Ko novinarji obmolknejo

Bili smo na predstavitvi Zbornika »Primer JJ.« Tišina, ki sta jo s svojo pripovedjo prekinjala le dr. Andreja Valič Zver in gospod Metod Berlec, je bila tokrat občutnejša kot sicer. Andreja je v svojem uvodu »Kako razumeti pogrome na Janeza Janšo« povedala vse in še veliko več kot to. Lotila se je primerjave med usodama dr. Jožeta Pučnika in Janeza Janše in v svoji pripovedi z veliko mero poglobljenega znanja in poznavanja njunih življenjskih zgodb osvetlila pomen izdaje Zbornika, ki dokumentirano ponazarja potek in sledi dogodkov, ki jih že desetletja režirajo spretne roke znanih režiserjev. Na naši spletni strani je moč prebrati jedro vsebine, ob kateri se mi je znova utrnila tista že tolikokrat izrečena misel: »Umor je umor.« Da, res je, toda v primeru Pučnika in Janše je šlo in gre za drugačen umor, lahko bi dejali za umor na obroke, ki je lahko še veliko hujši od tistega, ko te zadene strel v glavo. Vedno znova ugotavljamo, da pri ljudeh, ki s svojo agresijo in lažmi nenehno povzročajo nemir v ljudeh, gre za neki podzavestni strah, ki jih dobesedno spreminja v neka brezoblična bitja, polna gneva in maščevanja, polna negativne energije. Z njo napadajo svoje izbrane žrtve ter v svojih perverznih sanjah o tem, kako nekoga poniževati, ga streti, mu odvzeti vsakršno možnost uveljavljanja tistih sposobnosti, s katerimi so se že dokazali in s katerimi bi lahko spreminjali svet na bolje, kujejo nove in nove načrte o odvzemu osebnega dostojanstva vsakomur, ki kljubuje njihovi duševni pohabljenosti. Kaj jih moti in zakaj jih moti Janševo vztrajanje na politični sceni? Že davno bi se lahko vdal, k čemur so ga, tudi tisti, ki so mu bili na videz zvesti, zvito nagovarjali,vendar pa ga na njegovo mesto niso postavili oni, ki si tega želijo; drznem si reči, da ga je izbrala neka čudežna moč od zgoraj, ki bojazljivcem iz ozadja onemogoča miren spanec, kajti »razvojna paradigma, za katero stoji Janša, ogroža stare monopole, ki so Slovenijo pripeljali na rob propada«, je dejala dr. Valičeva.

Besedi dr. Valičeve in Metoda sta na koncu utihnili, k besedi so bili povabljeni novinarji, a vprašanj ni bilo. Morda se motim, a bilo je čutiti, ko da so se v luči resnice zlili s poslušalci v dvorani.

