Decembrska praznovanja

Mesec december vsakokrat zaključuje leto, ki se ga spominjamo tako in drugače. Trenutki, ki so ga zaznamovali, zdaj še s poslednjimi koraki zaključujejo zadnje poglavje knjige, katere avtorji smo pravzaprav vsi. Pa vendar je koledar dogodkov strnjen v posebni izdaji, kjer v množici zapisovalcev izstopajo posamezniki, ki paleto spominov označujejo s pripovedjo o vsem tistem, kar bi mnogi radi zamolčali in potisnili v pozabo. Toda, ne držijo besede nekdanjega rdečega predsednika, da je resnic več, resnica je samo ena, tako kot je krivda samo individualna, kot je leta 2001 v Novi Reviji  zapisal dr. Jože Pučnik. Trditev prvega je udobno iskanje tiste resnice, ki v danem trenutku najbolj ustreza in skuša prikriti krivdo, ker straši pred razkritjem imena in priimka posameznika.

Pa vendar. Začeli smo preštevati decembrske dni, ne vemo pa, kako bodo obarvani, preden bo ob izteku poslednjega dne ura odbila polnoč. V srce smo si vtisnili besede pravkar ustoličenega ljubljanskega nadškofa in metropolita g. Staneta Zoreta: »Veselite se v Gospodu!« Kot bi se pretrgal oblak, ki je trmasto prekrival nebo nad nami. Stavek, ki o človeku pove veliko, vse. Le kdo še danes v tej zmedi socialnega obupa posameznikov, krivic in krivičnih obsodb, neprimernega bogatenja in požrešnega pohlepa po imeti več in še več, še tako optimistično kliče k veselju? To zmore le nekdo, ki je zrasel iz preprostosti, iz skupnosti, kjer so si med seboj vsi bratje. Tako bi moralo biti tudi v drugih okoljih, tako bi morali čutiti vsi, ki nam je bila pred 25 leto podarjena samostojna država, ki je naš dom in zatočišče pred tujo nevarnostjo. Vse smo spremljali; njeno spočetje, njeno tiho zorenje in neprestan boj za obstanek, prelili kri zanjo in na koncu dočakali rojstvo, ki je nekaj najbolj veličastnega. V kaj se je sprevrgla ta visoka pesem naroda, v kaj smo spremenili meje njenih pisanih polj in zmagoslavja, ki se je zdelo večno in nam podarjeno za zmeraj? Ko smo na trgu pred parlamentom oni večer pred davnimi leti dvigovali slovensko trobojnico, smo z zanosom v srcu trepetali od sreče. Toda, v srcih tistih, ki so čakali na sanje prihodnjega dne, so goljufivo stiskali pesti in upali, da bo laž premagala resnico – in jo  je. Kot grdi rački so odgagali svoje sprenevedave besede in čakali, kdaj bo zagrmelo, saj so vedeli, da jim pred nevarnostjo ne bo treba poskakati v ribnik, ker jih čaka varno zavetje, v katerem tičijo še danes – varni in hudobni.

December je bil nekoč mesec, ki smo ga otroci upodabljali kot snežaka z loncem na glavi . Ves prezebel  je stal tam nekje sredi polja, po mestih pa ga zdaj pogosto videvamo pred pragom hiš ter stolpnic in blokov. Bleščeča belina na teh mestih ni več takšna kot tam, kjer smog snežakov ne obarva s sivo umazano barvo. Toda mestni otroci se pridno prilagajajo, saj drugačne beline ne poznajo. Ko premišljam o otroškem doživljanju decembrskih dni, se ne morem izogniti temu, da ne bi vlekla vzporednic z odraslimi. Tudi za nas velja, da smo se morali marsičemu prilagoditi in da to prilagajanje še traja in traja. Decembrski prazniki, ki so drug za drugim oznanjali vesela praznovanja, so potisnjeni v ozadje. Zdi se, ko da se jih mnogi veselijo le zato, da jim ni treba v službo,  njihov pomen pa bi najraje izbrisali iz spomina ljudi, ki praznike doživljajo tudi drugače, v duši. December bi zlahka imenovali mesec praznovanj. Tisti, ki ljubimo svojo domovino, ki nam svoboda, samostojnost in pravica nekaj pomenijo, ne pozabljamo ne padca berlinskega zidu, ne nastanka Demosa, ne mednarodnega dne za človekove pravice itd. Predvsem pa nas dan za dnem drami klic izpred Ustavnega sodišča, kjer vztrajniki terjamo pravico in svobodo za političnega zapornika Janeza Janšo in ostale po krivem obsojene zapornike. Želimo si in trdno upamo, da bomo pred iztekom letošnjega leta decembrskim praznikom dodali še enega – praznik svobode in zmage nad krivico, s katero so prizadeli naše zapornike.

Demos, simbol zmage nad enoumjem

Leta 1989 smo doživeli rojstvo demokratičnih sprememb, ki smo jih čakali leta in leta. Z rojstvom Demosa, 27. novembra 1989, je nerazdružljivo povezano ime velikega človeka, demokrata in domoljuba dr. Jožeta Pučnika, ki je združil Slovence v eno samo veliko družino ter postal predsednik združene opozicije. S svojimi neustrašnimi dejanji si je prislužil naziv »oče naroda«.  Slovenija je rajala od sreče, utapljala se je v zmagoslavju nad dolgoletnim enoumjem, ki je prevladovalo nad našim narodom.

Takih trenutkov človek nikoli ne pozabi. Zapisani so globoko v notranjosti, ki zdaj nema z začudenjem sprejema sporočila, ki s sabo ne nosijo več tiste radosti in zmagoslavja. Obletnice, ki se jih nekateri spominjamo z vsem spoštovanjem, bežijo zdaj mimo nas kot mrtvi duhovi, pred katerimi posamezniki bežijo, kot bi hoteli uteči pred strahovi iz davnine. Nas pa pomembnost dogodkov opogumlja in opominja, da minulih dogodkov ni mogoče izbrisati iz knjige spominov, da je treba nanje glasno in čim pogosteje opozarjati ter tako braniti resnico, ki v današnjem času nima prave moči. In ker to žal ni več Pučnikov čas in ker ti, ki znova dvigujejo glavo iz rdečega peska, nočejo imeti z minulimi dogodki rojstva samostojne države ničesar skupnega, je še kako prav, da je po tolikih letih znova zaživel Odbor za človekove pravice, Odbor 2014, saj bi nas sicer povozil čas. Pučnik bi nas ob današnji obletnici zagotovo vprašal, zakaj smo dovolili, da se moramo znova zbirati na ulici, zakaj smo pristali na to, da nam v državi, ki jo je pomagal graditi s tolikšnim ognjem, zapirajo ljudi, s katerimi je skupaj prehodil vso veličastno pot osamosvajanja. Kakšen bi bil naš odgovor? Dobro je poznal prevare režima, katerega žrtev je bil v prvi vrsti tudi sam, zato bi razumel, da smo deležni prevar, ki jih spretneži skrbno prikrivajo, saj nenehno ponavljajo ene in iste laži, s katerimi bremenijo naš vsakdan in pehajo v bedo ljudi, od katerih mnogi le še s težavo preživijo iz meseca v mesec. Lahko se zgodi, da bodo prav oni uresničili napoved, s katero je strašil eden njihovih politikov, da »bomo jedli travo«, če se bomo osamosvojili. Nismo je jedli, vse bolje nam je šlo; kaj pa danes?

Najlaže je hoditi po poti, ki je že zglajena, ob straneh obraščena z bujno rastočim drevjem. Nobene ovire ni na njej, lahko se prepustiš sanjam, ki te vodijo po njej, saj ti ni treba razmišljati o prihodnosti, ker ti taka, kakršno si podedoval, zagotavlja udobje. Vsakokrat, ko pomislim na trenutke, ko nas je grela slovenska pomlad, za trenutek pozabim na današnji čas, ki v ničemer ne spominja nanjo. Zatohlost spominov je zdaj kot boleča rana, ki žge kot ogenj. Vseeno je, ali se prižge v ranem jutru ali pozno zvečer, vedno enako skeli. Sledi spominov, ki so se prelevili v izkrivljeno podobo vznesenih doživetij prebujenja v nov, drugačen svet, so zdaj prekriti s tesnobo morečih sanj, iz katerih se moramo prebuditi v nov, drugačen svet. Po novem rojstvu hrepenimo, po dneh, ko bomo laže zadihali na poti k odrešenju, k ponovni zmagi nad zlom. Imeli smo Pučnika, imeli Demos. Še vedno pa imamo Janšo, Krkoviča in še mnogo junakov tistega časa. Ponosni na vse, na mrtve in žive, bomo branili vrednote, za katere so se zavzemali in trdno verujemo, da bomo na teh temeljih v prihodnosti znova postavili temelje naše države – novega Demosa.

Preštevanje spominov

V življenju je tako, da na različne načine preštevamo leta in mesece. Ko smo mladi, bi radi hitro dozoreli in si tako lastili pravico, da smemo zganjati vse vrste neumnosti, ki smo jih, za razliko od staršev, drugače razumeli. Seveda so nas kasneje še kako teple po glavi, a ko je prepozno, nam nihče več ne more pomagati. Tovrstno štetje let nam torej prinaša nevšečnosti, stopnjuje našo neučakanost, a blagor nam, dokler ostaja naš obup na tej stopnji. Huje je, ko štetje let povzroča drugačne glavobole. Med vojno in predvsem potem po vojni, so leta šteli predvsem zaporniki, krivi ali ne krivi, mladi in stari, namesto nedolžnih otrok pa so jih šteli odrasli. Kdo se je ukvarjal s tem, ali so jim sploh sodili, preden so jih, mnoge za zmeraj, utišali v popolni temi ali kdo ve kje. Pomislila sem na dr. Jožeta Pučnika. Do devet je štel, čeprav, hvala Bogu, ne preštel do »obljubljene« številke. Seveda je tudi sedem grozljiva številka in kdo bi dojel pri zdravi pameti, da jih je naš nedavni gost v Ljubljani, gospod Adem Demaçi, naštel v jetniški celici kar 29. Kaj najbolj vznemirja? Po eni strani to, da človek prestaja kazen, zato ker je pošten, ker hoče dobro, ker ščiti pravice svojega naroda. Po drugi strani pa v svojem varnem zavetju ne moreš dojeti strpnosti, neuklonljivosti, načelnosti in zvestobe, s katero so ti ljudje vztrajali in kljubovali zločinskemu nagonu posameznikov, ki jih je življenje zaradi krutosti in prezira vsega, kar diši po človečnosti, prikrajšalo za tiste trenutke, ko človeška duša vzdrhti od lepote in čarobnosti in se življenje zlije v reko nepremagljivega dojemanja enkratnosti sveta, ki nas obdaja. Pučnik ni kazal svojih ran, bil je preponosen, da bi se pritoževal. Uspelo mu je, da se je dvignil kot megla nad to umazanijo, znal je živeti za trenutek, za ljudi, ki jim je zaupal. Ničesar mu niso vzela prešteta leta, ker je verjel, da je vstajenje naroda, ki ga je tako neskončno ljubil, vredno vseh naporov, tudi lastnega zdravja mu marsikdaj ni bilo mar. In ko je naposled omagal, se njegova zgodba ni končala. Vedel je, kdo jo bo nadaljeval. Ko se danes zaradi krivične obsodbe Janše dan za dnem zbiramo pred sodno palačo v Ljubljani, velikokrat pomislim, kakšna krivica se skupaj z njim godi tudi Pučniku. Skupaj sta gradila to čudežno in težko pričakovano zgradbo slovenske samostojnosti, ki je nosila vznemirljiv napis »Slovenska Pomlad.« Spominjam se, kako je Pučnik po prihodu iz Nemčije, kjer si je zaradi kraje diplome sprva služil kruh kot navaden delavec, dobesedno zavihal rokave in brezkompromisno odganjal od sebe vse, kar ni dišalo po uvajanju demokracije in priprav na svobodne volitve. Podpiral je vsakogar, ki je želel s svojo voljo in poštenostjo pomagati in se upirati sistemu, ki ni bil pošten do ljudi. (»Režim v zaporu je bil svinjski«, je zapisal v intervjuju, ki je objavljen v Lorencijevi knjižici). Janši je brez pridržka priznaval njegove vrline in sposobnosti, velikokrat je govoril o njegovi jasnovidnosti, ki ga je vodila skozi čas osvobajanja. Zato priznam, da si niti v sanjah ne predstavljam, kaj bi porekel danes, če bi se mu bilo dano za trenutek pomuditi med množico, ki na ves glas zahteva Janezovo svobodo. Zagotovo bi utegnil pomisliti, da ga sanje vračajo v čas, ko so poletni dnevi zvabili na Roško nepregledno množico ljudi, ki je prav tako zahtevala svobodo za ljudi, med drugim tudi za Janšo, ki so mu tudi takrat sodili po krivici. In zdaj nekateri trdijo, da ni politični zapornik, temveč politik v zaporu. Kakšne besedne mojstrovine si bodo še izmislili ti bolni farizeji, ki so mu navsezadnje »fovš« še tega, da je v zaporu; tudi to bi jim bilo podobno.

Mediji so ne dolgo tega objavili napis, s katerim so bojazljivci popackali steno hiše, v kateri ima sedež Slovenska demokratska stranka. »Smrt janšizmu, svoboda narodu«, so si dali duška. Ne vem, kaj bo porekel predsednik stranke, a ob tem »janšizmu« mi je prišlo na misel, da to ne more biti zmerljivka. Nasprotno. Poleg fašizma, komunizma in nacizma je »janšizem«, ki so ga prilepili članom njegove stranke, pravzaprav edini »…izem«, ki nima zločinskega predznaka. Bo že res, da resnica zelo boli…

Tudi za ceno svojega življenja

ečer, ki ga bomo pomnili. Večer z ljudmi, ki so preživeli, ker so s svojo notranjo močjo in odločnostjo ter z vero v poštenost in pravico kljubovali času, ki je zahteval od njih vdajo in predajo. Ni jih zlomila komunistična pest, ki so jo vihteli nadnje, dokazali so, da se je vredno boriti za svoj narod in ga braniti tudi za ceno svojega življenja. Da so to zmogli in da jim je mar tudi razmer v Sloveniji, ki ječi pod krivično obsodbo našega političnega zapornika, so z množico vztrajnikov že pred začetkom javne tribune delili naš boj za pravico. Ni jih zmotil dež, ki je neusmiljeno dobesedno lil ta večer. Navajeni vse hujših preizkušenj so delili z nami trenutke upora, iz kakršnega so tudi sami zrasli pred mnogimi leti.

