Pražnje odeta kraljica

Kot da bi prihajali iz nekega drugega sveta, od tam, kjer je resnica še vedno resnica in so obrazi, ki jih gledaš pred seboj, ožarjeni z nekim posebnim žarom upanja, da vse le še ni izgubljeno, dokler se srečujemo željni zmage nad zlom. Po tolikih letih iskanja odrešujočih poti iz krize prezira vrednot in zatiranja svobode govora, smo se znašli na začetku kroga, od koder smo usmerjali prve korake v novi svet. Kdo nas je pahnil tja, kdo nam zdaj znova jemlje pravico živeti po zakonih, ki si jih izmišljajo tisti, ki sta jim laž in morala tuja, a hkrati dobrodošla sopotnika pri uresničevanju najpodlejših dejanj? Besede avtorja Janeza Janše in ter dveh sogovornikov k dopolnjeni izdaji knjige "Premiki" odstirajo doslej za javnost zamolčane resnice, s katerimi bi se moral seznaniti sleherni Slovenec, ki še dvomi v okoliščine, kakršne so nas pripeljale do trenutka, ko smo državljani Slovenije prejeli najdragocenejše darilo – lastno državo. Vzdušje v tesnem prostoru konzorcija v Mladinski knjigi je bilo naelektreno, bližina časov Roške in slovesnih zborovanj nas je, tako kot zadnje dni že mnogokrat, združevala in napolnjevala z upanjem, da nas čas, ki je vse prej kot rožnat, začenja znova združevati z neizgovorjeno prisego, da ne bomo odnehali, da se ne pustimo žalit in da si ne dovoljujemo premoči sovražnega zatiranja svobodne misli in govora. Zato so to trenutki, ki spominjajo na neki drug svet, zato prihajamo in odhajamo s teh srečanj opogumljeni z zavestjo, da tudi peščica ljudi lahko predstavlja moč, ki se nato kot plamen širi naprej med dobro misleče ljudi, med tiste, ki vedo, kaj sta poštenje in resnica. Stavba, kjer se tako na pamet izrekajo sodbe, je namreč osramočena in nič nas ni treba prepričevati o nasprotnem. Nihče nas ne more odvrniti od spoznanja, da je država zaman izobrazila toliko in toliko sodnikov in tožilcev za poklic, ki ga danes s svojim ravnanjem sramotijo, z njim pa vse tiste, ki še vedo, kaj je morala, kaj pravično sojenje in kaj krivica, s katero se tam srečujejo vsi, ki so, bodisi po krivem obtoženi ali pa jih prej doletita visoka starost ali morda celo smrt, preden pride do obravnave njihovega primera. Prebujenje naroda potrebujemo. Zdaj znova bolj kot nekoč, potrebujemo pogum in odkrit govor ter moč zdravega duha, ki vselej zmaguje, kajti laž in hinavščina sta popotnica tistih, ki svoj "pogum" izkazujejo le iz ozadja, svoj pravi obraz pa skrivajo pred ljudmi, tako kot je to, skrita za ekran računalnika, počela sodnica, ki je oni dan brala obsodbo po krivici obsojenim.

Stopimo za trenutek iz temne strani meseca in se posvetimo prazniku naše domovine, pražnje odeti kraljici, ki pričakuje našo besedo, naš pogled in pogum, našo pesem in trdno zagotovilo, da je nikoli ne bomo izdali. Ozrimo se na ta naš prelepi slovenski svet združeni v praznovanju, kajti naš pesnik Tone Kuntner je zapisal:

"Slovenec biti, slovensko ljubiti, -

je pravzaprav nerazložljiva stvar,
ker je to stvar srca in biti.

Slovenec biti ni drugega
kakor slovensko misliti,
slovensko peti in govoriti."

»V imenu ljudstva«

Noč je že, a mi ni do spanca. Minuli dogodki mi še kar plešejo pred očmi kot neke moreče sanje, iz katerih se le tu in tam izgubljam v utrinkih svetlih pramenov, s pomočjo katerih iščem pot iz zmede preživetih vtisov. Tista stavba, v katero so prihajali in iz nje odhajali obsojenci, je izrisana v očeh kot odsev, ki ga ni mogoče ugasniti. Stopi z mano tja v senco, odpočij si, si govorim, zapri oči in vsaj za trenutek pozabi na gnev in razočaranje ter boleče spoznanje, da nisi svoboden, da teža ne izginja z ramen, ker storjena krivica vpije pod nebo. Možje, ki so tja prihajali teden za tednom, mesec za mescem, leto za letom, so zaenkrat zapustili zatohle zidove sodne dvorane, a slovo ni dokončno. 

