In memoriam dr. Matija Horvat

Tih in skromen, zazrt v obzorje neznanih sanj, človek, ki ti je ob snidenju vselej vzbujal upanje in spoštovanje.

Pred mnogimi leti sem poznala le njegov glas – po telefonu. Skrbelo ga je zdravje dr. Pučnika in če je le mogel, ga je z mojim posredovanjem prepričal, da je čas obiska v njegovi ambulanti. Doma hranim pismo, ki mi ga je napisal mnogo let kasneje, po tistem, ko Pučnika že davno ni bilo več med nami in sem na stranki predstavila knjigo »Moja pot ob Pučniku«. Takrat mi je prvikrat segel v roko in šele tedaj sem dojela, zakaj je prof. dr. Matijo Horvata Pučnik tako zelo cenil. Ne le kot zdravnika, imel ga je rad kot človeka, kot osebnost, ki te napolnjuje z znanjem in toplino hkrati. Po tistem prvem srečanju sva se ob raznih dogodkih še nekajkrat srečala, poslednjič v kinu Komuna, ko je po predstavitvi filma Maske demokracije s tisto zdaj že znano toplino stopil predme in mi stisnil roko. Kako škoda, da je bilo zadnjikrat, kako zelo ga bomo pogrešali vsi, ki nam je bilo dano spoznali  človeka, kakršen je bil prof. dr. Matija Horvat.

Želimo mu večen mir, njegovi družini pa naše iskreno sožalje.

Branili bomo pravo pot

Vihar, povzročen namenoma, brez velikih pričakovanj vseh tistih, ki smo vajeni uprizarjanja velikih predstav nenehnih igralcev za zagrnjeno zaveso. Odposlušali smo lahko dva govora, enega zalitega s solzami in sladkobo, ter drugega, na videz strogo racionalnega s pridihom prikrite užaljenosti, ki je še komajda ostala v mejah obvladovanja gneva nad tistimi, ki so nekoč bili, pa zdaj niso več zvesti občudovalci neverjetnih uspehov poblaznelega zadolževanja državljanov Slovenije. Ko človek pomisli na našo mladino, ki z obema nogama stoji v ledeno mrzli vodi neprijazne prihodnosti, se zgrozi. Veliki šou v dvorani, v kateri se eden od govorcev sprašuje, ali si upajo zapeti »Hej brigade«, drugi pa se trka na prsi, kaj vse je storil(a) za Slovenijo, nas je silil k odgovoru, da so pri nas na svetu, v naši lepi Sloveniji stvari, ki so lepše od samega sonca, kjer govorica, ki prihaja iz srca, pomeni upanje in zmago nad zlim in prevaro, ki jo sejejo med ljudi tisti tam znotraj praznovanja "zmage". Za kakšen pogum pa gre s pozivom na »brigade«? Je treba poudarjati in obujati spomine na čas, ki je Sloveniji žal prinesel toliko hudega, je v tem junaštvo govorca, ki so ga odmrznili zato, da bi sladkobnost besed odtajala prikrito maščevanje, ki je tlelo ves ta čas? Ni bilo mogoče preslišati, da je govor o tem, da naj bi se veliki "pozitivec" združeval z Janšo, zanj žalitev. O, moj Bog, takšne prtljage si Janez Janša zagotovo ne bi nakopal na glavo, zato kar mirno, čustveno naravnan govornik, preveč resno ste vzeli morebitno poroko, o kateri so nekateri šepetali! Kar koli že boste storili, kakršne koli koalicije imate v mislih v prihodnosti, iz enake moke ne boste zamesili užitnega kruha, tega se zavedamo vsi, ki smo spremljali in doživljali čas, ko je bilo rojeno virantovanje. Odtlej so se dogajale razne preobrazbe tega pojava in ko zdaj poslušamo, kako se avtorju virantovanja in ostalim, ki niso le "pozitivci", neznansko mudi na volitve, se lahko le čudimo, kako je splahnela želja po trdni koaliciji. Skrbni stražarji ob premierki so kar splahneli in se zavili v tišino, le še o predčasnih volitvah se jim sanja ponoči in podnevi.