Premočeni, a nič manj ponosni nanje, smo dvorano v dvorani Kavarna v hotelu Slon napolnili do zadnjega kotička. Vsakdo izmed njih nosi v sebi svojo zgodbo, a namen njihovega upora zoper krivico in nasilje je rdeča nit, ki njihove zgodbe povezuje. V to zgodbo so vsi po vrsti vpletali tudi usodo Janeza Janše, saj jih z njim povezuje nerazdružljivo prijateljstvo. In zdaj so prišli, da bi ga podprli, da bi mu izkazali zvestobo in spodbudo za prebujenje v času, ki bo zagotovo prišel. Izrekli so neizpodbitno resnico, da je bila osamitev Janše edina možnost, s katero so ga bojazljivi vojščaki s pomočjo sodnih organov odstranili s političnega prizorišča. S svojim pričevanjem so prisotne v dvorani spodbudili k vse glasnejšemu pritrjevanju, da nas lahko le vztrajni boj zoper krivično obsodbo pripelje do ponovne rušitve berlinskega (slovenskega) zidu, v katerega tranzicijska oblast skrivoma vgrajuje zidak za zidakom. Srečanje z osebnostmi, kot so Adem Demaci – komunistična oblast mu dolguje 29 let svobode, Ivanom Beljanom, predsednikom Društva političnih zapornikov, mr. Sc. Markom Grubišićem, nekdanjim poslancem hrvaškega sabora, političnim zapornikom dr. sc. Antojem Kovačićem, nekdanjim predsednikom hrvaškega sabora, žrtvijo političnega atentata l. 1988 Nikolo Štedulom, dipl.pravnikom Zdravkom Vladanovićem ter mag. Andrejem Aplencem in Davidom Tasićem, obsojenim v procesu JBTZ, ni bil vsakdanji dogodek, ki bi se te dotaknil le mimogrede. Bilo je, ko da bereš napeto kriminalko, katere vsebine ne doumeš, ker se ti zdi potek dogodkov nemogoč, nerealen, ker življenja v takih razmerah, iz katerih izhajajo pripovedi posameznikov, ne moreš sprejemati z razumom. Zaradi absurdnosti te prisiljujejo k razmišljanju, da se je nekdo zlagal, da si je nekdo izmislil potek dejanj, ki so udeležence okrogle mize potisnile na rob pravice do normalnega življenja ter jih prikrajšale za svetlobo svobodnih dni. Njihova luč, njihov upor zoper nasilje oblastnikov, ki so se bali te njihove notranje moči, ki je nadvladovala njihovo slaboumno dojemanje vrednot, ki jih zaradi njihove notranje revščine in bojazni ne priznavajo, je zasijala ob sleherni izpovedi posameznika. Ko da si se za nekaj trenutkov znašel v tistem svetu, ki je čist zaradi nepriznavanja zločinov in podoživljanja spominov na čas, ko smo se zavedali, da se je vredno pridružiti množici, ki se je prebujala v pomlad. Slovenska pomlad na Roški v Ljubljani, ki jo pomnijo tudi požagana drevesa, pod katerimi smo drhteli od velikih pričakovanj, ne bo nikoli umrla, pa če bodo neznani zaslepljenci še stokrat sneli spominsko obeležje z zidu, pred katerim smo s slovensko zastavo in cvetjem stali tisti dan. Življenja samega ne moreš goljufati, spomini ostajajo, pa čeprav skriti v najskrivnejšem delčku srca. Tako vemo, da bodo nekoč prebujeni znova vzklili in dokazali, da speče kali, ki jih varuje toplina in veličina duha, nikoli ne pozebejo. Le žarek sonca je potreben in življenje se prebudi v novi podobi. Naš pesnik Tone Kuntner, ki nikoli ne omaga in je postal simbol vztrajnikov, je zapisal:

»Kako te spoznam, da nisi tujec?
Kako te vidim, ko nimam oči?
Kako odkrijem tvoje namere,
ko hodiš, kot da ne veš poti?

Zemlja sem, zemlja, slepa in gluha,
a imam skrita čutila prsti.
Sledim te v hoji, v vsakem koraku,
čutim, ko ti srce zadrhti.«
»Z resnico in svobodo nad laž in prisilo« je naslov peticije Odbora 2014, pod katero smo se podpisali vsi, ki zahtevamo svobodo edinega političnega zapornika v Evropi in hvala spoštovanim gostom, da so s svojo prisotnostjo podprli naša prizadevanja za resnico, svobodo in pravico. Z vljudnim povabilom k čim številčnejšemu podpisovanju peticije želim državljankam in državljanom Slovenije sporočiti, da naj cenijo možnost, ki jim ponuja pot k odrešenju, k spravi in iskanju resnice in pravice, ki ju ubijajo tisti, ki iz ozadja rušijo obstoj naše države, ki smo se ji zavezali na plebiscitu. Vaš podpis predstavlja le droben kamenček v mozaiku, vendar bo ohranjen kot večnost pečata, ki vas bo častno zaznamoval v množici tistih, ki se zavedamo usodnosti trenutka za naš narod.

Pred sedežem OZN za pravico

Včasih se ti zdi, da se ne sprehajaš več po zemlji, ki si jo vzljubil že v rani mladosti, ko so nam matere prepevale tiste naše prelepe pesmi, ki so segle do srca. Vtisnile so se v srce kot prva ljubezen, ko ves zasanjan stopaš po poti, na kateri preskakuješ ovire, ki jih v svoji vznesenosti ne zaznaš. Ko potem v zrelih in kasneje v poznih letih obujaš spomine, te vedno znova gane tisti napev »kjer so me zibali mamica moja in prepevali hajli hajlo.« Danes se zdi, ko da je vse odnesel vihar, da je ogenj požgal zeleno trato, da je v domovih ugasnila luč, ker se je ljubezen izgubila neznano kam. Nikjer ne najdemo prave vere v nekaj, kar nas je nekoč hranilo kot vsakdanji kruh. »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«, molimo tisti, ki smo ga bili nekoč lačni, pa tudi vsi, ki se zavedajo, da je kruh božji dar. »Če pade kruhek ti na tla, poberi in poljubi ga«, so nas učili naši starši. Nič solzavega ni v tem izreku, nič pobožnjakarskega, kot bi morda utegnili sklepati tisti, ki od razkošja, iz katerega se sebično napajajo, ne ločijo več bede od bogastva. Nenehno poslušamo iz medijskih poročil prošnje za pomoč zdaj temu, zdaj onemu. Prav je tako, a tem prošnjam bi morali prisluhniti predvsem tisti, ki so dolžni skrbeti za blagor ljudi in je to njihova osnovna dolžnost. Zakaj bi sicer sedeli v svojih foteljčkih in nam delili nasvete ter obljube, da bo za vse poskrbljeno. Če bi ta navidezna gosposka znala prisluhniti najrevnejšemu sloju ljudi, če bi si bila pripravljena odtrgati od ust nekaj evrov v te namene, da bi ubogemu odlomila košček kruha od velikanskega hlebca, od katerega gre potem morda del tega na smetišče, bi oni ne utrpeli pomanjkanja, revni pa bi si odpočili od vsakdanje skrbi za preživetje.

Danes je dan, ki je pomemben za vse, tudi za Slovenijo. Državljani Slovenije, člani Odbora 2014, ki so si zaradi protestnih shodov pred sodiščem prislužili naziv »vztrajniki«, so se kar s štirimi avtobusi odpravili v Ženevo, kjer prav zdaj, ko to pišem, pred sedežem OZN izražajo svoje nestrinjanje s krivico, ki je prizadela nekdanjega predsednika slovenske vlade in Evropskega sveta ter predsednika Slovenske demokratske stranke Janeza Janšo. Edini politični zapornik prestaja kazen za nekaj, česar ni storil, pa če se komaj rojeni poslanec Luka Mesec še tako repenči, da Janša ni politični zapornik. Pred njim je veliko let nazaj prav tako krivična obsodba doletela dr. Jožeta Pučnika. Zdi se, kot da se je današnja združena vladajoča kasta zaklela zoper vse, kar diši po dveh, vključno s Tonetom Krkovičem treh, najpomembnejših osvoboditeljih naše Slovenije. Svojo bojazen, ki jo skrivajo pod plaščem krivosodja, prodajajo naivnim ljudem tako, da jim laž ponujajo kot resnico, pa čeprav so že tako zastrupljeni z njo, da že sami verjamejo vanjo. Vztrajniki pa vztrajamo in kličemo na odgovornost tiste, ki so zamesili najhujšo zmešnjavo v naši prelepi deželi. Od sodišča pa do Uniona, kjer je zasedal Forum 21, pa do Ženeve je slišati naš glas. Onemiš pa, ko na spletni strani Reporterja zagledaš na fotografiji vidnega in dolgoletnega člana SKD , zdaj že dolgo NSi. » Predsednik F21 je izrazil posebno veselje, da se je vabilu odzval Lojze Peterle«, beremo. O, ti sveta pomagalka. Ko spomin seže nekoliko nazaj, pomisliš na intervju sedanje predsednice NSi v Mladini in vprašaš se lahko, kaj vse te še čaka v prihodnosti. Komentar enega od bralcev je: »Žlahtna desnica.«  Ni čudno, da je Maja Sunčič zapisala, da je Kučan za Slovenijo nevarnejši od ebole. No, ena od poslastic je prav gotovo tudi ta, da bo nekdanji predsednik protikorupcijske komisije in sedanji minister za pravosodje (kakšna ironija!) danes na zasedanju sveta Organizacije Združenih narodov v Ženevi predstavil poročilo slovenske vlade. O kršenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih nenehno krši slovensko pravosodje prav gotovo ne bo poročal, zato vse čestitke protestnikom iz Slovenije, ki so se pred sedežem Sveta OZN zbrali pod geslom: »Komunistični sodniki so slovenska sramota« in »Človekove pravice so v Sloveniji enako teptane kot v Rusiji.«
 

Pa še to. Ko smo sinoči gledali Odmeve, je zadišalo po nekdanji vlogi politkomisarjev. Način izpraševalca namreč ni spominjal na poslanstvo novinarja. »Ja, takle mamo«.

 V  minulih dneh smo v soju neštetih lučk obiskovali počivališča svojih najdražjih. Kaj pa vsi tisti, »kjer križ ne kamen ne stoji, ki niso venčani s cvetovi, kjer luč nobena ne gori«, kot je zapisal Simon Gregorčič? Koliko src je zajokalo v minulih dneh, koliko solza je spolzelo po licih, saj svojcem pobitih še vedno ni dana možnost, da bi se sklonili nad gomilo, vedoč, da tam zemlja prekriva ostanke trpečih in osamljenih, tistih, za katerimi je izginila vsaka sled, ker je z najvišjega vrha prišel ukaz po izvršitvi zločina. Kdaj bodo žrtve teh rabljev, za katere ni mogoče najti ne imena ne opravičila, v miru zaspale? Mar tisti, ki so ukazovali in tisti, ki so ukaze izpolnjevali, lahko mirno spijo? Zemlja jih je sprejela kot strup, ki, kot kaže, zastruplja tudi še živeče, saj se njihove lovke še vedno oklepajo vseh, ki jim rdeča zvezda ne kaže poti v svobodo. Mi pa jo iščemo in jo bomo našli, tako kot smo jo pred mnogimi leti in smo ponosni nanjo in na vse, ki so nam jo prižgali.

»Stati inu obstati!«

V časih, ko se po naši deželi plazi duh nesoglasij, ko se dan za dnem srečujeta zlo in dobro in ni več časa za prijazen klepet ob kavi ali čaju, je težko modrovati o tem, zakaj tudi ni več časa za branje knjig, ki so duševna hrana slehernega človeka. Kultura je postala dekla potrošništva, namesto da bi z njo premostili vse tisto, kar nas razjeda znotraj srca in duše. Vsaka dobronamerna misel, zapisana med vrsticami, skritimi za platnicami bogatih vsebin, bi nam olajšala naš vsakdan, skozi katerega se pogosto prebijamo z zadnjimi močmi. Polni nekega hlepenja po najrazkošnejšem načinu življenja se utapljamo v globini neznanega, ki v nas spodkopava vse dobro in plemenito.

Ob Dnevu reformacije tako radi prisluhnemo Trubarjevemu izreku »Stati inu obstati!« Velik pomen ima njegov izrek prav letos. Letošnje leto je leto intenzivnega boja za obstoj naroda, saj vrednote podlegajo prevladovanju neresnic in krivic, ki smo se jim dolžni zoperstaviti. Prva slovenska knjiga ni bila napisana zato, da bi njena vrednost in pomen šli v pozabo. Ponosni smo nanjo, a vse premalo, da bi praznični dan znali proslaviti s tistim zanosom, ki mu pripada. Ob tem kličem v spomin imena naših kulturnikov, ki morajo biti steber slovenstva in branilci naše prelepe slovenske besede. Mudi se nam, zelo mudi, da ne zapravimo poslednje možnosti za ohranitev žlahtne zapuščine naših prednikov in tistih sodobnikov, ki s svojim umetniškim darom vzdržujejo in ohranjajo prostor, v katerega odrašča tudi naša mladina, ki smo ji dolžni predati to, kar smo ustvarili. S knjigo v roki torej v naš praznični dan.

Preslišana resnica

Pogost izrek, ki ga radi uporabljamo, je, »karavana gre dalje«. S slabo vestjo razmišljam o tem, kako dejansko hodimo dalje, po poteh, ki so za nas svobodne, nekoga, ki prejema udarec za udarcem, pa utesnjujejo zidovi, ki so ga po krivdi z moralo skreganih ljudi vklenili v temo. V času, ko bi naša država lahko že zdavnaj izšla iz vsakršne krize, ko bi naša mladina lahko začenjala graditi nov svet, bogat z vrednotami in pogumom, z vedrim nasmehom mladosti in radosti, se utapljamo v najbolj umazanih spletkah, skovanih v težko verigo nedoumljive sovražnosti in zavisti, ki bolno ruši vse dobro in plemenito. Kako naj v takih razmerah človek deluje kot bitje, ki mu je Bog dal vse možnosti za to, da dela dobro in z ljubeznijo, kako naj otroke podučuješ o tem, da je resnica močnejša od laži, pri tem pa iz vsakega kota prežita nanje laž in sprenevedanje. Otrok je kot pivnik, pa čeprav v najnežnejšem obdobju ne dojema dogajanja, ki ga na silo vleče v svoje vode, a kaj kmalu začenja ločevati, kaj mu pripovedujejo eni in kaj drugi. V njih se porajajo prvi dvomi, med sabo začnejo tekmovati, kdo od predpostavljenih in sovrstnikov ima bolj prav. Na žalost takrat ni več poti nazaj, saj jim tudi učbeniki ne dajejo odgovora na vprašanja, ki si jih zastavljajo. Zgodovinske resnice sporočajo povsem napačne predstavitve dogodkov iz naše preteklosti in tako je otrok razpet med nebom in zemljo. Na takšnih temeljih torej gradimo naš svet. Ko smo prvikrat zadihali v samostojni državi, smo tisti, ki smo preživeli nacizem, fašizem in komunizem, zadihali svež zrak in sprejeli trenutek samostojnosti kot blagodejno zdravilo za dušo, ki ji komunizem ni priznaval obstoja. Ta brezdušnost je na žalost obsedla vsakogar, ki si je dovolil krojiti usodo tako, kot mu je to veleval  ustroj umetno zgrajene jugoslovanske skupnosti, v kateri je Slovenija izgubljala svoje zdrave korenine. Vse se je iztekalo tja doli v maršalovo naročje, ki je pozneje podpisal smrtno obsodbo tolikim medvojnim in povojnim žrtvam. 

