Onkraj brvi

Pojdimo torej v silvestrsko noč varno preko brvi, brez zdrsov in bojazni, v veri, da se onkraj poti kažejo obrisi nove pomladi in upanja.

Brv, tanka in trhla, a hkrati vzdržljiva nas vodi z enega konca na drugi breg. Ni snežink, ni ledu, le megla spušča rahlo sled vlage in korak po njej ni gotov. Rahel zdrs in že se lahko znajdemo v globeli pod seboj. Negotov je naš prehod iz starega v novo, nešteto dvomov in neznanih pričakovanj se prebuja in ko se oziramo nazaj, je vse kot v filmu. Svetloba in sence, vmes pa znani in neznani obrazi, ki smo jih srečevali skozi vse leto. Na klopi v parku se ustaviš ob klošarju, ki steguje roko in čaka na podarjeni cekin. V torbici nosim piškote, kruh, kolač, še topel košček pice in hvaležnost na obrazu je kot božji dar iz nebes. Nič hvala, nič prosim, le oči, tiste tople in svetleče pričarajo trenutek, ki ga ne bi zamenjala za nobeno slavnostno pojedino silvestrskega večera. Da, to je tvoj praznik, to je odrešenje duše, ki jo v hipu mine vse potrošništvo. Postaneš in spregovoriš, ker tako čuti srce, ki se je v hipu razdalo in ogrelo premražene roke neznanca, ki je nenadoma postal tvoj znanec – prijatelj. Kar zaplesal bi od sreče in ko potem doma za sabo zakleneš stanovanje, se ti zdi, da je tvoj dom dobil neko drugačno podobo, da je v njem nenadoma več svetlobe kot prej in da postanek ob jaslicah, kjer bo ta večer že drugi sveti večer, zrejo vate živi pastirci. V mislih se vračaš k možem na prostem in si jim hvaležen za podarjen trenutek topline.

Na oni strani brvi se začenja novo poglavje našega življenja. Se moramo vprašati, kaj nam leto, ki je tik pred vrati, prinaša? Tudi če se, bo odgovor tak, kakršnega bomo oblikovali mi sami, kakršnega nam bodo hoteli krojiti tisti, ki menijo, da delajo dobro ljudem. Toda, mar se oni ukvarjajo z mislijo, kako je tistim tam zunaj pod milim nebom, jih peče vest za vse, kar je pripomoglo k temu, da v toliko domovih morda na silvestrovo ne bodo imeli niti kruha, kaj šele kaj drugega? Kaj bi jih karali. Odraslost jih veže k temu, da, tako kot starši doma, poskrbijo za vse, predvsem pa za tiste najrevnejše. Prihodnost je pred nami kot slika, ki upodablja to, kar slikar čuti v sebi, je kot glasba, ki zveni zdaj otožno zdaj prešerno in razposajeno, je nepopisan list, dokler pesnik nanj ne napiše svojih verzov. Tako bomo prihodnost zapisovali tudi mi vsi, vsak po svoje, vsak v svoj koledar, dokler tako kot na današnji dan ne bomo obrnili poslednjega lista v njem. In tako leto za letom. Naše želje in voščila se že vse od Božiča kot valovanje morja pretakajo od srca do srca. Želimo si sreče, zdravja, ljubezni, a želja ni dovolj. K njej vodi pot, ki se ji pravi stisk roke, iskren pogled v oči, pomoč, ki jo potrebujejo pomoči potrebni. In še nečesa ne pozabimo – naše zemlje, naše domovine, ki nas v teh ne prav prijetnih in nevarnih časih še kako potrebuje. Vsak trenutek, ki bo med nas vnašal nemir in krivico, ki se bo in se je žal že zgodila mnogim izmed nas, izkoristimo za to, da bomo branili pravico in svobodo, ki pripada vsakomur, ki jo zna braniti. Pojdimo torej v silvestrsko noč varno preko brvi, brez zdrsov in bojazni, v veri, da se onkraj poti kažejo obrisi nove pomladi in upanja. Sklenimo roke, kot smo to storili že neštetokrat in naj  obroč sklenjenih rok ne popusti pod še tako težko preizkušnjo, ki nas čakajo v prihajajočem letu. Srečno in pogumno!

Podarimo si srečo

Ko razmišljam o vseh tegobah današnjega časa, lahko mirne duše rečem, da smo lahko ponosni na naše ljudi, na tisti del naroda, ki ni nikoli zatajil svojih korenin, ki je vztrajal, ko so mu dali piti najbolj grenko pijačo in ki je ohranil spomin, ki mnogim tako zelo peša.