Sredi vseh teh nemirnih dni pa se mnogi ukvarjamo s povsem drugim vprašanjem: ali se bo končno izkazala pravica, bodo končno obsodili krive in oprostili nedolžnega? Res zanimivo je, kako se vsi, ki si obetajo nove stolčke ali pa so jih zasedli že lani, znova ukvarjajo le še z vprašanjem, ali bi utegnil predsednik SDS-a priti znova na oblast. Torej, česa vas je strah, pozitivci in negativci, česa se vsi, ki ždite za zaveso in čakate na veliko predstavo, kjer se vam v duhu prikazuje glavni igralec, tako zelo bojite? Resnica je tista, ki vas preganja, nas pa je ni strah, četudi bomo prisiljeni sprejeti najbolj črn scenarij. Skupaj z glavnim igralcem jo bomo znali sprejeti, kajti čista vest zagotavlja notranji mir, brez katerega je življenje kot rahel čolnič, ki mu veter zlahka spreminja smer. Mi vemo, kam gremo in navajeni smo braniti pravo pot. Vaša vodi v Stožice, mi pa ostajamo zvesti Prešernovi zdravljici in žlahtnim verzom našega Toneta Kuntnerja:

"Snežniški zvonovi k spravi zvonijo.
Veselo oznanjajo skorajšnji čas,
ko gluhi in nemi spregovorijo."

In še:

"Snežniški zvonovi pomlad budijo!"

Ustavite korak brutalnega posega v življenje in smrt

Plamen maščevanja še vedno gori. Ko smo že upali, da smo ga oni dan z blagoslovom spominske plošče v Grahovem spravno pogasili, je iskra v srcu pohabljenih strasti znova vzplamtela. Zgorelim v plamenih očitno ne pustijo spati niti onkraj večnosti in, kot kaže, bi jih pometali vanje znova in znova. Kdaj boste ustavili korak brutalnega posega v življenje in smrt tistih, ki prosijo sprave in miru, kdaj nehali spodbujati k obnovitvi strahot, ki so Slovenijo spremenile v eno samo grobišče? Je torej resnična izjava, ki smo jo nekoč slišali iz znanih ust, da »so jih še premalo pobili«? Ko pa so storilci poklicani k razjasnitvi teh strahotnih dogodkov, ne vedo ničesar o tem, in ko v arhivih ohranjena imena nekdo obelodani, se zdi, ko da to niso oni, ker se ničesar ne spominjajo, ter da se jim tako rekoč godi krivica. Narobe svet in temačnost današnjega časa. Le kakšna sla po oskrunjenju znamenj večnega počivališča je v človeku, ki to zmore? Je mar takšno srce prenehalo biti, je življenje, ki mu ga je podarila mati, ugasnilo v zlu, ki se ne ustavi pred slutnjo maščevalnosti in greha? Tisoč vprašanj, a odgovor je lahko le eden. Preteklost, ki je v teh dolgih desetletjih zaznamovala slehernega izmed nas, je na žalost tiste, ki so se prepustili toku sovraštva in želje po krvi svojih lastnih ljudi, potegnila za seboj v skupine, ki jim vrednote ne pomenijo nič , svojo moč pa bodo, kot kaže, uveljavljali vse do trenutka, ko bodo tudi oni poklicani tja, od koder ni vrnitve. Morda bo kdo na vaše poslednje počivališče postavil križ – bi se ga sramovali? V postni pesmi pojemo:

»O, sveti križ,
življenja luč,
o, sveti križ,
nebeški ključ.«

Skrunitev spomina na žrtve v Grahovem ne ogroža tam pokopanih. Ogroža pa našo zavest, da želja po spravi izgoreva v ognju maščevanja tistih, ki jim odvzeta življenja nedolžnim ne zadoščajo za potešitev njihovih nizkotnih strasti.

Brez krivde krivi

»Vsa plaha si in revna gruda rodna,
kot drobna dlan se skrivaš med gorami.
Mladi smo, v nas se hrepenenje drami,
za morjem, pravijo, je zemlja plodna.«

(France Balantič)


Ljubi dolenjski griči in vasi! Bil je čas vojne, postali smo begunci in bilo je le nekaj dni pred mojim dvanajstim rojstnim dnem. Bila sem najmlajša od petih otrok, ki smo 1. novembra 1941 s culicami čez ramo zakoračili v globok sneg. Nekje zadaj za hribovjem nas je pričakoval neznani jutri. Bila sem premajhna, da bi dojela, zakaj smo morali na pot, a ne premajhna zato, da pozabila na trenutke, ko smo se bali, da nam bodo sicer očeta, zavednega Slovenca,  zaprli gestapovci, ki so mu grozili. Nihče od nas ni delal nobene panike, nihče spraševal očeta ali mamo, kam gremo, še manj, da bi bilo koga strah. Tako je pač moralo biti in usoda nas je pripeljala v Šentjernej na Dolenjskem. Brez denarja, brez hrane, prepuščeni dobroti tamkajšnjih prebivalcev smo najprej našli zavetje pri gostoljubni gospe Recelj ter se po nekaj dneh dokončno nastanili pri družini Marije Cvelbar, ki je postala naša druga mama.