Danes mnogi znova blagrujejo obdobje njegovega maršalovanja, hkrati pa se na žalost ne zavedajo, da  zadolževanje naše države izvira že iz njegovih časov. Lepo je bilo z belimi rokavičkami na rokah mahati pionirčkom v pozdrav in 25. maja prirejati razkošne manifestacije na stadionih, medtem ko je bil praznik znotraj tega slavja drugače obarvan. Strahovladje je ljudi dušilo do te mere, da so v sebi zatajevali resnico, ki je bila dobesedno preganjana, saj je bilo dovolj, da si povedal politični vic, pa te je »uzela magla«. Kako bi si torej tedaj upal na glas povedati, da je nekdo od tvojih najbližjih nekje končal svoje življenje na »neznanem kraju in ob neznanem času.« Sodba v imenu ljudstva ni bila izrečena, opravljena je bila tako kot danes delo na črno, ki ga preganjamo. Za vse te številne žrtve ni bil nihče preganjan, kajti kdor je krit od zgoraj, lahko počne, kar ga je volja. »Skojevci se ne opravičujemo«, so nam dejali, ko so nas po krivici izključili iz gimnazije, v resnici pa so proces zoper nas izvedli na podlagi njihovega scenarija.

Velikokrat pomislim na to, kako pretkano so organizirani procesi, s katerimi je takratna oblast in kot se izkazuje, tudi njena naslednica sedaj, načrtno uničuje človeka, ki je moteč samo zato, ker njegove sposobnosti rušijo meje, ki jih njihova modrost ni zmožna preskakovati. Enotni so v žalitvah, nestrpnosti in slepem nagonu zoper vse, kar diši po resničnem pravu in ustavi, ki se je ni izmislil on. Dokazovanje resnice preslišijo, potem pa udarijo z neko odločitvijo, ki se na koncu izkaže za neveljavno. Plehko in nedostojno je vedenje te neverjetne četice izbrancev, ki se veselijo vsakršnih zlih dejanj, tudi trpljenje otrok in žene jih ne gane. Neki večer sem v večernih poročilih na TV slišala upravnika zaporov na Dobu, da imajo na Dobu še dovolj prostora. Morda pa je kateri od njih rezerviran v kdo ve kako oddaljeni prihodnosti tudi za vas, ki danes plešete svoj »zmagoviti« ples – nikoli se ne ve. Tudi Murgle niso večne.

Dan, ki se je prevesil v temo

»Moč nemočnih je resnica«
Janez Janša

Sovraštvo bruha iz srca in oči. V hramu demokracije veje duh nesrečnikov, ki ne vedo več, kaj bi sami s sabo, ki so slepi za vse dobro in plemenito. Govora je bilo celo o mavričnih barvah, ki naj bi krasile zmagovito četo na volitvah. Mavrica? S kakšno pravico si prilaščajo ta čudež nebesnega pojava, ki je v sklopu najčistejših barv od časa do časa podarjeno našemu pogledu? Bogokletna je primerjava s stanjem v državnem zboru, iz katerega zaudarja po silni želji, da bi se k nam vrnili časi strahu in nasilja nad našimi državljani. Če bi človek lahko za nekaj časa izstopil iz tega vlaka, ki drvi v pogubo vseh pošteno mislečih in prespal to gonjo zoper tiste, »ki dobro v srcu mislijo«, bi jim dejal: iznorite se do konca, izbruhajte iz sebe nakopičeno grmado laži, krivic, sovraštva in si ustvarite državo po svoji podobi, nas pa pustite živeti  v miru in blagostanju, zavezanim vrednotam, o katerih se vam niti ne sanja. Za nekaj ur smo včeraj, ko se je dan že prevesil v večerni mrak in temo, sicer uspeli izstopiti iz tega vlaka, ko smo vztrajniki pred državnim zborom z našim pesnikom Tonetom Kuntnerjem klicali proti nebu: »Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo.« Toda vlak je žal kmalu zatem grozeče zdrvel dalje in nas znova popeljal v neznano.
Včerajšnje dogajanje v državnem zboru je bil dejansko pravi lov na čarovnice, le da nismo mogli slutiti, da bo čarovniški ples obsedel tako imenovane demokratično izvoljene poslance do te mere, da ti ne bi poslušalcev in gledalcev že dobesedno ogrožali s svojim početjem. Hram demokracije, kjer je rojstvo mlade države pred 25 leti za večino slovenskih državljanov pomenilo veličastni praznik, se je spremenil v grad strahov, kjer straši in kjer vonj po trohnobi zaudarja iz vseh kotov. Obsedenost, ki je nekoč krvnike medvojnih in povojnih pobojev gnala v jemanje življenj od najnežnejših bitij pa do starostnikov, se je prikazovala pred očmi. Žejni krivic, teptanja človekovih pravic, jemanje svobode se je sprevrglo v pošastno igro, ki so jo igrali brez pameti in vsakršnih zadržkov. Iz kakšnih tal ste pognali, da premorete tolikšno nizkotnost, kako lahko živite s tem težkim bremenom negativnih čustev, s katerim ogrožate človeka, ki vam je omogočil, da sedite na svojih stolčkih, do katerih ste počasi in z razno raznimi zvijačami prilezli. »Jugoslavije ni več«, je z zanosom vzkliknil dr. Jože Pučnik, in tega nikoli ne pozabite, kajti pod rdečo zvezdo lahko danes le še prepevate razne »bandiere rosse«. Si morda obetate povrnitev časov, kakršne ste uprizorili v Stožicah? Zapravljate srebrnino in zlatnino lastne države, onečaščate njene simbole, zraven pa ste sprejeli status poslanca Državnega zbora Republike Slovenije. Kakšna sramota in kakšna bolečina za narod, ki s srcem živi za svojo domovino in jo spoštuje. Vi ne spoštujete ničesar, verjetno še lastne matere ne, saj kdor ne ljubi svoje domovine, je mrtva črka na papirju, je morilec matere domovine. Zanimivo je, da so najbolj zagnani aparatčiki prav tisti poslanci, ki so komajda prestopili prag državnega zbora. »Če se bo meni kaj zgodilo, bo tudi za to kriv Janez Janša«, se je repenčila igralka in ona ter še mnogi drugi »zgovorniki« najbolj vedo, zakaj poslanec – zapornik, ne more biti poslanec. Spoštovani tovrstni  kričači, še slutite ne, česa vse bi se lahko naučili od tega zapornika, pa če verjamete ali ne. Ta, z vaše strani obtoženi in zaničevani človek, je v svojem življenju že dokazal, kaj zmore in kaj zna, kajti Janez Janša ni kdor si bodi. In to je tisto, kar vas boli. S čim pa se ponašate vi? Iz knjig, ki jih je napisal in če bi jih seveda hoteli brati, bi se lahko poučili, da je svet drugačen, kot ga v svoji slepoti vidite vi.
 

Upam in želim, da s takšno nastrojenostjo ne boste predolgo greli sedežev v slovenskem državnem zboru, kajti potem res lahko pričakujemo popoln propad države, ki sta jo gradila oba zapornika in vsi tisti, ki so bili zanjo pripravljeni žrtvovati tudi svoja življenja; nekaterim med njimi se je to žal tudi zgodilo. Naj jim bo večna čast in zahvala, tako kot lahko danes izrečemo iskreno zahvalo tistim poslancem, ki so si prizadevali z resnico in dokazi ter mnenji uglednih pravnikov ubraniti Janeza Janšo pred dodatno kaznijo, ki so jo naložili njemu, predvsem pa njegovim otrokom in ženi, ki bodo odslej prikrajšani še za tiste trenutke svobode in radosti, ko so čutili, da je oči nekje bliže njih. Iskrene čestitke, torej, »zmagovalci«!

Tam, kjer Murgle cveto

Včasih, ko sedem k pisanju, je glava polna vtisov, ki jih je težko spraviti v red. Tokrat je huje kot navadno. Razpeti smo med Evropo in Slovenijo, med nebom in zemljo, bi lahko dejala.  Vmes je nepremostljiv most, preko katerega tekajo kot nori tisti, ki bi radi ustavili vlak, na katerem sedi gospa velikih obetov za Slovenijo. Šiviljstvo in kuharija je lastna vsem gospodinjam in častno je njihovo delo, saj skrbijo za svoje družine, ki potrebujejo njihovo ljubečo roko. Toda te žene ne silijo drugam. Priklenjene so k loncem in čutijo, kako zaželene so v domu, kjer se počutijo varne in zadovoljne. Vrag pa odnese šalo, ko se posameznica, ki si namesto predpasnika nenadoma nadene na glavo krono, ki je ne zna nositi. Z ognjem in mečem je pripravljena odbijati od sebe vse resne opomine, naj tega ne počne, žaljiva je do vseh, ki ji svetujejo, pripravljena je zagovarjati svoje največje neumnosti in neumestnosti, ki jih počne. In tako je v svoji vihravosti kot satelit priletela na tako zaželen stol pred zasliševalce in spraševalce. O, moj Bog, ali je res mogoče, da je nekdo tako zaplankan v svoji častihlepnosti, si je mogoče predstavljati, da človek, ki je prvo usodno napako za Slovenijo storil že takrat, ko je, tudi tedaj na silo, zasedel prestol predsednika slovenske vlade, to privoščil znova? Seveda je tokratna napak veliko hujša, saj nas ni osramotila le pred Slovenijo, temveč pred vso Evropo in svetom. To je dejanje, za katerega ni opravičila, kajti Slovenija premore veliko modrih, razgledanih in inteligentnih ljudi, ki dejansko spoštujejo Slovenijo in njene državljane in ki bi nikoli ne poskušali svojo državo tako osramotiti, kot je to storila Alenka Bratušek. Ves krohot med evropskimi poslanci ko da je šel mimo njenih ušes. Lahko bi se bila v zadnjem trenutku rešila vsaj z odstopom in tako pokazala vsaj trohico zdravega razuma in časti. Žal se je izkazalo, da ne premore ne enega ne drugega. Gospa deluje kot tank na bojišču in če smo kdaj pomislili, da morda le ni tako hudo in da ji delamo krivico, se je zdaj izkazalo, da je vse še huje, kot smo domnevali. In seveda še epilog! V Odmevih se je sinoči, 8. Oktobra 2014, pojavil veliki zagovornik vseh nečednosti imenovane kandidatke, nekdanji obrambni minister, g. Roman Jaklič, ki je, tako kot se spodobi in kot smo že vajeni, pridal sladko češnjo na grenko torto. Brez Janeza Janše pač nikjer ne gre, tudi tokrat je glavni krivec za Alenkin poraz prav on. Kako hvaležni smo mu lahko, da nam je razjasnil položaj, v katerega smo zabredli. Vsi oni drugi, ki se, vključno z Jakličem, niso želeli iti samostojne Slovenije in ki seveda nikoli niso podpirali komunajzerskih pohodov skozi neskončno dolgo obdobje njenega terorja, se zdaj tlačijo v prve vrste brezmadežnih zagovornikov pravice in resnice, od katere so oddaljeni milijone let. Vse res zaudarja po gnilobi časa, ki smo ga prisiljeni živeti. Janez Janša in Tone Krkovič sta v zaporu po zaslugi vseh teh murgelskih vojščakov, v Ljubljani bo znova kraljeval Jankovič, ki ni ničesar kriv, čeprav ga je sprva mlin KPK-ja vrgel v isti mlin, v državnem zboru kupčkajo za Janšev mandat, pred sodiščem pa vztrajniki vsak dan znova zahtevajo pravico in svobodo za oba dejanska osvoboditelja.  Predsednik vlade pa v svoji neskončni »milini« po fiasku iz Bruslja še naprej ugotavlja, da se ne da tako na hitro odločati o morebitni nadomestitvi Bratuškove; ja, res bo težka, saj v smer, od koder bi lahko prišla kakovostna zamenjava, noče pogledati, kajti tam straši kratica SDS. Tudi tja ne, kjer  zmagovalci na evropskih volitvah zaman  iščejo priznanje za dobljeno zmago, ki jim zagotovo pripada.

Ti naša ljuba Slovenija, kakšno voluharstvo se je razpaslo po tvoji prelepi pokrajini. Žalostno je to, da toliko tvojih državljanov še sedaj ne sprevidi, kako zvito jih vleče za nos ostalina revolucije, ki nam koplje grob že dolga desetletja. Jočemo nad grobovi nedolžnih, iščemo njihova počivališča, kar je boleča rana našega naroda, nad propadanjem živečih, od katerih mnogi sleherni dan preštevajo denarce za kruh in mleko, pa ne potočimo solz. Zaman pričakujemo, da bo v takih pogojih šlo na bolje. Tudi po veliki zaslugi nekdanje premierke in njenih izbrancev, smo zabredli v kanal, iz katerega močno zaudarja po še globljem pogrezanju v blato. Veljalo bi se zamisliti nad našo klavrno usodo, ki si je nismo sami izmislili. »Tam, kjer Murgle cveto«, cvetovi ovenijo prej, preden se razpro in »ptički tam ne pojo«, saj čutijo hlad, ki veje neprijazno izza zastraženih zidov.