Miška se je ujela v strupeno kletko

Lastniki mišolovke lahko zdaj plešejo svoj zmagoviti ples, kar pa bo ujeta žrtev zaznala morda kmalu ali pa nikoli. Kajti, ko prebiraš odgovore na na jezik položena vprašanja novinarja Mladine z dne 14. 02. 2014, je malo upanja, da bodo v bližnji prihodnosti  spretno sprovocirani odgovori razsvetlili razum in srce osebe, iz katere so želena pojasnila kar vrela iz nje od navdušenja. »Naj vam povem še eno resnico, ki jo drugi radi skrivajo,« je kot na pladnju ponudila odgovor na vprašanje, če se je NSi strinjala z resolucijo Evropske ljudske stranke. Ko gre nekdo, ki je bil v določenih obdobjih vreden vsega spoštovanja, čeprav občasno z  nekoliko manj zaupanja, tako daleč, da onesnaževalcu vsega lepega na tem svetu ponudi tolikšno zadovoljstvo, da se ob njem lahko upravičeno naslaja, potem globoko v sebi zatreš še poslednje upanje, da ti vera v dobro, zaupanje v nedotakljivost načel in trdne vere v človeka, za zmeraj umre.»Vedno sem bila mila, uvidevna, spravljiva, bila sem tiho, a sem jih vedno bolj dobivala po glavi. Dovolj je bilo. Ugotovila sem, da ste recimo v Mladini v vaši rubriki Rolanje po sceni zelo mili, na desnici imam nasprotnike, ki me blatijo še bistveno bolj…..gre za to, na kakšen način so se spravili nad stranko, ki je bila vedno zanesljiv partner SDS,« se predstavi Mladini gospa Ljudmila Novak in mimogrede izreče še pohvalo njenemu Rolanju. Ojoj, gospa, kako žal mi je, da ste tako okrnili svoj ugled, pa naj kar takoj pripomnim, da za njegovo okrnjenje tokrat res ni kriva SDS – se strinjate vsaj s to trditvijo? Tudi sama sem Vam nekajkrat stisnila roko v pozdrav, ko smo se srečevali ob raznih priložnostih, ki so zagotavljala, da smo zbrani tisti, ki nas družijo enaki ideali, enaka hotenja za boljši jutri naše prelepe Slovenije. Vaša stopinja v blato me bega, saj težko verjamem, da ste tako globoko stopili vanj.  Z ničemer Vas ne mislim žalit, z nobeno besedo obtoževati, a za razliko od Vaših izpovedi v Mladininem intervjuju, v katerem v uvodnih besedah avtor intervjuja zapiše, da je »Ljudmila Novak Janšo razglasila za manipulanta, destruktivnega politika, za človeka, ki ni prihodnost slovenske politične stranke,« naj v zagovor Janše vendarle povem, da predsednik SDS, kljub vsem žaljivkam in natolcevanjem ter  neresničnim obtožbam, nikoli ne bi bil in ni bil zmožen takih osebnih žalitev. Ste kdaj morda kje prebrali tak slovar obtožb izpod njegovega peresa, in, ali ste kdaj brali kak njegov odziv na vse žaljive karikature na prvih straneh tednika, ki ste ga izbrali za izpoved svoje duše? Nikakor ne; pa morda veste, zakaj ne? Ker pljuvanje v lastno skledo nikomur ne koristi niti ga ne dela velikega in ker gre Janezu Janši »za stvar«, tako kot je šlo dr. Pučniku. In glejte, oba sta storila za Slovenijo to, kar ni doslej še nihče in oba sta dokazala, da sta bila pripravljena združevati ljudi, ki so pomagali graditi temelje demokracije. Jih Vi z današnjim intervjujem utrjujete ali rušite, se s tem, ko odklanjate svoj podpis pod zahtevo za odprtje arhivov, odrekate svoji lastni izjavi, da »resnica osvobaja in če so bile v preteklosti storjeni zločini, je treba to raziskati in zločince obsoditi?« Ko ste podprli vladni zakon, ste se in se tudi tokrat, sklicujete na posvet s strokovnjaki. Glede na žalostno zgodovino našega naroda, ki jo predobro poznate in katere korenine ste sami veliko let zalivali (vsaj tako smo Vašo milino razumeli in jo spoštovali) s solzami prizadetih, bi človek verjel, da je Vaša vest tisti pravi svetovalec, tisti tihi glas srca, ki narekuje, kako ravnati v trenutkih, ko prihajajo na dan grozljivi podatki o ljudeh, ki so si jemali pravico jemati nedolžna življenja, ne pa da zdaj v svoji spovedi pred novinarjem, ki Vas sprašuje, ali je zahteva po referendumu v funkciji iskanja resnice, ali pa je le v funkciji politične manipulacije, odločno pritrdite: »Točno tako. Zahteva po referendumu je v funkciji politične manipulacije. Vojskovodja potrebuje vojno, da spravi vojščake na bojišče.« Zagotavljam Vam, gospa Novak, da ne vojskovodje ne bojišča ne potrebujemo zato, da skušamo ohraniti tisto, čemur smo se zapisali v času slovenske pomladi in če bi se v Vas ne oglašala tista nepremostljiva želja, biti več kot je to mogoče, bi se zlahka odrekli nespametnemu dejanju, ki ste ga storili. Ne pozabite namreč, da ni kristjan le tisti, ki redno obiskuje cerkvene obrede, ampak da je krščanstvo  sreča in bogastvo, le živeti ga je treba tako, in da je tudi v stranki, ki jo tako obtožujete, veliko ljudi, ki blagrujejo svoje starše, da so jih vzgojili v veri in poštenju. Tudi sama sodim mednje. S Kristusom se srce nikoli ne postara, je zapisal papež Frančišek.

Biti slovenske krvi, bodi Slovencu v ponos

Izpred davnih časov se spominjam izreka, s katerim sem pravkar naslovila današnjo kolumno. Nikoli nisi dovolj star, da bi pozabil, od kod izhajaš, kdo so tvoji starši in kje je tvoja domovina, ki te napaja z močjo preživetja.  To moč preživetja občutiš vsakokrat, ko spremljaš dogodke in uspehe ljudi, ki so v svojem bistvu nekaj posebnega. So tisti, ki skrbijo za to, da vsakdanjost prerase v praznično razpoloženje in v srcu prižge ogenj ponosa in zavedanja, da zmoremo, da znamo, da smo del velikega sveta, v katerem smo na videz majhni, a v bistvu veliki, nepremagljivi. O tem nas v teh dneh prepričujejo naši športniki, naši zlati, srebrni in bronasti junaki, ki jih je življenjska usoda popeljala na pot vzponov, pa tudi padcev, toda blišč kolajn ostaja enak . Namenjen je vsej Sloveniji, vsem nam, ki pred ekrani spremljamo njihove uspehe in neuspehe, saj se zavedamo tistega znanega izročila, da je pomembno sodelovati, ne zmagati. Slovenija se v teh dneh veseli uspehov naših fantov in deklet. Pomembne so njihove zmage, občudovanja vreden njihov pogum, zaslužni so zato, da zbranim iz vseh vetrov tam v daljnem Sočiju povedo, od kod so in zakaj so ponosni na svojo domovino in kdo vse doma trepeta za njihove uspehe in se veseli njihove srečne vrnitve.

