Judeževo omizje

Dobro, da Pučnik in Šeligo nista doživela sramote, v kakršno je Slovenijo pahnil UO Slovenskega centra PEN, ki je »po temeljiti obravnavi poročila častnega razsodišča SC PEN« Janeza Janšo izključil iz SC PEN.  Obravnava je morala biti zagotovo sila »temeljita«, (spominja na poročilo KPK) upoštevaje  dejstvo, da si lahko že navaden laik ustvari sodbo o tem, kakšni dokazi obremenjujejo kaznovanega – ni jih! Navajajo neke izjave in zapise ter primere njegovega nespoštovanja človekovih pravic in še in še. Nikjer pa nobenih vsebinskih citatov, kot odgovarja Janša, in »nikjer enega samega stavka, ki naj ne bi bil primeren in v nasprotju s pravili PEN.«  Očitek prav Janši, da ne spoštuje človekovih pravic, je, oprostite, največja svinjarija, ki si jo lahko umislijo gospodje, ki so se dali poslikati za omizjem, za katero zaradi tolikšne intelektualne izprijenosti nikakor ne sodijo. Izbrali so pravi čas aktiviranja bombe – čas, tik pred Veliko nočjo. Za mizo pri »Zadnji večerji« so imeli enega Judeža, tu pa, kot kaže, bremeni vse po vrsti to poslanstvo. Eden izmed njih, g. Veno Taufer, si od strani zakriva obraz, obžalujem pa, da se je temu absurdnemu dejanju priključil tudi moj nekdanji kolega Vasja Predan. Nikoli nisva bila na istem bregu, a sem ga spoštovala kot intelektualca in spoštljivega kolega, prepričana, da je daleč odmaknjen od nečastnih dejanj. Škoda, Vasja! Namreč, 

pod fotografijo je nič kaj mičen podnapis, ki ostaja in zaznamuje za zmeraj: »PEN-ovci so čisto popenjeni izključili Janeza Janšo iz SC PEN – v pravi komunistični izbrisni maniri – brez pojasnila in možnosti pritožbe.«

Stranka politične preračunljivosti

Pa smo jo dobili, kar čez noč. Vendar verjamemo, da bo nosila tako ime le toliko časa, dokler jo bo vodil njen zdajšnji predsednik. Njen podpredsednik je očitno obupal in dokončno obupal nad trhlostjo obljub in sklepov ter gostolenjem parol, ki so kar vrele iz predsednikovih ust. Poštenost, doslednost, čistost rok, zvestoba, dana beseda – človek se  lahko le čudi. »Če smo hoteli vreči Janševo vlado, smo morali ravnati tako, kot smo!« Ja, čestitamo; če hočeš zmagati, moraš premagati. Sredstev pri tem ne izbiraš in tudi prihodnosti, ki bo odslej lepša in v kateri je z dnem podpisane koalicije »konec politične krize«, ni treba predstavljati, saj nas obljube spominjajo na našo »socialistično stvarnost« v dolgem povojnem obdobju, v kateri nam je bilo nekaterim zares lepo…

Ej, ljudje božji, človek nikoli ne more živeti v miru. Ko smo lani komaj na novo zadihali, smo se veselili prihodnosti, ki je zopet obetala dostojnejše življenje. Prebili smo se skozi prve težke finančne ovire, s tem da smo zategnili pasove, a ne do te mere, da ne bi zmogli naprej. Pa je prišel cunami, ki ga zdaj na silo uokvirjajo v zlat okvir, znotraj njega pa se rišejo neke blede sence, ki z vsakim dnem bolj strašijo. Ni dovolj zamenjati obraze, treba je vedeti, zakaj to počenjamo, zakaj smo to storili in povedati ljudem, kam gremo, v kaj lahko verjamemo in zaradi česa naj bi se odpovedali temu, kar je bilo. Zlahka poklekneš pred dostojanstvom, pred preprostostjo duha, ki te žene naprej s tem, kar je, v kar se spreminja zaradi tebe samega, zato, da bi te notranje obogatil in otrokom pričaral pravljični, neomadeževan svet. Toda tega ne zaznamo, takega sveta ti, ki so si prilastili pravico rušenja komaj zgrajenih temeljev, na katerih bi zrasla trdnejša zgradba, ne marajo, ker v takem svetu nimajo kaj početi s svojimi opranimi možgani in nenehnim podtikanjem zlih dejanj tistim, ki jih niso zakrivili.

Nocoj sem na TV Slovenija poslušala oddajo o našem velikem Dragu Jančarju »Pisatelj in mesto«. Kako se človek odpočije. Preseliš se v neki drug svet, odmaknjen daleč od tega, kjer smo prisiljeni vdihavati onesnažen zrak razprtij in sovraštva. Zakaj se pogosteje ne srečujemo z njim, zakaj tako malo vemo o Jančarju, o tem, kaj pomeni za Slovenijo, zakaj z vsebino njegovega literarnega bogastva ne polnimo naših šol in dvoran, zakaj tako prekleto molčimo o stvareh, ki bi namesto praznega besedičenja morale postati vodilo našega vsakdanjega življenja? Se nam bo kdaj zgodil jutri, ki bo drugačen, tak, o katerem sanjamo mnogi? Pomenljiv se mi zdi stavek, ki je zaključil oddajo in ki sem ga razumela kot upanje: »In zgodi se, da bo ob času večera svetloba.«