Mirno in dostojanstveno

»Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet«

Ko na Mladini prižgejo topovski ogenj žaljivk in nesramnih izstrelkov, je tako kot na fronti, ko izstrelki letijo brezglavo na vse strani. Možje postave, razglašajo se za novinarje, se oblečejo v bojna oblačila, nadenejo si maske in bljuvajo, saj imajo občutek, da jih tako nihče ne bo prepoznal in si lahko dovolijo najhujše psovke, ob katerih se njihova bolna narava sprošča do onemoglosti. Veliki Grega Repovž si je med drugim dovolil Janeza Janšo imenovati za kriminalca (upam, da ga bo zato doletel kak uradni zagovor, čeprav se sprašujem, katero sodišče bi se hotelo s tem ukvarjati, ko gre za Janšo, kajti njegove pravice ugasnejo, ko gre za dokazovanje resnice).

Čas, v katerem živimo, terja od človeka vedno več strpnosti. Razumeti se sicer ne da ničesar več, saj takega brezpravja, kot ga doživljamo v zadnjem času, ni več mogoče prežvečiti. V vrtincu obrazložitev eminentnih pravnikov najdeš odgovore na svoja vprašanja, vse pa se dogaja v nasprotju z njihovimi tezami. Iščeš pravično razlago dogodkov, ki se ne bi smeli zgoditi, spremljaš odločitve, ki so skregane s pametjo preprostih ljudi, pa obstojiš pred neprebojnim zidom brezumja brez odgovora. Počutiš se norega, prestavljen v čas, ko so za zidovi sodišč potekali montirani procesi in so ljudi pošiljali v zapor ali pa na morišča. Od tam ni bilo povratka, pojasnjevati pa tistim, ki so imeli v rokah žezlo, ni bilo treba ničesar. »V imenu ljudstva« pač. Si lahko predstavljamo, za kaj vse so izkoriščali ljudstvo in v njegovem imenu si na žalost upajo to početi tudi danes. S kakšno pravico zlorabljajo naš glas, nas kdo vpraša, ali se to ljudstvo strinja s svinjarijami, ki jih počno? To so sodniki na najvišjih položajih? Se res upravičeno imenujejo sodniki in to v demokratičnem sistemu? Katastrofa! V imenu ljudstva so ljudi pošiljali v smrt, zdaj pa odločajo o usodah ljudi, ki so pomagali graditi samostojno državo, v kateri za svoje delo uživajo njene dobrine. Da jih ni sram, to že vemo, a človekova vest nikoli ne omrtvi za zmeraj. Morda jo trenutno tlačijo globoko vase, a za vse pride čas, ko bodo, tako kot so to počeli nekateri izmed rabljev, prosili za odvezo tiste, ki jih v svoji komunistični maniri preganjajo že vsa leta, odkar so nas osvobodili. Takrat tudi njim križ ni odveč in podoba Kristusa se jim prijazneje prikazuje, preden rečejo zbogom temu svetu. Kristus odpušča, oni si jemljejo pravico nad življenji, ki so jim ga podarile matere. Se pred lastnimi materami ne sramujejo svojih krivičnih dejanj, jih prihodnost njihovih otrok ne zaskrbljuje? Kakšno doto jim zapuščate, delivci pravice, mar lahko svojim otrokom prikrijete dejanja, zaradi katerih bi se vas otroci, vnuki in kasneje tudi pravnuki morali sramovati? Kako naj človek razume to slepoto človeka, kje se bo ustavilo to brezmejno sovraštvo, ki prezira tako pravico kot resnico, in ki v duši ne občuti ne ljubezni ne usmiljenja? Opustošenje lepote in dobrote, prijateljstva in kulture nas je zajelo. Vse bolj nam je lahko jasno, da brez vrednot ni življenja in da smo otrokom dolžni govoriti le resnico in samo resnico, kajti tudi oni vedo, da ima laž kratke noge, saj jih starši zanjo kaznujejo. Kdo bo kaznoval te velike lažnivce, kdo sodnike, ki krivično sodijo? Naj vas spomnim na znan izrek, po katerem bi se morali zgledovati: »Bog je pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje.«

Janševa soproga Urška s svojima otrokoma ter Nika in Žan, pa njegova sestra in brat živijo v začaranem krogu, v katerega že dolgo časa ni posijalo sonce. V srcu je tesnoba, vprašanja so prenehala vreti iz srca, saj odgovorov ni in jih tudi ni pričakovati. Vse je ena sama mora, pa čeprav upanje obstaja, ker so to ljudje, ki črpajo moč iz svoje bogate notranjosti, iz zaklada morale in poštenosti, ki so jim jih privzgojili njihovi starši. Blazno negotovost, ki jih razjeda, delijo drug z drugim, zato ne sklanjajo glav, ampak se borijo in kljubujejo, vredni našega občudovanja in sočutja. V Janševih ljudeh je neka posebna moč, obvladovanje čustev in trpljenja, kar zmorejo le redki. Bi kdo izmed tistih, ki jim je blatenje in zaničevanje Janeza Janše postala notranja potreba, zmogel prenašati vso to umazanijo tako pokončno kot on? Zato vsakokrat, ko kdo omeni njihova imena, še trdneje upamo, da naše prizadevanje za pravico pred sodno palačo ne izzveni v prazno, saj z zaupanjem in častjo sledimo Primčevim besedam: »Mirno in dostojanstveno.«

Vera Ban

Seniorke in seniorji, bodimo zgled mladim volivcem

Današnji dan je mednarodni praznik vseh seniorjev po svetu. Prvi oktober so leta 1990 kot dan starejše generacije določili Združeni narodi. Izkušnje starejše generacije so neprecenljive, zato se mi zdi primerno, da prav na današnji dan vse pripadnike te generacije povabimo k razmisleku o pomembnosti lokalnih volitev, ki so tik pred vrati. Tako namreč, kot smo seniorji že doslej v življenju sooblikovali naš politični in vseobsegajoči prostor naše domovine, ga pomagajmo oblikovati tudi v prihodnje, s tem, da prihodnjo nedeljo brez pomislekov in odločno odidemo na volišča, kjer bomo izbirali najboljše med najboljšimi. V svojem okolju že vrsto leto spremljamo delovanje posameznikov, ki jim zaupamo, cenimo njihova prizadevanja in vemo, da nas ne bodo izdali, ko bomo potrebovali njihovo pomoč. Njim dajmo svoj glas. Prezrimo pa imena tistih, ki za naš denar dobro živijo in se naslajajo nad nesrečo ljudi, ki trpijo pomanjkanje in bedo.

Pred nedavnim smo lahko spremljali elementarne nesreče, ki so se kar vrstile. Medtem ko smo nekateri lahko mirno spali, so mnogi v mrazu in nenehni bojazni iz trenutka v trenutek trepetali, kdaj bodo poleg njihovih domov plazovi in deroča voda odnesli še njih same. Ko človek trepeta za svoje življenje, so trenutki najhujši, saj je korak do ugaslega življenja povsem kratek. Kdo je prihajal k tem ljudem, kdo je reševal ta življenja, to se vprašajte, ko boste na volilno nedeljo obkrožali imena svojih kandidatov.
Volitve naj ne bodo farsa, obveznost, ki jo kot državljani izpolnjujemo. Naj bodo izbira tistih meščanov in vaščanov, ki si zaslužijo naš glas in s pomočjo katerih se bomo pred ponovnimi nesrečami počutili varnejše. Vse to imejmo pred očmi in ne pozabimo, da je starejša generacija številna in da prav zato lahko s svojim glasom bistveno pripomoremo k prijaznejši prihodnosti nas samih, predvsem pa naše mlade generacije, ki še kako pogosto potrebuje tudi našo pomoč.

Vera Ban

Od kje nekaterim pravica, da pljuvajo prav po tistih, ki so za našo Slovenijo storili največ?

»Vse najboljše, dragi Janez…«

V oblakih neba je zapisano ime vsakogar izmed nas. Vsakokrat, ko skoznje posije sonce, je kot novo rojstvo, kot trenutek, ko življenje začne zapisovati usodo novorojenega bitja. Nihče ne more pred tem pokukati v knjigo, kamor se začnejo vpisovati prvi trenutki našega bivanja na zemlji. Vse je zavito v skrivnost neznane prihodnosti. Sprva se ne zavedamo začetka te zgodbe, a pozneje, ko nas življenje premetava iz ene strani na drugo stran, začnemo dojemati svet okoli sebe, ki pogosto ni prijazen , včasih pa poln sonca in smeha. Vsaka črka na papirju, ki jo zapisujemo sami ali nam jo v venec besed zapisujejo drugi, pomeni, da ne moremo sedeti križem rok in čakati, kaj nam bo prineslo novo jutro. Začnemo se spopadati z usodo in vztrajnejši kot smo, laže se izvijamo iz zank, v katere smo ujeti. Usoda nikomur ne prizanaša, tudi našemu predsedniku ne.

Pred nedavnim sem srečala znanko, ki me je vprašala: »Vera, v kakšnem sorodstvu pa si ti z Janezom Janšo?« Začudeno sem jo pogledala in vprašala, čemu me to sprašuje, pa je odvrnila: »Videla sem te na televiziji, kako si se objela z njim.« Ko sem kasneje premlevala to srečanje, sem se vprašala, ali lahko torej objameš le sorodnika in to celo glede na moj emšo, lepo vas prosim. Objameš človeka, ki ga imaš rad, ki ti je blizu, ki ga spoštuješ in ga spremljaš na dolgi poti skozi čas, ki je bil včasih prijazen, velikokrat pa tudi ne. Menim, da te to zadnje še bolj približa in poveže z njim, kajti pregovor pravi, da v nesreči spoznaš prijatelja. Janez Janša je za Vero še vse kaj drugega kot to, zato je moj objem le simbol tistega, kar me je zakoreninilo ob njem. Tako kot sem napisala knjigo »Moja pot ob Pučniku«, bi jo lahko napisala tudi o njem, a to bodo morali storiti mlajši, tisti, ki bodo hodili ob njem in z njim tudi v prihodnosti, prihodnosti, ki ne bo več moja, temveč njihova in ki jo bodo morali graditi korak za korakom, tako kot sta to počela oba predsednika naše stranke, Tone Krkovič in še mnogi drugi.

Veliko sijaja in človeške zanesenosti, veliko poguma in strpnosti, duševne in fizične zmogljivosti sta zmogla in bila za vse to poplačana z zaporniškimi celicami, za katerimi dva od njiju še zdaj ždita brez dokazane krivde. Kje smo, se sprašujem, kje so meje sovraštva in zajedljivih opazk ter obtoževanj na njihov račun? Od kje nekaterim pravica, da pljuvajo prav po tistih, ki so za našo Slovenijo storili največ? Odgovorov na ta vprašanja ne prejemamo, kljub nenehnemu spraševanju tistega, ki drži svojo krivično roko nad sodbo, ki bi morala biti razveljavljena že na samem začetku: »Masleša, povej!« Gluho zidovje za nami ostaja brez odmeva, ker so povelja izza murgelskih zidov glasnejša od naših zahtev. Seniorji smo v življenju resda marsikaj prestali, a smo žal večino življenja preživeli v svinčenih in po svinčenih časih in si po vseh grozotah nismo mogli ničesar obetati od komunističnih oblastnikov. Toda tedaj smo živeli v skupni državi, bili smo le del tako imenovane »jugoslovenske zajednice«,  medtem ko imamo zdaj svojo državo, pred katero bi se morali pokloniti vsak trenutek svojega življenja. Peti Zdravljico ni rutina, je čast, ki jo izkazujemo materi domovini. Mar ni lepo imeti mater, ki pod svoje okrilje sprejema našo srečo in veselje, naše hrepenenje in žalost ter na koncu našo odločnost, ki se ji ne mislimo odreči. Vsak dan bolj rase v nas, z vsakim trenutkom bolj se zavedamo, da imamo pravico braniti to, kar nam je najsvetejše – svobodo. Zato danes, ko smo primorani, žal v odsotnosti našega predsednika praznovati njegov rojstni dan, še s posebnim zanosom vzkliknimo: »Svoboda Janezu Janši in še na mnoga leta, dragi Janez.«

Vera Ban
Lj., 17. september 2014 

Resnica je močnejša od lažnega sijaja.

»Vsi smo eden drugemu luč.
In če le ena od njih ugasne,
ugasne cele družine luč.«

Tone Kuntner


Prinašali bomo luč

Sobotno leporečenje pred TV kamerami na POP-TV bi lahko človeka prijetno uspavalo, če ne bi avtorica izpraševalki svojih odgovorov uokvirila v tak sijaj, da ji je sicer morda marsikdo nasedel, a resnica je močnejša od lažnega sijaja. Državljani Slovenije namreč živimo tu, na našem ozemlju in smo intenzivno spremljali dogajanja v državi v času slovenske vlade, ko jo je vodila gospa Bratušek. Zato nas, prosimo, ne »farbat«. Premierkino pretiravanje, kaj vse se je premaknilo v času njenega vladanja, ti gre na smeh, a hkrati na jok, saj smo državljani tisti, ki nam je zapustila žlahtne dolgove, s katerimi se bodo bodli še pozni zanamci, ne le mi. Ona pa naprej in naprej hvali svojo malho, polno laži in peska, ki s svojo težo vleče slovensko barko vse bolj na dno. Videlo se je, da v mislih že jezdi na evropskem krilatem konju in da svojo bolno zapuščino z veseljem in brez vesti zapušča tistim, ki ji zanje še malo ni mar – ubogim slovenskim družinam oziroma vsem državljanom Slovenije. Kaj vse je morala naplesti v svojih privilegiranih pogovorih evropskemu komisarju g. Junckerju, da ga je tako omrežila. Če bi ne bili priča njenim vladarskim sposobnostim, če ne bi doživeli njenega odklanjanja denarja »uvi nid taim«, če bi spremljali njen mandat z zavezanimi očmi in zamašenimi ušesi, bi morda še nasedali njenim hvalisavim besedam, tako pa, spoštovana dama, na svidenje in hvala za vaš »mani« ali po naše luknjo v državni mošnji. Upam, da bo tudi Evropa spregledala vaše blefiranje in da ne bo dovolj le nasmešek, ki bo nekoč postal sila grenak, kajti resnica je vselej močnejša od laži.