Ko takole razmišljam o športnih uspehih Slovenk in Slovencev, mi prihaja na um, da se jutri prične še en pomemben dan za Slovenijo. Morda bo kdo pomislil, da ta tema ni primerno nadaljevanje uvodnih besed, da ne sodi zraven. Sama pa menim, da je še kako pomembna dopolnitev pravkar zapisanega. Naša domovina potrebuje celotno prenovo, novo premagovanje ovir na vseh področjih, ki bi nas, tako kot športni dosežki, razbremenili travm, ki nas potiskajo navzdol. Tako kot je danes naša Tina poljubila tla, kjer sneg sicer ne prekriva domače zemlje, tako bi si želeli, da bi se tu, na domači zemlji, z vso spoštljivostjo in občutljivostjo znali pokloniti sleherni zaplati domače zemlje in se ponosno vzravnani zavedli njenih korenin. Kakšna sila nas torej žene jutri in naslednje dni k stojnicam, kjer bomo izrekali svojo podporo zahtevi za razpis zakonodajnega referenduma »proti zapiranju arhivov udbe«? Za veliko in pomembno dejanje se odločamo, ker je to naša dolžnost, naša zahteva, kajti tudi tu gre za poljub zemlji, ki je skrila vase toliko nedolžnih žrtev, ki jim pripada vsaj večni mir, če že ne tista težko pričakovana besedica »oprostite!« In tisti, ki bi jo morali izreči, so danes v strahu zatrepetali, skrili bi radi še tisto, kar je kot dokaz njihovih zločinov ostalo v temačnih prostorih arhiva, za katerega so verjeli, da se je dokončno spremenil v prah in pepel. Mi, ki smo živi, nimamo pravice odnehati, saj krik izpod zemlje sili k našim odgovorom na vprašanje, ali morilcem dovoljujemo, da onemogočijo še tisto malo pravice našim raziskovalcem, da se dokopljejo do resnice o tem, kdo je dajal povelja, kdo na neuglednem koščku papirja podpisoval nalog za ubijanje. Naš podpis naj bo torej zagotovilo žrtvam, da ne pozabljamo nanje in da je odkrivanje zločinov nad njimi naša dolžnost.
Vera Ban

Eva Irgl in »dt«

Poglej, poglej, naša Eva Irgl je za Slobodno Dalmacijo dala intervju, ki so ga naši pišoči veljaki na tretji strani današnjega (05. 02. 2014) Nedeljskega Dnevnika izkoristili za rahlo prozorno udbovsko zgodbico. Ni pomembno, kaj je v intervjuju dejala Eva, pomembno je, da je pisec današnjih vrstic za brisanje vsebine intervjuja podtaknil ime in priimek velikega intelektualca in nekdanjega ustavnega sodišča (tako pisec!)  Vice Vukojevića, ki da se je prav tako kot Eva ukvarjal z udbo.  Pomenljivo je, da je avtorja  »dt« - tako se je podpisal, predvsem vznemiril  naslov in nadnaslov intervjuja v Slobodni Dalmaciji, in sicer: »Udba še vedno pretresa Slovenijo« in »Ona (Eva namreč) je Vice Vukojević«. In kot kaže, sta avtorja »dt« naslov in nadnaslov tako »pretresla«, da se je lotil raziskovanja. Začel je prelistavati hrvaške spletne strani in odkril, da je imenovani gospod opravljal razne nečednosti, med drugim naj bi tudi ubijal in celo posiljeval. Za kakšne vzporednice z gospo Evo Irgl gre, prosim?? Ji avtor hoče morda povedati, da je imela srečo, ker v tistih časih ni bila dosegljiva  temu gospodu, ali pa ga bode v oči to, da Eva govori resnico, ki jo je bilo treba  zaradi nekih nadnaslovov in naslovov,  umazati in požeti aplavz s strani skritih stričkov, ki ne morejo verjeti, da prav vse umazanije pa le niso uspeli počistiti za seboj; tudi Mačkovo peč so očitno zadušile saje.

Ne morem se spuščati v to, kaj o tem gospodu je res in kaj ne, je pa zanimiva izjava avtorja »dt«, da je državno tožilstvo po petih leti zaradi pomanjkanja dokazov postopek zoper g. Vukojevića ustavilo. In še dobesedni zaključni navedek izpod istega peresa: »Vukojević dobro ve, kdo mu je »podtaknil« posilstvo, Udba, pravi. »dt« pa zaključuje: »Vice zdaj mirno živi naprej, pripoveduje o udbaših – in čaka, kdaj bo Eva Irgl ponovno povedala kaj pametnega.« Sama pa dodajam: »Eva je veliko prepametna, da bi se odzivala na vaše provokacije, »dt«.