Ničesar nam ni bilo treba prositi. Takih ljudi, kot smo jih srečali v Šentjerneju in njegovi okolici, nisem kasneje srečala nikoli. Ko so izvedeli za sedemčlansko družino beguncev, so nam kar sami od sebe začeli prinašati moko, krompir, kruh in prve rane brezdomcev so postajale vse znosnejše. V ne prav veliki hiši smo sprva spali kar na tleh, na ličkanju in slami, a bila je streha nad glavo, za katero smo bili še kako hvaležni enemu od njihovih sinov gospodu Jožetu Cvelbarju, ki je bil duhovnik in se je zaradi nas odselil v župnišče. Pa ne le v našem drugem domu, tudi drugod smo bili pozneje po domovih, kjer ni bilo razkošja in izobilja, sprejeti odprtih rok. Res je, prinašali smo jim pesem, kajti imeli smo svoj pevski kvintet in po petju so nas počasi prepoznali in vzljubili.

Seveda pa vaščanom ne bi bilo treba sprejemati lačnih prišlekov, vendar se mi je današnja pripoved o njih porodila v duši na nedeljo, ko smo stali pred odkritjem spominske plošče žrtvam komunizma v Grahovem. Zakaj? Ko sem na ploščah brala imena pobitih in v ogenj zmetanih nesrečnikov, ki niso zakrivili ničesar drugega kot to, da so branili svoj dom, svojo domovino in svoje družine, sem pomislila na medvojne dogodke, ki so nam krojili usodo na Dolenjskem. Mislila sem na ljudi, ki so nas s svojo dobroto nagrajevali s toplino in predanim človeškim odnosom, ki so nam dobesedno pomagali živeti in preživeti. In prav tem ljudem so se začele dogajati podobne grozote, kakršne smo poslušali v Grahovem, ko je izpred oltarja na prostem duhovnikov glas oznanjal mir in spravo, spregovoril o resnici, toliko let zakriti, o mladih žrtvah, ki so pahnjene v grozeče plamene svoje duše podarile Bogu. Tako se je zgodilo tudi tam na Dolenjskem. Vsak dan smo poslušali jok kmetov, ki so čez noč ostali brez živine, se zbujali ob izpraznjenih kaščah, a kar je bilo najhuje – mnoge družine so ostale brez svojih mož in očetov, bratov ali sester. Kje pa so, smo se spraševali, kam so odšli, zakaj jih ni več doma, a odgovora ni bilo. Le tih šepet prestrašenih mater nam je dal slutiti, da so se zgodile neke strašne stvari. In tako dan za dnem, noč za nočjo. Ni bilo čudno, da se je potem nekega dne ali noči v mladih fantih prebudil upor. Začutili so, da bo treba njihove domove zaščititi, da bo treba začeti braniti to, kar je njihovo, da ne morejo več križem rok nemočno opazovati to kruto ropanje domov in ugrabljanje njihovih najdražjih. Da, to je bil začetek tistih VAŠKIH STRAŽ, o katerih je slišati toliko negativnih oznak. In zdaj naj še kdo poreče, da so bili ti fantje izdajalci, ker so se uprli in so postali brez krivde krivi? Skorajda ni bilo hiše, od koder ne bi bili odpeljali v neznano enega, dveh ali celo več mož ali fantov. Le kje ležijo, le od kje so ljudje, ki so jim zapečatili usta, zbrali to silno moč, da so tako dolgo obvladovali molk, ki je zatajeval bolečino? Tudi moj edini brat je pri šestnajstih letih postal žrtev brezglavega partizanskega napadanja Nemcev iz varne zasede; ustrelili so ga kot talca in to devet dni po očetovi smrti.

Ob takem razmišljanju in čutenju je torej minil nedeljski dan. Naj bo blagoslovljen in naj namen veličastne slovesnosti ne izzveni v pozabo. Včasih se pač zgodi, da podoživiš trenutke, ki so zaradi bolečine ali pa radosti nenadoma izrisani v podobo, ki bi jo lahko uokvirjeno obesil na steno v spomin in opomin, da je resnica le ena in da ne potrebuje velikih besed. Živi, takšna kot je, in če jo maščevalnost še tako utruja s ploho krivičnih besed, ji ne pride do živega, kajti tisto, kar je večno, tudi smrt ne premaga. Naj torej ob imenih, ki smo jih brali na odkritih ploščah v Grahovem, vsaj v mislih kdaj pa kdaj ustavimo svoj korak ter njim in vsem, ki so prestali to gorje, prižgimo plamen spomina in hvaležnosti, da smo smeli počastiti njihov spomin.