Tako to gre, dragi Slovenci. Tisti, ki si dovoljujejo vse in jim je to dopuščeno, skoraj zmeraj potegnejo daljši konec. Zanje se vedno najdejo opravičila, razlage, ki niso pristne, a zaležejo, kajti niti, ki jih sproti spletajo iz ozadja, zdržijo. Si domišljamo? Ne ne, preveč je naključij, s katerimi bi radi opravičevali to, kar počnejo. Dobili smo vlado, dobili staro nove ministre, dobili premiera, ki je priletel iz ozadja kot ptič odrešenik. Kako enostavno je bilo zavzeti vladni prestol, mar ne? Zaslužnega za to, da novi predsednik vlade sploh ima kje in komu vladati, pa ima nekdo, ki so ga potisnili v Puščavo, iz katere lahko sedaj vsaj občasno zadiha v prostost po službeni dolžnosti. A je zanje tudi to preveč. Že dolgo »izvoljenci« stikajo glave in pretehtavajo vse možnosti, kako bi mu odvzeli poslanski mandat, pa čeprav je bil zanj več kot legitimno izvoljen. Toda, njegov priimek je Janša in Bog nas varuj, za njih je kot steklenička strupa, ki jim razjeda možgane in srce, če ga sploh imajo. Od Masleše pa do masla na glavi, ki ga imajo njegovi častilci in kimavci okoli njega seže sovraštvo človeka, ki jim ne da spati. Pred sodiščem pa vsak dan odmeva glas tistih, ki niso od včeraj, ki vedo, kaj je laž in kaj krivica. Pa to niso le sive glave, kot tako radi zapišejo novinarji. Pridite med nas in poglejte. Globoko razočarani boste ugotovili, da se tudi mladi in srednja generacija Slovencev, pa vidni slovenski izobraženci, med njimi tudi pravniki in umetniki ter ostali kulturniki zavedajo, zakaj prihajajo pred Maslešev prestol, od koder ni odziva na klic po resnici in luči svobode. Mi vemo, da Puščava ni večnost in da bo tudi tja posijala svetloba odrešenja, tako za Janeza kot za Toneta in za vse tiste uboge duše, ki jih je zasužnjilo krivično sojenje. Vztrajali bomo zaradi njih, kot velika družina bomo prinašali luč in zahtevo po njihovi svobodi.

Vera Ban
Lj., 14. september 2014 

Kar je sveto, nikoli ne mine

Svoboda. Kaj pomeni svoboda? Svoboda je kot kruh, brez katerega je težko živeti. V neskončno daljavo zazrt se sprehajaš po dolinah in ravnicah, nekje visoko pod nebom zaslišiš cvrčanje ptic in jim zavidaš, ker ne moreš z njimi tja visoko pod nebo. Ne pravijo zaman biti svoboden kot ptica. Kako velik greh je vzeti nekomu svobodo, mu zastreti oči pred svetlobo in ga stlačiti med mrtve zidove sivine, ki mori duha in voljo. A v človeku je neka nadnaravna moč, neki notranji val trdnosti in kljubovanja, ki ga varuje in obvaruje pred zlomom. Klic po svobodi pa ostaja, prikrit, pa vendar je slišati njegov odmev daleč naokoli. S sončnim zahodom polagoma ugašajo luči, ki jih je prižgalo jutro. In potem sledi mrak in kasneje tema in tako sleherni dan. Kam hitite oblaki, ko se zdani, kam tiho hrepenenje po novih in novih doživetjih, ki so včasih radostna, včasih polna grenkobe? Sredi vsega tega vrvenja ostajaš sam s svojimi mislimi. Kot da odhajaš, kot da si želiš proč od ljudi, v neznano, v tišino, ki bo samo tvoja. Pa vendarle dobro veš, da puščaš za sabo sledi, ki bolijo, ker si jih ti zaznamoval z njimi. Zato se v hipu obrneš nazaj in veš, da si ljudem dolžan izreči besedo v zahvalo in pomiritev. Življenje je čudež, a je hkrati pekel, če nisi svoboden. Bili smo otroci in morda bi kdo pomislil, da otrok ne ve, kaj je svoboda. Pa ni tako. Ko te izženejo iz lastnega doma in te zasmehuje nekdo, ki te je zasužnjil, zaslišiš v sebi krik in hrepenenje po tistem, kar so ti vzeli. Ko to dosežeš, se v trenutku zaveš svoje zmage nad suženjstvom, v katerega so te vklenili po krivici, pa čeprav si otrok.

Tako je tudi z odraslimi. Zato je tako blagodejno razmišljati o naši slovenski pomladi, o Demosu, o katerem je oni dan tako sproščeno, skorajda bi rekli praznično, spregovoril gospoda Anton Tomažič pred vrhovnim sodiščem. Če se v oko še kdaj prikrade kaka solza, se je to zgodilo tokrat in ko smo potem uzrli še sliki, ki ponazarjata slutnjo Janezove prihodnosti in sedanjosti, zraven pa še slutnjo pomladi, ki se je izrisovala v pomladnih barvah kot napoved nove prihodnosti, nisi mogel ostati ravnodušen. Takih trenutkov, ki se postopoma spletajo v venec upanja in lepote, nikoli ne pozabiš. Vsakokrat znova jih podoživiš in vsakokrat znova jih umije rosa jutranjega prebujenja. Naš klic po svobodi kliče in budi. S prižganimi lučmi prihajamo in odhajamo, le odnehati ne smemo, saj vemo, kdo potrebuje po krivici odvzeto prostost – svoboda Janši, svoboda Tonetu, odmeva po Ljubljani. In to je zaveza vseh, ki vedo, kaj pomeni biti svoboden. Krik po svobodi je veličasten do te mere, da meji na grozljiv upor in silo, ki bruha iz notranjosti proti nedoumljivemu posegu po nečem, kar je človeku sveto in brez česar ne moreš živeti. Je kot zemlja, ki je razbrazdana od suše, je kot žival, ki zanemarjena in priklenjena na verigo čaka, da se je nekdo usmili. Tako čakajo jetniki, kdaj se bodo odklenila vrata, skozi katera bodo spuščeni na prostost. Seveda pa obstaja velika razlika med jetniki; tistimi, ki prestajajo kazen za dokazani zločin, za dokazano krivdo, in pa med tistimi, ki po krivici vdihavajo zatohli zrak v celicah zapora. Kadar pomislim na dolgih sedem let strogega zapora, ki jih je preživel v ječi dr. Jože Pučnik ter na zaporno kazen, ki jo po krivici prestajata Janez Janša in Tone Krkovič, težko dojemam kulturno in dostojanstveno držo, s katero pred sodiščem branimo njihovo čast ter zahtevamo njuno svobodo. Nekje namreč obstaja meja vzdržljivosti in zadržanja in le želimo si lahko, da se tej drži nikoli ne bomo odrekli, kajti mi se zbiramo na znanem kraju, ob znanem času in z ljubeznijo v srcu. Domovina nam je sveta mati in kar je sveto, nikoli ne mine.

In beseda je meso postala

V Državnem zboru RS je danes sprva zadišalo po časih, ko je slovensko vlado vodil predsednik SDS gospod Janez Janša, za njim pa je začelo vse bolj zaudarjati po socialistični stvarnosti, vse do izliva sovražnosti poslanca Moederndorferja. Mladi mož iz Združene levice je ob nagovoru prisotnih svoje uvodne besede namenil celo »tovarišem in tovarišicam.« Zanimivo je, da se je malo kasneje spraševal, zakaj se mladim v Sloveniji godi slabše, kot se je godilo njihovim staršem. Odgovor je preprost: iščite ga pri omenjenih tovariših in tovarišicah, oni so ustvarili raj na zemlji za vse žive, pa tudi mrtve, ki vam danes ne odjedajo kruha. Za vse so poskrbeli ti vaši tovariši. Gospod Moederndorfer je svoje uvodne besede namenil Janezu Janši – kako presenetljivo. Zmotil ga je zapornikov govor, ki da ne sodi v državni zbor, pri tem pa povsem prezrl vsebino govora. Ni ga pa zmotil nagovor mladeniča in kasneje še kulturnice Violete »tovariši in tovarišice«, kar je po mojem mnenju dejanska sramota za državni zbor, ki zaseda v letu 2014, torej v obdobju demokracije. Če bi poslanec stranke A. Bratušek pazljivo prebral magnetogram govora Janeza Janše, bi, če gre za zdravo pamet, ki jo tako rad prodaja v državnem zboru, moral pritrditi resnici, ki jo prvak opozicije ponuja Sloveniji. V tem primeru bi lahko le s hvaležnostjo shranil zase in za svojo skupino kak pomemben in dobrodošel nauk za prihodnost tako njegove stranke kot vseh slovenskih državljanov. Za Janšo ter mnoge naše poslance namreč velja tisti delček molitve, ki so mene, pa še mnoge druge naučile naše mame: »In beseda je meso postala…« Je že tako, da nekaterim gre za vsebino, nekaterim pa za poglabljanje ideoloških razlikovanj, za katere ponavadi krivijo prav stranke slovenske pomladi. Nestrpnost do Janše poglabljajo do te mere zato, ker se vsakokrat, ko se pojavi na svobodi, znova in znova ustrašijo njegove analize politične scene, za katero lahko trdimo, da je grozljiva. Kako dobro vedo ti lažni pridigarji, koliko predsednik in stranka SDS pomenita v slovenskem prostoru in kako krivično je bil njen predsednik odstranjen s političnega prizorišča tik pred državnozborskimi volitvami. Sicer jih njegova prisotnost v DZ ne bi motila; ali pač?? Tovarišica Violeta se med drugim sprašuje, kakšne so pridobitve osamosvojitve Slovenije. Navajeni smo že, da zanikate te pridobitve, a bi bilo vseeno dobro, če bi se kdaj vprašali, kdo vam je omogočil miren spanec v domovini, ki sicer postaja na žalost vse manj svobodna, tudi po zaslugi takih brezbrižnikov, kakršna sta omenjena zagovornika demokratičnega socializma.

 

Pa še nekaj je za nekatere sila moteče. Sedemnajsta ura pred vrhovnim sodiščem je postala glas vesti, glas zoper krivico, je združevanje glasov državljanov Slovenije, ki vsak dan znova poudarjamo, da ne bomo odnehali in da bo naš boj končan šele tedaj, ko bosta Janez in Tone znova na prostosti. Gre nam za pravico vsakogar, ki po krivici prestaja kazen. Z minuto molka smo se danes spomnili tudi nesrečnega policista, ki je izgubil življenje morda zaradi neustrezne zaščitne opreme. Prizadelo nas je, kajti doma je ostala družina brez očeta, v policijskih vrstah pa ostaja za njim praznina, ki boli in prizadene. Tudi v njihovem imenu iščemo pravico pred sodiščem.

Do kdaj še?

Na današnjem shodu Za pravico in svobodo:

Srce je včasih razklano na dvoje. Preštevaš dneve, ure, trenutke in jih združuješ v eno samo vprašanje: »Do kdaj še?« »Do konca«, odgovarja notranji glas, do konca sprenevedave oblasti, ki ni naša, ki diha povsem drug zrak, ki nosi strup po naši deželi.  V objemu drevesnih senc, ob šumenju vetra, ki veje skoznje, ob blisku in gromu, pod svetlim soncem in v objemu gora nas kliče naša domovina. Ji znamo prisluhniti, spoštujemo njeno lepoto in razkošje? Oddaljeni od resnice in pravice tavamo kot osamljene in zapuščene živali skozi puščavo neizgovorjene bolečine, »ki tare duha od zore do mraka, od mraka do dne«, kot je zapisal naš največji pesnik France Prešeren. Naša pot je neskončno dolga in nihče od nas ne ve, kdo bo prekinil naše popotovanje po njej. Vrtimo se v krogu, vsak dan obkrožamo stavbo, ki ji v danem trenutku obračamo hrbet v znak protesta zoper nepopravljivo krivico, ki so jo storili Janezu Janši. Zakaj pravim »nepopravljivo«. Zato, ker četudi bi ga danes, ta trenutek izpustili na prostost, mu nihče ne bo povrnil odvzetih svobodnih dni, preživetih v temi negotovosti, nihče zacelil ran družini, ki so jo nasilno razdružili za ves ta čas, odkar so mu odvzeli prostost. Kaj neki je v teh ljudeh? Se imajo za »Uebermensche« ali po naše »nadljudi«, kot je nemški okupator imenoval samega sebe? Ko smo oni dan stali ob bočni strani državnega zbora, nismo vedeli, kaj natančno se dogaja v njegovi notranjosti. Toda zvečer, ko smo na TV zaslonih lahko spremljali dopoldansko dogajanje, smo dojeli, kaj si izmed množice poslancev želi že preskušeni klan tistih, ki so pomagali rušiti predsednika SDS. Ni jim dovolj ječa, v katero so ga pahnili, zdaj se sprašujejo, kako bi lahko »zapornik« sodeloval na sejah državnega zbora, češ da bi bilo to nespodobno, nezaslišano. To, da je prav Janša, kljub statusu zapornika, na volitvah prejel največ volivnih glasov, jih ne gane, to za njih ne obstaja, oni so nad tem, ker se počutijo zmagovalce. V čem pa se zrcali njihova zmaga? V tem, da so »zafurali« državo, da se oslepljeni od reflektorjev  televizijskih kamer razglašajo za ljudi, ki jim naša stranka ne seže do kolen, saj za svoj neuspeh vselej krivijo vlado, ki jo je vodil Janša. Človeški napuh, ki jim brizga iz oči in ušes, pijani od neznanja in lažnih obljub volivcem, hitijo novim pirovim zmagam naproti. Uboga Slovenija. Pribijajo te na križ sramotenja in počasnega umiranja vrednot, od katerih si sijala, ko so te junaki slovenske pomladi povzdignili na prestol svobode in demokracije. Zdaj ti, ki niso želeli tvoje samostojnosti, trgajo s tebe praznična oblačila in onečaščajo tvoje simbole s krvavordečo zvezdo, pod katero je narod ječal toliko let in v imenu katere je slovenska zemlja oskrunjena s krvjo brezštevilnih  nedolžnih žrtev. In pred to zbrano elito naj torej mi ustavimo svoj korak, utišamo naš glas in mirno sprejemamo nezaslišano krivico, s katero hočejo vzeti glas svobode poslancu zaporniku? Na zasedanju mandatno volilne komisije je Matjaž Hanžek izrekel v nebo vpijočo izjavo: »Ni sramota sprejeti neko ustavno odločitev v primeru različnih pravnih mnenj.« Nekaj ur kasneje pa je na nacionalni TV na očitek, kako lahko poziva k neustavnosti, izjavo preklical in dejal, da gre za podtikanje in da kaj takega ni nikoli izrekel. Če bi tako izjavo dal kdor koli iz drug, bi bila sicer prav tako obsojanja vredna, toda Matjaž Hanžek ni le novopečeni poslanec, temveč je v Sloveniji dobra štiri leta vlekel mastne denarce kot varuh človekovih pravic, poleg tega pa je eden od voditeljev  Združene levice. Večje sramote si Slovenija ni mogla nakopati na glavo, saj je za njim ostalo pogorišče, brez sledu tleče iskre, iz katere bi utegnil vzplamteti plamen, ki bi moral izgorevati za resnico in pravico ter varovati slovenske državljane. Za tako izjavo bi morali njemu, ne Janši nemudoma odvzeti pravkar pridobljeni poslanski mandat. Bojimo se, da tudi v mandatu sedanje varuhinje človekovih pravic državljani ne bomo deležni kake posebne zaščite, saj v primeru krivične obsodbe Janše ni izjavila drugega, kot da k temu ni bila pozvana. Hodi sedanja varuhinja po svetu z zaprtimi očmi in zamašenimi ušesi? Bi morali tudi njo posebej spomniti, da imamo v Sloveniji edinega političnega zapornika, za katerega se doslej še ni zavzela z eno samo besed? Le čemu smo uvedli ta institut, če so nosilci te funkcije vse prej kot varuhi človekovih pravic? Tak naziv bi si zaslužil naš Aleš Primc, on ve in čuti, kako ljudi boli krivica, on, čeprav ni ženska in mati, do kraja predan podpira Urško in sočustvuje z njenima otrokoma. Dajmo že vendar vsej tej na novo postrojeni in prerivajoči se četici v državnem zboru vedeti, da zaman žrebajo za Janezovo suknjo. Naša pot ni brezkončna in  na koncu nje cilj, ki smo si ga zastavili.  Zato nas poslušajte in se ne sprenevedajte, da nas ne slišite: nikoli ne bomo odnehali, vse do poslednjega trenutka, dokler ne bo svoboden edini politični zapornik v Sloveniji Janez Janša in dokler ne bo izza zaporniških zidov izpuščen Tone Krkovič ter vsi tisti, ki po krivici prestajajo zaporno kazen. Ne bojmo se lažnih prerokov, s pogumom in dostojanstvom jim povejmo, da smo siti zlaganih obljub, s katerimi zavajajo narod. Prijazno nedeljo vam želim.