Od tistega dne dalje je vse drugače, pravzaprav od trenutka, ko se je upanje prevesilo v spoznanje, da tudi tisto malo spoštovanja do sodnih mlinov, ki sicer ne meljejo žita, ugaša in da smo državljani sramotno ponižani. Vas imamo zato, čuvarji prava, da nas z lažjo prepričujete v vaš prav, sta resnica in pravica res le še besedi, zapisani v naš pravopis ali Slovar slovenskega knjižnega jezika? Kaj lahko porečemo našim otrokom, kaj jim lahko odgovorimo, če bi nas vprašali, kaj ti dve besedi pomenita? Molk odzvanja v naših glavah, saj se ne moremo odzvati s pravim odgovorom. Naj tudi njim lažemo v vašem imenu? Sodba, »sodba v imenu ljudstva!« Katerega ljudstva? Sama ne sodim vanj, pa tudi nešteto drugih ne, ki nosijo v sebi poštenje in jim je kaj do notranjega očiščenja. V tisti zatohli dvorani je bil storjen zločin nad resnico. Ni šlo za človeška življenja, kot pred mnogimi leti, a umor duše je lahko še strašnejši. In zgodil se je, tam, pred našimi očmi, vendar ne v imenu nas! Le kdo vam daje pravico izreči takšno »sodbo v imenu ljudstva?« Izgovor, da še ni pravnomočna, je beden. Kaj pa vmesni čas do tedaj, ko jim boste znova delili »pravico«? Kdo ga bo povrnil ljudem, ki bi lahko medtem počeli pomembne stvari zase, za družino, za ljudi in ne nazadnje za domovino? Kaj pa njihovo dobro ime, kaj vse poti, ki so jih prehodili v dobro naroda? Črn madež ostaja na sodniških haljah, neizbrisen in vpijoč v nebo. Toda ura tiktaka in ljudje, ki cenimo vrednote, ki smo se nekoč že prebijali skozi temačne dneve naše zgodovine, bomo znova vstali iz morečih sanj. Znova jih bomo uresničili, saj se pomlad vrača k nam vsako leto. In čakali bomo nanjo ter jo dočakali, tako kot smo dočakali rojstvo naše samostojne države.

25 nageljnov za 25 let

Nikoli nisi sam. Tudi tedaj, ko zaprt med štirimi stenami delaš slišne in manj slišne korake vzdolž utesnjenega prostora in ne slutiš, kaj se dogaja zunaj gluhih sten; vedno je nekdo ob tebi. Ko smo minuli petek po tolikih letih stali na Roški, sem znova doumela, zakaj je bilo pred 25 leti med tam zbranimi toliko pozitivne energije, zakaj je bila moč množice tolikšna, da bi lahko rušila pred seboj granitne stolpe. Tokrat ob odkritju spominske plošče še zdaleč ni bilo zbranih toliko ljudi kot takrat, a bilo je znova čutiti tisto energijo, ki se med našim narodom prebudi vselej takrat, ko gre zares. In danes gre zares, kajti znova je ogrožena naša demokracija, svoboda in pravica do pravičnega sojenja, ogrožene so vrednote, ki so prav tam na Roški prebudile slovensko pomlad. Skrb zanje visi v zraku kot temna slutnja, saj si nekateri želijo, da bi se vrata zaporniških celic znova zapahnila za nedolžnimi žrtvami. Vendar se to ne more in ne sme zgoditi! Tako menimo vsi, ki zagovarjamo pravno državo, ki se ne damo ujeti v zanko laži, ki jo že dolgo pletejo tisti, ki teptajo človekove pravice in jim je malo mar človeškega dostojanstva. V naših srcih je prižgana luč, ki je te izpraznjene duše ne morejo ugasniti. Ta luč odganja temo občasnega obupa, »ta luč ni od včeraj,« je zapisal Tone Kuntner v eni svojih pesmi. Tako smo čutili tudi oni dan.. Med nas so jo prinesli štirje možje, ki so v minulem četrtletju v svojih knjigah vsak po svoje opisali svoja doživetja in spomine na čas, ki nas je za vselej povezal. Izkušnje so nas marsičesa naučile, čas je razjedal in zdravil duše in skozi trnje in grenkobo smo izšli še močnejši, še z večjo vero, da smo na pravi poti. Naša pot je neomadeževana z lažmi in natolcevanjem, zato vemo, da na koncu vselej zmaga resnica, ki je samo ena – o dveh govori le bivši predsednik ZKS.

Naj bo torej sodba jutri takšna ali drugačna, krivična je že v svojem nastanku, kaj šele v izreku, kakršnega je napovedal tožilec, ki je več kot drzen v svojih bolnih izjavah, saj nimajo s pravom nobene zveze. Tako kot on, bi lahko sodil nekomu kdorsibodi, saj če lahko obsodiš brez dokazov, se lahko povrneš le v čase, ko so ljudi kar povprek metali v jame ali jih celo žive zazidali kar mimo sodišč. Nekateri tovariši, ki so to počeli, so celo še med živimi, le da so svoje učence toliko izobrazili, da zdaj ti nadaljujejo njihovo delo. Tam v ozadju je varneje, kajne, a prepoznavni ostajate za vedno. In če boste svoja dejanja hoteli zmiti s svojih rok, ne bo dovolj niti tona mila, le »moja krivda, moja velika krivda« bi bilo treba izreči, pa bi mrtvi končno v miru zaspali. Vam priznanje ne gre od rok, mar ne? Pa vendar je znano, da je nekatere tovariše tik pred odhodom v večnost le začel razjedati dvom o tem, ali tam na oni strani res ni ničesar in da bi morda le ne škodovalo, če bi jih nekdo v poslednjem trenutku pospremil tja z znamenjem križa na čelo. Ja, kdo ve, kaj vse še čaka vse vas, ki danes pod rdečo zvezdo znova silite v kalne vode in kot zvesti učenci ponavljate napake svojih prednikov. Taka dejanja so izdaja domovine, so sramotenje države, ki smo jo s ponosom razglasili za svobodno in demokratično. Danes sodite tistim, brez katerih bi , tudi vi, doživeli Srebrenico, o kateri tako radi govorite in jo obsojate, pri tem pa vsakokrat zatajite »slovensko Srebrenico«. Vas je strah božje sodbe, pa čeprav vanjo ne verujete? Trdno verjamem, da se bo jutrišnja sodba zaključila z RESNICO, kajti božji mlini meljejo počasi, a gotovo. Fantom na Roški smo za 25. obletnico začetka procesa proti njim podarili 25 rdečih nageljnov, vi pa ste si namesto nageljnov pritisnili na prsi sramoten pečat, ki vas je zaznamoval  za vselej. Nagelj oveni, storjena krivica nikoli.