo po njegovi prisegi o verodostojnosti njegove pripovedi, namesto da bi se mu kot predstavnika vladajoče koalicije v imenu slovenskega državljana, ki je streljal nanj, globoko opravičili. Zdelo se mi je, kot da sedite na sršenih, tak nemir je bruhal iz vas, in žaljivke, ki ste jih lepili na predsednico komisije gospo Evo Irgl, so bile kot lepilo, ki ga niti za trenutek niste hoteli odlepiti od nje.

Moram reči, da odslej gospo Evo še bolj spoštujem, saj tolikšne strpnosti, čeprav sem po naravi dovolj mirna, sama ne bi premogla. Nekaj je sodelovati, nekaj povsem drugega pa bruhati nenehni ogenj na nekoga, ki ne dela nič drugega, kot opravlja svojo dolžnost, ki jo je pred časom sprejela. In opravljanja te dolžnosti Vi niti po naključju ne upoštevate, še manj spoštujete in zato Vas niti kot poslanke, še manj pa kot pedagoginje ne morem nasloviti s »spoštovana«. Kako naj spoštujemo nekoga, ki mladini ne ponuja moralnih vrednot, ki jim namesto resnične ponuja lažno zgodovino naroda, ki je komaj dobro zaživel v časih, ki jih Vi dobesedno sovražite. In potem ste neskončno užaljeni, če predsednica omeni to, da s tem, ko glasujete za zaprtje udbovskih arhivov, podpirate tiste, ki so zločine storili. Ja, kaj pa drugega, takšna je na žalost resnica, tudi sestra ubitega gospoda Crnogorca opozarja na to dejstvo. Slovenska pomlad je za Vas prazna beseda, zločini, ki so se dogajali, ne obstajajo, obstaja le en sam list papirja, ki ga je na sejo prinesel bivši gospod predsednik, kot ga je spoštljivo poklicala k besedi gospa Irglova. Ta list papirja je nenadoma vsem iz koalicije povzročil vihar v vaših glavah in srcih, samo ta je bil tisti manjkajoči del, ki je ustrezal resnici in to samo zato, ker ga je v dvorano prinesel bivši gospod predsednik. Kako prozorno!

Poslanka in članica te komisije, če bi se med potekom seje znali vsaj za hip ustaviti, bi se morali vprašati, ali je Vaš cenjeni nekdanji predsednik imel pravico po oddrdranih besedah kar oditi iz dvorane? Ali tam zbrani ljudje niso imeli pravice vprašati "bivšega" po resnici, ki jo mi spoznavamo le iz preostanka arhivov po zaslugi požrtvovalnih raziskovalcev, mar ne bi kot članica pozicije morda imeli pravico ustaviti njegov korak ter tako obranili njegovo čast, kajti njegov odhod zagotovo ni bil časten. Tako odhajajo s prizorišč ljudje, ki jih preganja slaba vest ali pa bežijo pred resnico, ker so bili od nekdaj navajeni, da je resnica na tem svetu le ena, namreč njihova. Če bi bolje poslušali, kaj so Vam pripovedovali gospod Breznik, dr. Gorenak, gospod Omerza in gospod Leljak, bi se lahko iz njihovih resnic marsikaj naučili. Toda Vaše (so)delovanje na komisiji je bila ena sama žalitev gospe Irglove in verjetno ste se počutili kot zmagovalka večera. Res ste zmagovali in vesela sem, da smo se tisti, ki smo vztrajali pred TV ekrani lahko prepričali o tem, da taki poslanci ne morejo biti predstavniki svojega ljudstva. Nekoč sem v cerkvi poslušala pridigo nekega znanega ljubljanskega frančiškana, ki je govoril o razvajenosti otrok, ki so edinčki, pa je pridigo takole zaključil: "Sinčkov edinčkov pa reši nas, o Gospod, amen!"

Dan, ki ga ne moremo spremeniti v praznovanje

Leto mine, spomini se skozi vse dni v letu utapljajo kot kamen v vodi in obležijo; tam nekje na dnu ždijo kot majhne živali in čakajo, da jih nekdo dvigne kvišku. Toda ne, leto za letom je grmada podob iz preteklosti vse višja in višja in kljub navideznemu mrtvilu se kot v snu dramijo drug za drugim. Vsi nas spominjajo na čas, ki smo ga z nekom preživeli. Letošnji 9. marec ni v bistvu nič drugačen od vsakokratnega, ko s prižgano svečko v roki obujamo spomin nate. Vendar pa je žal tako, da je življenje v naši Sloveniji zdaj drugačno, takšno, o katerem je bolje, da ne sanjaš v svojem večnem snu. Grenko bi Ti bilo pri duši, če bi Ti pred očmi zazijala globoka jama, zasuta z ostanki človeških bitij, ki vsako zase pomeni solzo gorja za tistega, ki med njimi išče svoje drage. Vem, nešteto tovrstnih posnetkov si videl, lotil si se temeljitih raziskav o povojnih grozotah, a če bi vstopil v Hudo jamo, bi osupnil nad krutostjo, ki je ob pogledu na te prizore nekaterim ljudem, ki so se posvetili odkrivanju grozot v jami, za vselej spremenilo življenje. Nekateri pogumni so zmogli podirati pregrade, mnogim, ki so vstopili v ta posvečen prostor, je zastal dih in korak, pa kljub temu niso odnehali. Z vsem spoštovanjem do njih in do Tvojega neumornega prizadevanja, da bi pred javnostjo razkril resnico, se Te ob Tvojem rojstnem dnevu letos, ko vsa Slovenija posebej intenzivno podoživlja in oživlja sramoto, s katero so jo omadeževali okrutneži, spominjamo s posebno žalostjo, ker si lahko predstavljamo, kako bi Te bolela rana, ki so jo naši domovini zadali ljudje, ki so kasneje »izgubili spomin.« Mi pa jim tega ne dovolimo, ker terjamo pravico in resnico in vemo, tudi Ti bi bil z nami – in si!