Aleš Primc v primežu Mladininih obtoževanj

Aleš Primc je v Sloveniji postal sinonim poguma in branilca človekovih pravic in svoboščin. Kdor od dne, ko so izvrševalci krivičnih sodb poslali v zapor Janeza Janšo, posluša njegov strpen poziv k protestu zoper indično sodbo, zoper katero je bilo izrečenih in napisanih že nešteto besed, to dobro ve. Vselej, ko gospod Primc stopi pred zbrane državljane v parku pred sodiščem, njegove besede odmevajo daleč naokoli in vsakokrat ne pozabi izreči tistih, zdaj že legendarnih besed: »Mirno, kulturno in dostojanstveno, brez odzivov na morebitne provokacije.« Takšen je tudi njegov odziv na provokacije Gregorja Repovža v Mladini: »Prava pot je kulturen in strpen dialog,« mu odgovarja. Kaj bi človek dal, da bi imeli v Sloveniji več takih ljudi, kot sta gospoda  Aleš Primc in dr. Damir Črnčec. Kako hitro bi okrevala Slovenija, kako brez pomislekov bi utihnili naši glasovi pred sodiščem, kjer se vsak dan zbiramo. Za sodniškimi zidovi na višjem sodišču preizkušajo našo strpnost, kličejo po odzivu in ga tudi prejemajo. Zagotovo si želijo, da bi obmolknili, vendar pa si to lahko zagotovijo le oni sami, takoj ko bodo uslišane naše zahteve po svobodi Janeza Janše in Toneta Krkoviča ter vseh po krivici obsojenih.  Kdor v srcu ne čuti te grozljive krivice, ki se je zgodila Janši in ostalim, ta seveda ne hodi z nami vsakdanjo pot okoli te zgradbe, a zato ta človek ni nič manj naš, saj si vsi želimo le strpen dialog s komer koli, le pove naj, kaj mu brani priti med nas. Aleš Primc bo zagotovo prvi, ki mu bo prisluhnil in na vprašanja odgovarjal strpno, kulturno in s srcem, ki je na široko odprto za vsakogar.

»Primc meče slabo luč na sodelavce in ob koncu delavnika nenehno pogleduje na uro, da bi prišel pravočasno na shod pred sodišče,« je v Mladini zapisalo »genialno« Repovževo pero. Čemu pa je namenjena ta žogica, ki jo kotalikate pred obličja njegovih nadrejenih in sodelavcev v njegovi službi, tovariš urednik? Ste se s takimi podtikanji ustoličili na uredniški sedež Mladine, ki ji gre le še za bruhanje sovražnosti do drugače in trezno mislečih državljanov? Morda si domišljate, da si s takim pisanjem nabirate  pike, tako kot pri Mercatorju in po drugih veleblagovnicah, le da je tam te pike mogoče unovčiti. Vaše pa bodo počasi propadle in nekega dne boste morda na lastni koži občutili, da je vse, kar počnete, minljivo. Na pokončnosti ljudi, kakršen je gospod Primc in še mnogi drugi, ki jih nenehno žalite, si boste polomili zobe in si sami pred sabo zaloputnili vrata v prihodnost, v kakršno si želimo vsi tisti, o katerih danes v vašem tedniku tiskate podle obtožbe in laži. Kolikor za vas ni preveč bogokletno, vas vabim, da si v Družini št. 31 preberete komentar prof. Janeza Juhanta, v katerem pravi: »Mati vseh krivic je Patria.« (Še pomnite, tovariši, na koliko zlih načinov ste žalili Janšo?). Na Radiu Ognjišče pa opozarja: »Sovražni govor se nam že maščuje, krivice in razdor kličejo po maščevanju in odgovorni z manipulacijami sejejo smrt Sloveniji in jemljejo priložnost prihodnjim rodovom. Če je bilo nekoč pravilo ubijanje, je zdaj umiranje na obroke.« Prijetno in poučno branje želim, urednik Mladine.

Prišel je in znova se vrne

Tisti 20. junij v letošnjem letu nam bo za vselej ostal v spominu. Čutili smo, da se v nas, v vsakem posamezniku, prebuja neko novo čustvo prevare, krivic in ogorčenja nad goljufivimi odločitvami našega sodstva, ki od tistega dne za nas ne obstaja več, saj človeka ne brani pred krivico, temveč mu jemlje čast in pravico do zagovora in osebne svobode. Danes je nedelja, že tretji dan v avgustu. Družine odhajajo na dopust, nekatere se vračajo. Janez Janša pa ločen od družine premleva svojo zgodbo med zidovi, ki niso njegov dom, so ječa njegovih misli in čustev, ki jih ljudje, ki so ga spravili tja, ne poznajo. Pogosto mi prihaja na misel Prešernov verz »Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi.« Hkrati pa se sprašujem, kaj je v glavah in srcu ljudi, ki nosijo v sebi krivdo za to, kar so mu storili. Jih njihovi otroci, majhni ali veliki, kdaj vprašajo, zakaj se pod okni, za katerimi odločajo o človeških usodah, dan za dnem zbiramo ljudje, ki z besedo in klicanjem določenih odgovornih oseb, ki so njihovi starši, terjamo pravico za političnega zapornika? Se ti »delivci pravice« ne sramujejo vsaj pred lastnimi otroki? Ponižujoča so njihova dejanja, zato njih spanec ne more biti miren.

Na prvi avgustovski dan smo pred državnim zborom pričakali poslanca, ki je na letošnjih parlamentarnih volitvah prejel največ glasov svojih volivcev. Mar to ne pomeni velike zmage predsednika Slovenske demokratske stranke, ki je kljub statusu zapornika postal zmagovalec volitev? In zdaj bi mu druščina »čistih rok« in »čiste vesti« rada odvzela pravico do poslanskega mandata. Tisti, ki so »v odhodu« in še posebej dama, ki to ni in nikoli ne bo, se še posebej trudijo, da bi svoj porazen rezultat na volitvah in neuspešni mandat okronali s še poslednjim nizkim udarcem – odvzemom mandata poslancu Janši. Pravijo, tako g. Moederndorfer, da si ne morejo predstavljati, kako bi lahko zapornik opravljal svoje poslanstvo. Še kako se zaveda, da mnogo bolje kot on in še mnogi drugi, ki so komaj prestopili prag državnega zbora, ki smo ga po osamosvojitvi s ponosom imenovali »hram demokracije«. Ta zapornik je za Slovenijo storil veliko dobrega, ta zapornik je neštetokrat dokazal, da mu gre za državljane Slovenije, za ugled Slovenije in za ohranitev vrednot, brez katerih zdaj plavamo kot v razburkanih vodah. Takšne prihodnosti, kot nam jo obetajo na hitro zbrani »zmagovalci«, se lahko bojimo, kajti kar je pridobljeno na krivičen, s prevaro pridobljen način, nima prihodnosti.

Prišel je in odšel, a zopet pride. Zakaj vas je strah njegove prisotnosti, zakaj s tako pospešeno hitrostjo odklanjate njegov um in voljo do dela, ki ga je opravljal ne le s svojim umom, temveč tudi s srcem? Pri vsem tem se zdaj branite z edinim argumentom, ki vam pride na misel: zapornik je. Po čigavi zaslugi, vas sprašujem. Krepko ste se trudili in na koncu uspeli. Je prevara, s kakršno ste se natlačili v poslanske klopi, res vaš edini uspeh? So vaši ogromni plakati prepričali volivce? S čim jih je prepričal Janez Janša; se kdaj vprašate? Nobenih plakatov ni potreboval. Zmagal je, ker uživa ugled pri ljudeh, ki niso slepi in jih ni mogoče kupiti s prevaro in prepleskano preteklostjo. In zdaj veliki Virant, ki ga je zgodovina zaradi njegove izdaje predsednika SDS in svojih lastnih volivcev nagradila z odpisom, oznanja še poslednji sprenevedavi stavek: »Takšnih igric se ne grem, rad bi svoj mandat častno zaključil…« Da te kap.

Tone Kuntner je slutil pomlad, a tudi zimo, ki je prinesla zmrzal. Zato nas vabi:

»Bo treba na njive
orat in sejat,
podsekat koprive,
plevel in osat.«

Vera Ban

»Vaško gledališče« Tanje Lesničar-Pučko

Šele danes sem v Dnevniku prebrala članek novinarske ostrostrelke Tanje Lesničar-Pučko, ki je v navalu svojih najprimitivnejših izbruhov besa nad Cerkvijo in našo stranko, tako kot že mnogokrat, izlila del svoje notranje podhranjenosti. Imena, kot so msgn. Glavan, kardinal Rode, pa dežurni SDS-ovski župnik, vsi ne-Maslešovi pravniki in seveda kralj med njimi Janez Janša so zanjo strup, ki ga ne prebavlja. Odtod tudi tale misel: »Medtem pa SDS-ovski destruktivni stroj z božjo in pravno spodbudo naprej melje vse, kar razglasi za sovražno, SDS-agenti tudi še naprej vohunijo in celo fotografirajo domovanja tistih, ki s politiko nimajo nič, a so »okuženi««. In končuje: »Vse jim je dovoljeno, v tej umrli demokraciji.« Nam, spoštovana Lesničar-Pučko še zdaleč ni vse dovoljeno, temveč zmeraj manj, saj gre za kršitev temeljnih človekovih pravic. Zato naš stroj melje in bo mlel dalje, dokler poslednjega zrna resnice ne zmeljemo v prah. Za vas je to »slaboumni konstrukt«, a pozabljate, da mi nimamo opranih možganov in ne bomo pritrdili vašim trditvam, da vsakokratne »patrie« in druge aferice niso naključne pred volitvami. Če bi bilo tako, kot natolcujete vi, potem bi pa še sama začela verjeti v čudeže rdečkarjev, kajti pri tolikih »naključnih« ponovitvah vselej istega scenarija gre torej lahko le še za višjo silo, čemur bi mi rekli božja pomoč, za vas pa bi bilo to prekletstvo, kajne?.

No, da ne zaključim prezgodaj. Kar zadeva po krivem obsojenega gospoda Martina Uhernika, ki je osem let nedolžen odsedel v zaporu, ne ostajamo brezbrižni in smo o njegovem grozljivem primeru celo pisali. Da pa so mediji poročali le v kroniki, se pa globoko zamislite nad tem, kdo drži roko nad mediji pri nas – naša stranka zagotovo ne, sicer bi bili ljudje o marsičem obveščeni po pravici in resnici.

Da se tudi žaljenju gospe Urške Bačovnik Janša in njenih otrok niste mogli odreči, je pa tako in tako že bolna točka premnogih novinarjev, skreganih z etiko ter vsemi merili človeškega dostojanstva. Še naprej uživajte v »vaškem gledališču«, kot ste opisali naša zborovanja, gospa Lesničar Pučko, morda boste z režijo v njem tudi vi zaslužili kak evro za to, da boste še naprej javno sramotili soprogo Janeza Janše in njuno družino. Škoda, da ste ženska, če pa ste tudi mati, pa tem slabše.

Molili so za Janeza

Naši TV-mediji so sinoči oživeli. Notranjost cerkve v Mekinjah pri Kamniku je zažarela v vsej svoji lepoti in poduhovljenosti, govorci v mikrofon pa so naznanjali hudo uro. Priprave so potekale do potankosti natančno; naj se ve, kdo bo ZA in kdo PROTI. »Se boste udeležili maše, imate kaj proti maši za obsojenca, vas kaj moti?« Vaški župnik se je moral izjasniti, ali mar Cerkev ni ločena od države in ali se mu zdi spodobno darovati mašo za politika v zaporu. Odgovori so bili več ali manj naklonjeni  temu, da je neka gospa darovala 17 evrov za mašo. Z drugimi besedami: ali sploh smemo moliti za Janšo, lahko prestopimo prag cerkve, če vstopamo vanjo s tem namenom? Gospa, ki je sprožila ta vihar, seveda ni izdala svojega imena in priimka in to je bolelo zvedave novinarje. Kot v plesu čarovnic so obletavali župnika in vaščane, da bi izvedeli kaj več, celo pod z rožami okrašenimi balkoni so se ustavljali in tamkajšnjim stanovalcem molili mikrofon pod nos, če bi povedali kaj pregrešnega za današnji čas. Ja, take živahnosti v tem kraju najbrž že dolgo ni bilo in župnik, ki ima zagotovo rad svoje farane, lahko zapiše dogodek v cerkveni almanah.

In zaključek? V cerkvi se je pri maši za Janeza Janšo zbralo približno sto vaščanov, so poročali. Pa ceremonij še ni bilo konec. Zanimanje poročevalcev se je namreč nadaljevalo z vprašanji, ali se je maše udeležilo tudi kaj politikov in kateri so bili tam. Sledilo je razočaranje – nobeden od politikov ni prišel molit za Janeza.