Upati in živeti

»Bratomorno pobijanje«, ki ga omenja generalni sekretar ZZB, bi bil pravšnji naslov, ki bi zaobjel celotno izrazoslovje velikega govornika pred nedavnim na Tisju. Ta njegov stavek še kako spominja na čase, ki so velik del slovenske zemlje spremenili v grobnico, le da avtor govora zamolči povzročitelja teh grozot. Hkrati pa pravi takole: »Zver, ki se plazi, je zopet tu. Naši predniki so nam pokazali, kako je treba s takšno zverjo in poduk moramo upoštevati.« Težke besede, z napovedjo, ki naj bi izpolnila poduk njihovih prednikov. In oni zdaj podpirajo vstajo – za kakšno vstajo gre? Za kakšne posledice vstaje? Gospod Gorenjak je debil, gospod Pličanič nasilen, iz Dolenjske pa Klavori prijatelj Lojze pošilja naslednjo poezijo:

»Pokvarjena elita bolnikov –

politikantov, kriminalcev,

je v templju domovine

iz skovank lastnega govna

skovala verigaste nakaze 

označene s krajo, lažjo,

napuhom in zavajanjem.

Zasmrdelo je po gnoju

in izvirnem grehu.

Zgodilo se je neurje

prepleteno z množico,

jasno mislijo,

z zahtevami in obtožbami. 

Zgodila se je ulica

in leteče granitne kocke!

Smrt fašizmu – svoboda narodu!

Je to torej tisto kulturno ministrstvo, ki nam tako manjka? Sodijo tudi taki pesniki v tisti krog, ki izključuje iz svojih vrst predsednika vlade in zoper ministra Žigo Turka piše hude obtožbe? Ne vem, sprašujem pa z bojaznijo v srcu, ali naj bi takšno nenadno »prebujenje« napovedovalo obdobje prihodnosti naše mlade generacije. Si tega kdo, ki spoštuje delo in vrednote ter prezira grožnje z odvzemom življenja in dostojanstva res želi prihodnosti, ki jo napovedujejo avtorji takih in podobnih »stvaritev«?

Vlecite za sabo ta tovor laži, ki jo v svojih vrtovih gojite že vsa leta med in po vojni, okitite se z venci slave, ki je trhla, navidezna, spletena iz uvelega vejevja, ki počasi, a zagotovo umira. Preko polj in gozdov bo zavel svež veter in prinesel s sabo novo pomlad, razkošno in neuklonljivo v svojem upanju in zmagi za prihodnost vseh tistih, ki jih upanje še nikoli ni pustilo praznih rok. Namesto podpisa pod »pesnitvijo« pa zapišem: Upati in živeti!

Romarska pot spominov

Znova sem prebrala Janševo epopejo "Kultura življenja namesto kulture smrti." Njegove misli so me prikovale k računalniku, kjer imam zdaj shranjen ta zapis. Bogat, doživet, tragičen, občuten, grozeč v svoji resničnosti. Nekaj let je minilo od tedaj, ko je bil prvikrat zapisan, resnica pa ni nič drugačna od takratne in tudi ne od trenutka, ko je bilo zlo rojeno. Vsa znamenja še stoje in bodo tudi obstala, le premalo jih je in premalo je ostalo solza, ki bi jih orosile, kajti mnoge od njih so se medtem že davno za vselej posušile. Toda rojstva se pretakajo iz roda v rod, življenje nastaja pri bogatih in revnih in vsako izmed njih je blagoslovljeno od zgoraj. In tako se iz roda v rod pretaka tudi studenec resnice, ki ne zamolči ničesar. Ogenj, voda, veter, blisk in grom, vse to so viri življenja, ki eden bolj drugi manj krotijo ali pa vznemirjajo duha. Na videz ni kaj dodati, saj je nemogoče z besedami dopolnjevati nekaj, kar je v besedah izpolnjeno do popolnosti. Vse je tako, kot bi hodil romarsko pot spominov.

Človek pa se ob taki stvaritvi zamisli ob nečem drugem. Piscu preslikave časa, ki bi ga mnogi radi za vselej prikrili, bolje rečeno, zatajili, je častno razsodišče slovenskega centra PEN kluba prav te dni zagrozilo z izključitvijo ter jo upravnemu odboru predložilo v odobritev. Ne glede na čas, ki so ga podpisniki izbrali, saj je vsa Slovenija čakala na izid glasovanja v "hramu demokracije", je bilo treba trenutku rušenja predsednika vlade, prilagoditi še dodatni manever in to s strani institucije, ki se je bo odslej marsikateri njen član, vreden vsega spoštovanja, morda celo sramoval. Nihče pa se ne bi smel in mogel sramovati stvaritve, zapisane izpod peresa pisca, ki verjetno po bogastvu ubeseditve naše bližnje preteklosti prekaša marsikaterega izmed tistih, ki danes "častno razsojajo" prav o primernosti njegovega članstva v tej visoki instituciji. Prav tu smo se v času Slovenske pomladi, tudi laiki v kulturi, večer za večerom zbirali v podporo prav Janezu Janši, le da je bil tedaj za zapahi. Slovenija je znova zajokala! Novo nastajajoča vlada si je sedaj med primarnimi nalogami zadala zopetno samostojno ministrstvo za kulturo, vendar menim, da ne bo pomagalo. Iti samostojno pot še ne pomeni oplemenititi kulture, imeti se za kulturnike, še ne pomeni biti kulturen. Dosedanji minister si je zaslužil ta naziv – bil je strpen in kulturen, kljub nenehnemu dokazovanju nasprotnega. Toda, dobro ime se samo hvali.