To, da slovenska oblast obrača pogled od zgodovinske resnice, ki bi morala ganiti sleherno dušo, je sramota za naš narod

»Kaj sem ti storil, zdaj povej, predrago ljudstvo moje?« Vprašanje sem si zastavila danes, ko sem v nabito polni dvorani v Študijskem centru za narodno spravo poslušala predavanje gospoda dr. Mitje Ferenca. Te uvodne misli so del postne pesmi, s katero Kristus na križu sprašuje svoje učence, s čim je ranil njihova srca, da so ga obsodili na umiranje na križu. Se krvniki, ki so pri nas toliko žrtev obsodili na smrt in jih pred tem dobesedno pribijali na križ, morda kdaj vprašajo, s čim so si žrtve zaslužile njihovo izživljanje nad njimi, bodo kdaj dali odgovor otrokom, ki so jim v zgodnjih otroških letih ali kasneje pomorili njihove starše, zakaj so to storili? Vsa naša vprašanja ostajajo brez odgovorov, vsa vrata, ki vodijo v pekel grozovitih dejanj, ostajajo zaprta, tako da niti mrtvi ne smejo iz rudniških jaškov, kjer čakajo na odrešenje. Danes je bil govor o Hudi jami, ki je bila vsa dolga povojna leta zapečatena z enajstimi pregradami, za njimi pa nešteto trupel, ki pričajo o tem, da nobena žival ne more biti tako krvoločna, kot so bili ti, ki so sejali smrt po vsej Sloveniji. Marsikaj prebereš, marsikaj slišiš, a ko se znova srečuješ s to nedoumljivo kruto preteklostjo, te stisne pri srcu. To, da slovenska oblast obrača pogled od zgodovinske resnice, ki bi morala ganiti sleherno dušo, je sramota za naš narod, je grenko spoznanje, da je ves ta odnos do žrtev in svojcev, ki jih ti neumorno iščejo po grapah, jarkih in rudnikih, odsev praznine, podoben lišpu, ki ga zvečer sperejo s svojih obrazov. Kdaj bodo sprali svojo dušo, kdaj bodo tisti, ki v arhivih prikrivajo resnico o svoji ali svojih bližnjih preteklosti, zbrali toliko poguma, da bodo dali ukaz, naj resnica osvobodi tako mrtve kot žive? Se bo kdaj našel junak te vrste, bo premierka, ki se hvali takrat, ko za to nima razloga, udarila po govorniškem pultu in sramoto, ki kot hudi duh straši po naši domovini, ukazala sprati z zemlje, ki skriva v sebi greh krvnikov? Stopite s svojega piedestala, spoštovana predsednica, prestopite prag teh grobišč, ali pa si oglejte vsaj filmsko podobo polomljenih kosti in prestreljenih lobanj ter spletenih kit, ki so se ohranile v zazidanih jaških. Morda boste takrat verjeli, da dr. Ferenc ne govori zaman o tem, da se je zgodilo nedopustno dejanje takrat, ko so odgovorni ustavili izkop trupel v Hudi jami. To ni »drugorazredna tema«, to je resnica, ki bode v oči in ki potrebuje Vaš in ukaz vseh odgovornih, da se nemudoma poiščejo sredstva, s katerimi bodo zgodovinarji in drugi strokovnjaki lahko nadaljevali s svojim etičnim delom, pa ne le v Barbarinem rovu, temveč po vsej Sloveniji. 

In tako se znova zavemo, da smo še kako na pravi poti, ko zbiramo podpise za referendum o odprtju udbovskih arhivov. Ti, ki so »korajžno« dajali ukaze za pobijanje nedolžnih ali celo sami izvrševali zla dejanja, naj tudi zdaj pokažejo svoje junaštvo in stopijo pred roko pravice. Ljubljana in z njo vsa Slovenija ne potrebuje spomenika, o katerem je govora, je dejal dr. Ferenc, dokler ne bo poslednje grobišče zaznamovano s križem miru in sprave.