Mi pa molimo. Zanj in za vse njegove, ki trpijo zaradi njegove odsotnosti, pa tudi za vse tiste kristjane, ki so prijazno vabljeni, da skupaj z nami pred Vrhovnim sodiščem prižgejo luč svobode in upanja za takojšnjo osvoboditev Janeza Janše, ki je bil tako kot Kristus po krivem obsojen.

Blodnje gospoda Peinkiherja ali po Bavčarjevo Peinkillerja

Ne bom se spuščala v podrobnosti pisanja, bolje rečeno natolcevanja gospoda Peinkiherja, ker je vsebinsko tako zakomplicirano in strokovno na tako visoki ravni, da bi lahko izpadla kot človeški satelit, ki je ta trenutek priletel od nekod, kjer še nikoli ni slišal ničesar o osamosvajanju Slovenije, pa tudi o ljudeh, ki si tega osamosvajanja niso želeli; oni že vedo, zakaj. Je pa seveda povsem jasno, čemu služi takšno pisanje, ki godi velikanom revolucije, kot so včasih dejali. V zaporu že dober mesec ždi človek, ki jih tudi od tam očitno ogroža – kdo bi si mislil. In tako junaki socialistične stvarnosti, ki zanje postaja spet raj na zemlji, iščejo in iščejo individuume, ki so pripravljeni bruhati jezo in laži, natolcevanja in opravljanja ter očitno nagrajenega zastrupljanja nepoučenih ljudi in tako storiti vse, da bi Janšo, ki po krivici sedi v zaporu, še dodatno umazali, saj jim zaporna kazen zanj  očitno ni dovolj. Treba si bo izmisliti še kako patrio, dirigenti pa, tako v stari politiki kot na sodišču, tako in tako ostajajo isti.

Janša naj bi torej po piscu v Delu 21. julija 2014 »razoroževal Slovenijo« in to zato, ker je »Peinkiher sklenil, da je napočil čas, da se razgovori ter razpre tančice državnih in političnih skrivnosti.« Anuška Delić, avtorica pogovora, trdi, da so manifestacije pred sodiščem predvolilna akcija. Ja, kaj pa zdaj, ko so volitve mimo, gospa Delić? Tam se še zmeraj dogaja, pridete? Če obvladate Zdravljico, jo boste lahko z nami zapeli ali pa ste morda raje ne drugi strani, kjer se zbira peščica »njih« pod drugačno, nam tujo zastavo? Kar pa zadeva naš volilni izid se nismo prav nič »odrezali zelo slabo«, naš rezultat je bil naravnost sijajen glede na to, da imamo predsednika v zaporu – hvala za skrb. A vendar, največ glasov je na volitvah dobil prav Janez Janša; je zato treba nanj znova spustiti nove salve obtoževanj? Zanimivo je brati imena tistih, zaradi katerih je umrla pravna država. Tri navaja anketiranec: Janeza Drnovška, Janeza Janšo in Mirana Bogataja. Dva od njih sta pokojna, tretji pa je v zaporu. Imenitna izbira; dva se ne moreta več braniti, na tretjega pa je zlite že toliko gnojnice, da ena kibla, iz katere črpa Peinkiher, sploh več ne smrdi, ker je onesnaženje že davno preseglo vse meje dopustnega. Zagotovo poznate izrek »udri po blagu!«, kajne?

Samohvala anketiranca že sama po sebi dokazuje, da človek »ni od nikogar«, kot zatrjuje in da tu ne more biti govora o »načelnosti in nepodrejanju«, zlasti pa v oči bode naslednji odgovor na vprašanje spraševalke: »Toda približno do leta 1994 ste bili tudi sami del Janševe ekipe kot vodja obveščevalne službe ministrstva za obrambo.« Odgovor: »Nimam rad, da se mi reče, da sem bil del Janševe ekipe. Obrambnega ministra si nisem sam izbral.« Kot bi ga pičila čebela. Eh, gospod Peinkiher, mi si marsičesa nismo sami izbrali, tudi ogromnih »pufov« Bratuškove ne, pa moramo vseeno stisniti zobe in živeti dalje. Smo pa veseli, da imamo Janšo, da smo doživeli slovensko pomlad in da znamo cenit to, kar je predsednik naše stranke storil za Slovenijo. Če bi Vi zmogli v svojem maščevalnem pohodu zoper njega najti v sebi vsaj delček resnice o njem, bi morda celo nasedli odgovorom, ki ste jih tako zlahka zaupali vaši izpraševalki. Tako pa, ne glede na to, da sicer nimamo vpogleda v podrobnosti dogajanja, ki so potekala v ozadju službe, ki ste jo opravljali, ne moremo vaših odgovorov sprejeti z občudovanjem in zaupanjem v resnico. In še tole: naša stranka ima zares veliko »vernikov« in zmeraj več nas je. In ne boste verjeli, prav v času, odkar je Janez Janša v zaporu, so se nam priključili številni novi »verniki«, tisti, ki so spregledali resnico o montiranem procesu proti Janši.

Ko odvetnik protestno odvrže kravato

»Bratje! Naša pomlad gre iz tal,
bistra ko burja, močna ko val …«
(Rudolf Maister)

V nas je ogenj, v nas je vihar, ki preglasi sleherno malodušnost. To dokazujemo vsak dan pred sodiščem, kjer plamen sveč naznanja uresničitev zahtev za osvoboditev nedolžnega človeka. V izbranih besedah govornikov ni zaznati pesimizma in obupa, nasprotno, iz njih veje spodbuda k ohranjanju zvestobe in poguma. Takšni smo in takšni ostajamo, ker smo svobodni v srcu. Vsakdo bi nam lahko čestital za včerajšnji rezultat na volitvah, saj se kljub nekoliko slabšemu volilnemu rezultatu prištevamo med moralne zmagovalce. Ko so stranki tik pred volitvami nasilno vklenili predsednika Janeza Janšo, so rablji verjetno upali, da se bomo sesuli vase. Pa se nismo, kajti krivica, s katero so po krivem obsodili njega in s tem tudi nas, nam je vlila novih moči. Luč svobode zagori sleherni dan ob sedemnajsti uri popoldne, krik po svobodi in resnici se je minuli četrtek razlil čez vse ljubljanske ulice. Vsej tej množici ljudi in še mnogim drugim smo hvaležni za glas, s katerim so pripomogli k našemu rezultatu na volitvah. Dokazali smo, da nam s prisilno odsotnostjo predsednika niso vzeli volje, da nas ne morejo utišati in da nas nikoli ne bodo, kajti predobro se zavedamo, v kakšnem brezpravnem položaju se je znašla naša domovina. Toda smeh na obrazu prežene tesnobo

iz srca. 

V ta »praznični dan zmagovalcev«, ki so se povzpeli na trhlo lestev zmage, zdaj vojska znanih in ne novih obrazov, polaga svoje upe. Z vsestransko podporo naših režimskih medijev, predvsem pa z umestitvijo vodje opozicije med politične zapornike, ste si, tovariši, tlakovali pot, s katere ne boste nikoli sprali umazanih stopinj, ki puščajo za sabo sled nezaslišanega scenarija, ki ste ga pisali s pomočjo murgelskega kabineta veščih nosilcev prejšnjega režima. In zdaj, spoštovani, si predsednik vaše stranke, ki je komajda zlezla iz povojev, gospod Miro Cerar, upa dati približno takšno izjavo (poslušala po radiu in nisem gluha), ko so ga spraševali, koga bo povabil v koalicijo: »Z vsemi bi šel v koalicijo, le s SDS ne, ker imajo za predsednika človeka, ki ne priznava slovenskega pravosodja. In še: SDS ruši pravno državo!« Kdo je tu nor, se lahko vprašamo. Naš predsednik je edini politični zapornik v Evropi, mi pa rušimo naš pravni sistem. Najbolj v nebo vpijoče pa je to, da je gospod Cerar po poklicu pravnik. Ali pa se je morda za blagor svoje stranke odrekel svojemu poklicu, saj sicer menda ja ne bi izustil take norosti. Hvala Bogu, da imamo med nami toliko eminentnih pravnikov, ki se častno odzivajo na dogodke zadnjih nekaj tednov in ki zavezani morali in vrednotam ter resnici in pravici, odkrito povedo, da krivična sodba, na podlagi katere so obsodili nedolžnega človeka, in to vodjo slovenske opozicije, ne more zdržati in da bo slej ko prej padla. Ko si enkrat odvetniki, kakršen je gospod Damijan Terpin, začnejo v znak protesta odvezovati kravate, potem vemo, da je v našem pravosodju nekaj hudo hudo narobe in da pripadniki Janeza Janše še zdaleč ne mislimo kloniti pred z lažjo in spletkami pridobljeno zmago. Ta zmaga me spominja na najstniška leta, ko smo si mladi pametnjakoviči upali ušpičiti kako norost le tedaj, ko smo vedeli, da so starši od nas primerno oddaljeni. Torej, šele ko ste spravili za zapahe Janšo, vam je »ratalo«. Junaki pa taki.

V slovo: Viktor Blažič

Že vse od letošnjega državnega praznika je v čas, ko vse misli usmerjamo k političnemu zaporniku Janezu Janši, v naš slovenski prostor kanila sveža solza grenkobe. Izgubili smo še enega od velikih mož slovenskih demokratičnih sprememb, Viktorja Blažiča, pisatelja in publicista, novinarja in v času četverice  vidnega člana Društva slovenskih pisateljev ter člana kolegija odbora za varstvo človekovih pravic. Zaradi kritične besede je tudi on, tako kot Pučnik, okusil bivanje med zaporniškimi stenami, ter bil zato kaznovan kot izobčenec. Na Delu, kjer je pred tem služboval, so se mu namreč odrekli vsi uredniki, ko se je po odsluženi kazni želel vrniti mednje. Njegova glavna »napaka« pa je bila, kar mu je po enajstih mesecih zapora povedal Matej Bor, da je Edvarda Kocbeka nagovarjal, da je v Zalivu objavil intervju, v katerem je Kocbek spregovoril o povojnem poboju domobrancev v Kočevskem Rogu in v katerem naj bi Kocbek upošteval Blažičeve spreminjevalne sugestije. Znano je pismo, ki ga je pisal Milanu Kučanu, v katerem ga je pozval k »popravi vsaj popravljivih krivic«, a na pismo ni prejel odgovora. Njegova skromna pojava je v sebi skrivala velikega in pogumnega moža, svoje notranje bogastvo nam je zapustil v knjigah, kot so Videnja, Semena razdora in Svinčena leta. Veliko je objavljal tudi v Novi reviji, v Reviji 2000, takratnem Magu in še kje. Bil je tudi tehnični urednik pri Mladinski knjigi.  Jožeta Pučnika je spoznal pri Perspektivah, ko je vanje začel objavljati svoje kritične članke. Pučnika je cenil in spoštoval, oba sta bila dovolj kritična do družbe, ki ju zaradi tega ni sprejemala. Prvega novembra 1989 se je udeležil manifestacije ob lipi sprave, leta 1990 je skupaj s Francetom Miklavčičem in Marjanom Majcnom predlagal izvedbo plebiscita, a zaman. Stranka ga je zavrnila. Po 90. letu je nadaljeval s publicistično dejavnostjo in leta 1994 prejel Jurčičevo nagrado.

Spominjam se občasnih srečanj z gospodom Viktorjem Blažičem. Vedel je le to, da sodelujem z dr. Pučnikom in pozneje z Janezom Janšo, a njegov topel človeški odnos me je vselej ganil. Marsikaj sem slišala o njem, vedela sem, zakaj rad prihaja med nas, in vselej je našel trenutek časa za stisk roke. Tak je moj spomin nanj, takšna zahvala vseh nas, ki se zdaj z vsem spoštovanjem in grenkobo v srcu poslavljamo od njega. V času, ki ga živimo, v razmerah, ko bi nam radi za prigoljufane denarce prodali državo, bomo zavednega Slovenca še toliko bolj pogrešali med nami. Večni mir in pokoj mu želimo tam, kamor se izteka sleherno človeško življenje.

Med ječo in domom

Pa se je zgodilo. Tisto, kar se nikoli ne bi smelo zgoditi. Petkovo dolgo pot, ki smo jo prehodili z njim, bomo še dolgo pomnili – za vselej. Sama jo imenujem »Pot v temo«, tako kot v prejšnji kolumni. Bilo je sonce, bil je dež, mrzel veter je zavel prav pred poslednjim slovesom in ga pospremil. Srce je razpadalo na prafaktorje, molk in pritajeno ihtenje je zadrževal Janezov napotek, ki nam ga je dal na seji sveta stranke: »Z dvignjeno glavo«, je dejal. In smo ga poslušali, vsaj na videz. Če reče on, zmoremo, če zmore on, zmoremo tudi mi in če zmore Urška, vemo, da smo dolžni spoštovati dano obljubo. Ko zdaj že drugi večer  razmišljam, kam so nam odpeljali predsednika, se mi zdi, da bi se morale stene, med katere so ga zaprli, zrušiti. Ta neskončna krivica, ki se je zgodila njegovi družini, naši stranki in vsem tistim Slovencem, ki čutijo z nami in so ga pospremili v tako velikem številu, leži na srcu kot težak kamen. Vsa ta leta ob njem niso bila le bežno srečanje z njim, so spoznavanje velikih dejanj, ki jih je bil Janez Janša zmožen uresničiti. Gradil je počasi, a vztrajno, z voljo, ki jo premore samo on. In zdaj so mu v trenutku odvzeli pravico njegovo »vojsko« popeljati do zmage, ki se je njegovi nasprotniki tako zelo bojijo. Toda minuli petek ni bil le veliki petek, bil je dan ponosnih ljudi, zvestih državljanov Slovenije in predanih članov naše velike stranke, ponosnih na Janšo in Pučnika. In v tem zmagujemo, ker smo močni in trdni ter ne skačemo z leve v desno in obratno.