O pesniku Francetu Balantiču, čigar ime je prav tako vklesano v ploščo na spomeniku, je France Pibernik med drugim zapisal: »Balantičeva življenjska pot je bila kratka, v svojem bistvu preprosta, a hkrati tako posebna, spreletena z grozo časa, v katerega je bil postavljen, in ožarjena s svetlobo ognjene smrti, ki ga je kot ptiča feniksa vzdignila v neslutene prostore zemeljske posmrtnosti.«

»Pokopališče je kot tihi hram:
nad mladim grobom senca križa joče
in tja čez sivi zid za goro hoče.
Ob grobu v soju sveč gorim tak sam.«
(France Balantič)

Razkošje vladanja ženske roke

»Preplula svet je nepoštenost,
prevara, laž , zavist in greh…
In satanu iz duše črne
v oči je šinil vražji smeh.«

Rudolf Maister

V naši državi je življenje pravzaprav zelo preprosto – za nekatere, seveda. Ti »nekateri« snujejo, predlagajo, sprejemajo in odločajo o vsem, tako da nam državljanom sploh ni treba razmišljati o ničemer. Zleknjeni v naslanjače buljimo v televizorje in se predajamo sanjam o Indiji Koromandiji,  kjer garajo za nas žrtve poveljnikov naše plavajoče barke. Res, pravo razkošje, čeprav včasih, nevedni kot smo, težko razumemo, zakaj v državnem zboru nenadoma volivci ne morejo biti hkrati poslanci in zakaj se nenadoma izklopijo mikrofoni in  nas tok dogajanj oddalji od kontinuiranega dialoga med vodečim seje DZ in razlagalcem poslanskega vprašanja. Toda, saj vse to res ni več pomembno ob ugotovitvah, da je pri nas resnica laž in laž resnica, tako kot smo lahko zadnjikrat ugotavljali v sodni dvorani.  Ko namreč premierka ali pa minister za finance ali pa še kdo blizu njiju morajo sprejeti odločitev Ustavnega sodišča RS, je tako in tako jasno pojasnilo državljanom, da je za vse kriv Janez Janša. Mar to ni priročno? Nikoli jim ni treba iskati krivcev in sama trdno upam, da bo vedno tako, dokler temu večnemu krivcu enkrat le ne bo zmanjkalo »trde kože«, v katero zdaj tako zlahka zabadajo sulice vsi, ki svoje grehe sproti pometajo pod nepremočljive preproge, saj bi sicer izpod njih pognale kali novih in novih pregreh.

Ko smo oni dan prebrali, da so nekdanjega člana protikorupcijske komisije (res škoda, da je »nekdanji«) zaposlili v NLB, smo se lahko dokončno prepričali o tem, da so pri nas banke polne denarja, ki je sicer davkoplačevalski, a kaj bi to, saj se znamo uspešno zadolževati in premierka je neki večer javno izjavila, da se bomo zadolževali toliko časa, dokler nam bo primanjkovalo denarja. Da pa »šparanje« ni ravno vrlina naših vladajočih, dokazuje tudi razpis referenduma o arhivih, za katerega želijo zapečatiti izbran datum, pa čeprav bi prihranili veliko vsoto denarja, če bi bil referendum izveden skupaj z evropskimi volitvami. No, in zdaj je po polomiji z zakonom o nepremičninah premierka, z roko v roki z ministrom Čuferjem, nemudoma obljubila, da bomo državljani zdaj že videli, ko nam bodo novi ukrepi prinesli še hujše obremenitve in še trše življenje. Mar ni bila to nežna kretnja s strani predsednice vlade, ki se tako rada pohvali z dosežki enoletnega vladanja? Res smo ji lahko hvaležni, saj nam je zdaj povsem jasno, zakaj je šlo doslej v Sloveniji vse narobe; manjkala je ženska roka, ki sedaj prinaša blagostanje, kakršnega v Samostojni Sloveniji ne pomnimo. Ona vlada, saj nikoli ne pozabi poudariti, da je to vlada Alenke Bratušek, za vse ostalo je pa itak kriv Janez Janša, pa čeprav mu ne seže niti do gležnjev.