Izginjajo dogodki, ki so nas vsak po svoje postopoma zaznamovali. Pred očmi drvijo kot vlak mimo železniških postaj. Nekaterih se raje ne bi spominjali; teh je bilo v tem letu veliko, vendar pa ne izginjajo v pozabo. Kot mozaik se rišejo drug ob drugem in nas vodijo k spoznanju, da je vsak izmed njih del vsakogar izmed nas. Kaj ste nam želeli povedati vi, ki ste si v minulem letu prizadevali raniti že tako ranljive ter njihove sanje spremeniti v temno in grozečo moro vsakdana? Nič dobrega, mar ne? Vendarle pa mi ob tem prihaja na misel del stavka iz TV reklame: "Ne bo vam uspelo, to je Jelovica!" Resnično, le tako zmoremo; z razumom, z zavednostjo, z zvestobo resnici in pravici. Ko razmišljam o vseh tegobah današnjega časa, lahko mirne duše rečem, da smo lahko ponosni na naše ljudi, na tisti del naroda, ki ni nikoli zatajil svojih korenin, ki je vztrajal, ko so mu dali piti najbolj grenko pijačo in ki je ohranil spomin, ki mnogim tako zelo peša. Spomin na čas, ki nas je izdvojil iz skupnosti, v katero nismo sodili, iz objema zlih sil, ki so kovale peklenske načrte zoper naš narod. Ti ljudje dobro pomnijo obraze, ki so se postavili po robu brezumju in njih notranja moč je tista, ki pomaga živeti, ki nas dela trdne kljub navidezni krhkosti in maloštevilnosti. A številčnost ni merilo moči, vsebina brani pred razpadom in iz nje se sproti rojeva upor zoper vse slabo, ki sili v pore našega bivanja na zemlji. Zemlja, naša rodna gruda, ljudje, topli in pogumni ostajajo in teh ni moč pregnati z zlobo in podcenjevanjem, z lažjo, ki jim nabita s sovražnostjo bruha svoj ogenj v obraz. Ves gnev je zaman. Prihaja večer, ko se srce umirja in korak za hip obstane v pričakovanju govoreče tišine. "Sveti večer pred Marijo gori, vso zamaknjeno v zvezdni sij". Ni je moči na zemlji, ki bi pregnala doživetje ob jaslicah, ni viharja, ki bi se ga zbali, ko se združeni spominjamo našega velikega državnega praznika in ni strahu, ko se pripravljamo na vstop v naslednje leto novih doživetij. Če si v srcu čist, če se zavedaš, da je tvoja pot prava, če ne obupuješ, ko te nekdo po krivici preganja, se zlahka napotiš na novo pot. Ta pot je kot luč. V njej je čar skrivnostnih sanj, ki jih bomo v bližnji prihodnosti zagotovo znova sanjali in nekoč spet dosanjali. Kje se začne moja, kje tvoja pot? Vse je pravzaprav tako preprosto, a na videz nedosegljivo. Dotaknimo se drug drugega vsaj ta večer, ta praznični dan in vsak naslednji, ki prihaja z novim letom. Kdor tega ne zmore, naj v oboževanju svojega jaza objokuje trenutek, ko je zapravil stisk ponujene roke. V svetonočnih željah je skrito vse tisto, kar vsakdo potrebuje zato, da je srečen. Praznujmo torej in del svoje sreče podarimo še drugim.

Prostitucija in prodajalka ledvic

Blagor poslušalcem  v prostorih škofjeloške gimnazije, ki jim je 18. novembra letos (tako Reporter 2. 12. 2013) predavanje profesorice Vesne Vuk Godine napolnilo srce in dušo. Kar dve uri so vdano poslušali in srkali vase žlahtno pripoved o razmerju med moškim in žensko. »Čez 18 mesecev bo taka kriza, da bodo starši svoje hčere navajali v prostitucijo in prodajali ledvice svojih sinov.« Pripomnila je še,  da se to že dogaja. Saj ni res, bi človek dejal, a žal je. Imamo torej tudi take profesorice, ki znajo vzgajati mladino ter njihovim staršem posredovati napoved prihodnosti, ki jih čaka. Brez pomisleka torej, pred kom stoji predavateljica, kakšen je notranji odziv mladine, ki jim »vzgojiteljica« prerokuje svetlo prihodnost; da o njenem idealu samurajske etike niti ne govorimo. Obstaja morda kaka komisija tudi za obravnavo takih primerov, ima kdo moč, da bi takim predavateljem odvzel pravico »izobraževanja« ljudi, predvsem mladine, ki jim s tako zavržno napovedjo njihovega popotovanja v prihodnost greni življenje? Naj zapišem fonetično: »Unapetitlih« (neprebavljivo!), je govorila moja pokojna stara mama.