V mislih sem razpeta med ječo in njegovim domom. Vojna nas je utrdila, jemala je mlada življenja, tudi naše družine ni zaobšla. Vendar pa tega, kar je s sabo nosila vojna vihra, ne moremo primerjati s krivico, ki je prizadela Janezovo družino v mirnem času, v demokraciji, za katero je toliko žrtvoval, za domovino, ki jo spoštuje, kot je dejal. Iz spoštovanja do nje, a ob nespoštovanju sodbe, je odšel v zapor. In zdaj bi jih naj prosil. Česa že? Morda celo odpuščanja za nekaj, česar ni storil? Doma pa zaradi noro krivične sodbe ostajajo sami njegovi otroci in žena. Kdaj in pred kom bodo dajali odgovor za to, kar so jim storili tisti, ki pišejo take sodbe, kdaj bodo dojeli, da je izvrševanje njihovega poslanstva prava beda in da bi bilo veliko bolje, če bi v življenju postali morda krojači ali čevljarji. Krojili bi obleke in čevlje, ne pa krivičnih sodb, s katerimi onesrečujejo nedolžne ljudi in njihove družine. Naj povsem preprosto sklenem: sramujte se svojih dejanj vi in vsi tisti, ki zdaj nestrpni upate, da vas bodo volivci bogato nagradili, ker ste izdali kolega in najsposobnejšega politika v Sloveniji. Na Dan državnosti boš z nami, maša za domovino bo naša prošnja za Tvojo skorajšnjo svobodo.

Odhod v temo

Z vso pravico obnavljam prehojeno pot v stranki, ki so ji tlakovali pot France Tomšič, dr. Jože Pučnik in Janez Janša. Od Pučnika dalje sem se sprehodila skozi čas, ki me je po njem prikoval ob Janši. Ko se te dni psihično pripravljamo na njegov odhod v temo, težko dojemam, v kakšen čas nas je znova pahnila ta »satanska organizacija«, kot jo je imenoval dr. Pučnik.

Ko smo tedaj, 27. julija leta 1988, na Roški v žarečem soncu pričakali četverico zapornikov, še v sanjah ne bi verjeli, da se čas tako usodno ponavlja. Toliko let je minilo, toliko vsega smo videli, slišali in doživeli, da ni nikogar, ki bi me lahko prepričal, da stranka, ki so jo in jo še vodi eden od predsednikov, ni na pravi poti. Petindvajset let ni trenutek življenja, je obdobje, ki te utrdi v veri, zaupanju in spoštovanju do ljudi, ob katerih zoriš, pa čeprav sem na začetku te poti štela že kar veliko let. Naučiš se spoznavati svet, ki ti je bil do takrat tuj, nedosegljiv in poln neznank, ki pozneje začnejo spreminjati tvoj vrednostni pomen in te oblikujejo v osebnost, ki ni več le plaho bitje, ki mu vso mladost ni bilo dano razprostreti kril, ker so mu bila vsa vrata in okna povsod zaprta z železno zaveso. Ostajam hvaležna za to svobodo, za slovensko pomlad, v katero sta me popeljala Jože in Janez. Zakaj danes govorim o tem, zakaj hkrati pomislim, da bi se kdo utegnil ponorčevati iz čustev, ki jih tokrat ne skrivam in mi tega tokrat tudi ni mar? Tako zelo me boli, da že v drugo doživljam slovensko pomlad, a tokrat z grenkim priokusom. Tako kot pred mnogimi leti, ko sem se počasi seznanjala s krivico, ki jo je preživljal Pučnik, in nisem mogla dojeti, da so mu za toliko let po krivici odvzeli svobodo, tako jutri pričakujem trenutek, ko se bodo za našim Janezom Janšo že v drugo zaprla vrata jetniške celice. Kje, moj ljubi Bog, je pravica, kje ljudje, celo krščansko vzgojeni, ki v molku pritrjujejo krivični sodbi, ki bo materi dveh majhnih in dveh odraslih  otrok za predvidoma dolgo obdobje odvzela moža in očeta? Mar nismo prav mi, kristjani, dolžni spoštovati načela krščanstva in braniti po krivem obsojene, je mar dovolj, da prestopamo prag cerkve, zunaj nje pa pozabljamo, kaj smo tam počeli pred nekaj trenutki? To, prav  to, najbolj boli. Oni drugi, tisti, ki so nam in bi nam še vedno radi jemali pravico do popolne svobode in dostojanstva, me ne morejo razočarati. Da so brez vesti in morale, so dokazali neštetokrat. Za njimi se vleče krvava sled, kako naj bi torej pričakovali, da bodo prisluhnili nam, ki spoštujemo etične vrednote?

Iz naše hiše, ki smo jo simbolično poimenovali »Pučnikov dom«, torej jutri začasno odhaja naš predsednik. Dan, ki ga bomo pomnili, dan, ki bo s sramotnim pečatom za vselej zaznamoval slovensko sodstvo, državljane Slovenije pa soočilo z vprašanjem, kdo v naši državi bo odslej še lahko upal, da obstaja institucija, kjer se ljudem deli pravica in pošteno sojenje. Stokrat ponovljena in našteta dejstva, ki jih izrekajo odvetniki in branilci ter obsojeni sam, so preslišana, z dokaznim gradivom se igračkajo kot otroci z lego kockami, skozi meglo laži in obtožb pa narod vedno bolj  spoznava, v kakšni državi živimo. In zmeraj močnejše bo to spoznanje, vedno več ljudi, ki doslej še niso verjeli, bodo spoznavali zahrbtno ravnanje bojevnikov za stolčke, ki te dni s pospešeno naglico hitijo oznanjat, kaj vse bodo podarili svojim volivcem, pa čeprav doslej nekateri še niti v sanjah ne vedo, kakšno stranko se grejo. Tisti pa, ki so doslej obvladovali vladarsko ložo, so nam ustvarili raj, v katerem bomo mi in predvsem naši potomci zaman iskali angela varuha, ki bi nas odrešil dolgov. In glejte, naš predsednik, ki je skupaj s Pučnikom gradil našo državo, ki je dokazal, da zna in da mu gre za stvar, pa mora v zapor, pa čeprav je širni Sloveniji in tujini jasno in znano, da ga klika, ki bi rada znova zgradila Berlinski zid, umika iz političnega življenja zato, ker se boji njegove zmage na volitvah, skratka, boji njegovih sposobnosti in državniške modrosti, ki mu je pač dana. Kdo mu jo je podaril, si odgovorite sami. Priznaval mu jo je dr. Jože Pučnik, ki je v njem prepoznal svojega naslednika, kar mi je nekaj dni pred smrtjo zaupal po telefonu. S Teboj smo, Janez, in hvala Ti za vse, kar si nam dal, kar si storil za našo državo in ki jo spoštuješ, kot si sinoči sporočil slovenski javnosti. Verjamemo pa, da Te bo Tvoja svoboda čakala pred vrati, preden boš prestopil jetniški prag,  kajti »tako ne gre več naprej«, je na Posvetu o Majniški deklaraciji« zatrdil eden od predstavnikov organizatorjev posveta dr. Damir Črnčec.

Ljubezen je iskanje duše

Upali smo. Upali zato, ker smo svobodni, ker je naš narod vstal v svobodi tisti dan, ko je množično izrekel svoj DA na plebiscitu. Notranje smo se osvobodili, od kuge trpinčenja človeških duš, ki niso prisluhnile njihovim zlim nameram. Kako bi torej pomislili, da je komaj rojena svoboda poteptana, da bo nebo vsak hip zajokalo nad poljanami in gozdovi, nad zelenimi rekami in modrino morja zato, ker je nekje globok tolmun, ki vase požira vse, kar iz srebrnih tokov počrpajo slabiči, ki si prisvajajo vse, kar še zdaleč ni njihovo. Nekje tam daleč za hribi se prebujajo poletne sanje naših očetov in dedov, ki nam govore, da je v tem svetu nekaj hudo narobe, da čutijo, kako ljudi znova grabi strah v kosteh in da hudobni zmaj preganja odrasle in otroke. A njih sporočilo je vendarle drugačno. Oni se niso bali in zato ne utihnejo pred bolnim umom hudobnežev, ki se še z zadnjimi močmi oprijemljejo svojih lažnih naukov o življenju in prihodnosti mladih, ki so rojeni v ta svet brez krivde krivi. Sodobna misel, pravzaprav, kajti tudi odrasli so njihove žrtve, saj so prav tako zaznamovani s krivdo, ki so jim jo določili krivičniki. Tako bi se naj zgodilo tudi ta petek, ki bo za nas, ki "dobro v srcu mislimo" in ki vemo, kaj pomeni nekoga ceniti in imeti rad, veliki petek. Kakšna krivica, kakšno izživljanje nad ljudmi. Še vedno je ta ena in ista kolona ljudi kot konvoj krvi željnih pohodnikov zmožna vsega najslabšega. Hkrati pa razmišljam, kako bedno in boječe je takšno obnašanje. Tak scenarij me spominja na ženina, ki mu izvoljenko ubranijo le tako, da mu jo tik pred zdajci nekam zaklenejo, njemu pa podtaknejo drugo nevesto. Ta druga nevesta in navzkrižne poroke se bodo dogajale, ko bodo odstranili s prizorišča edino oviro, ki je niso znali drugače preskočiti, kot tako, da človeka z združenimi močmi, z raznimi združevalci vtaknejo za rešetke. To je ves scenarij, še veliko bolj zloben kot tisti z nevesto, in seveda veliko bolj pokvarjen in to samo zato, ker vsi ne znajo ne seštevati ne odštevati, pomembno pa je, da mešajo karte pred ekrani. Za Slovenijo je torej bolje, da ji vladajo nesposobneži, ki so že dokazali, kaj zmorejo. Odklop in hvala genijem.

Pred kratkim sem nekje prebrala globoko misel: "Ljubezen je iskanje duše." Avtorju sem hvaležna zanjo in naj mi ne zameri, da sem si jo izposodila. Pred oči se mi je namreč prikradla podoba ožje in širše družine ter predvsem vseh štirih otrok Janeza Janše. Se ljudje, če to sploh so, zavedajo, kaj počno, ali so kdaj v srcu začutili, kaj pomeni imeti rad, kaj živeti za srečo in notranji mir drugih ljudi, predvsem tistih okoli sebe, s katerimi deliš vse dobro in hudo? Je res prekletstvo naše stranke v tem, da nam zapirate dobre in sposobne ljudi, kakršen je bil tudi Pučnik? In ker ne morete ugotoviti, na katerem kraju in ob katerem času so storili svoj veliki greh, jim končno odredite kraj bivanja kar sami – za rešetkami, namreč. Je to vaša zmaga, je to vaša parada vstajnikov, so to vaše Stožice z bandiero rosso, je to Kučanov sprehod mimo Ustavnega sodišča, je to Virantov, Erjavčev, Bratovškove in drugih slaven manever zoper ljudi, ki so uspešno gradili temelje naše države? Rušitelji te iste države ste, ki je niste vredni, in če drugega ne, bi se morali sramovati pred otroki in obema mamama, ki jima že v drugo jemljete očeta zaradi krivične obsodbe. Če bi poznali ljubezen in povzdignili glas zoper krivico, in če bi priznali dušo, bi vas ljubezen poiskala, tako pa ječite v blatu, ki vas bo na koncu zadušilo. Vam tedaj tudi lastnih otrok ne bo žal?

Kako strašna slepota je človeštva

Čas beži. Ne ustavlja se ob dneh, ko vznemirjeno pričakujemo izid volje ljudi, ki jim je mar domovine. Ob tokratnem glasovanju na referendumu ZA ali PROTI, so državljani morda nekoliko premalo premislili, kako usodne so včasih odločitve. Toda, če pomislimo na gromozanski stroj propagande za sprejem novele zakona o arhivih, s katerim je v stilu aparatčika upravljal sam minister za kulturo in ga ponujal ljudem pred ekrani in v drugih medijih kot branjevke ponujajo solato, potem se ne smemo čuditi, če so mu neosveščeni celo nasedli. Res veliko neresnic so zmožni tisti, katerih laži prevpijejo še tako sveto resnico in dobro je, da jim ljudje čedalje manj verjamejo. Pa pomislimo še na sam nedeljski referendumski dan. Bila je binkoštna nedelja, velik cerkven praznik, in mnogi starši in botri so se s svojimi birmanci in birmankami posvečali slovesnemu praznovanju tega prazničnega dne. Na drugi strani pa so bile mnogo kje zapore cest zaradi maratona in morda še kaj. Največjo »zaslugo« za to, da se ljudem ni dalo tako kmalu po evropskih volitvah znova na volišča, pa nosijo tisti, ki so se brezglavo in neodgovorno upirali predlogu, da bi referendum izvedli na isti dan kot minule evropske volitve. Ljudem bi prihranili pot in denar, ki smo ga ob tolikšni krizi, v kateri smo, vrgli skozi okno. Vse to "vladajočim" in namišljenim "vladajočim" ni mar. Da le ne bi po pomoti pritrdili nečemu, kar predlaga SDS in seveda, Bog ne daj, njen predsednik. Tu se seveda vsem zatakne kost v grlu, pa čeprav je vse dejansko do kraja sprevrženo, otročje in noro.

Seveda pa ne smemo pozabiti, da je na referendumu kljub vsemu zmagala zdrava pamet in domoljubje tistih državljanov, ki vselej vedo, da gre naši stranki "za stvar" - hvala jim za njihove glasove, hvala za vsako dobro misel, s katero so pripomogli k temu, da je glas PROTI zaprtju arhivov daleč presegel število glasov ZA. Res je, da nismo dosegli kvoruma, a rezultat kljub vsemu pomeni ZMAGO. Zmago ljudi, ki se zavedajo, da so v ostanku arhivov skrita imena tistih, ki so jemali življenja in ljudem za vselej onemogočili braniti svojo svobodo in mišljenje. V glavah zločincev, ki so odločali ali soodločali, je začel delovati strah, saj so očitno verjeli, da noben krvav madež ne bo odkrit pred javnostjo. In to je glavni vzrok za njihovo prepričevanje volivcev, kako oni, na čelu z ministrom, z novelo zakona "velikodušno odpirajo" arhive. "Kako strašna slepota je človeštva", je v "Krstu pri Savici" zapisal naš največji pesnik France Prešeren. Slepota tistih, ki jo oznanjajo in tistih, ki menijo, da so za vselej pristali "na varnem". Čas pa beži in nam ponuja nove možnosti. Naša stranka in njen predsednik smo znani garači in z ljudmi, kakršne imamo v svojih vrstah, se nam ni bati prihodnosti. Naša prihodnost je resnica, je pošten odnos do ljudi, je pogum, s katerim smo prebrodili že veliko težav in neutrudno bomo iskali nove poti, še boljše rešitve. Tudi v to verjamemo, da po krivem obsojeni ne bodo pahnjeni v temo, tako kot nekoč, ko smo pod svinčeno roko komunističnega terorja zaman iskali sledi za svojci, ki so iz domov izginili brez sledu – na žalost mnogi do današnjih dni.