Sanje Pozitivne Slovenije

Pri nas je tako, da predsednica Vlade Republike Slovenije sanja o davku na nepremičnine in svoje  sanje zaupa celo nemškemu časniku Suddeutsche Zeitung (Dnevnik, 21. 10. 2013); županu Ljubljane pa so se sanje o Stožicah, ki jih je sanjal pred šestimi leti, spremenile v kruto resničnost, ki zdaj državljane Slovenije stanejo kar 63,7 milijona evrov (Finance, 21. 10. 2013). Tako se zgodi, če sanjata dva najvidnejša iz Pozitivne Slovenije. No, nekaterim se pa še sanja ne, zakaj nekateri le sanjajo.

»Ne hčere ne sina po meni ne bo…«

Dnevnik,  18. 10. 2013, str 13

Prebliski (Franjo Jurman)

»Kdo od politikov je kaj obljubljal in ni naredil, vemo vsi. Sta pa med njimi zagotovo skoraj na prvem mestu Janša in Rupel. Danes pa s prstom kažeta na druge. Sistem je znan.  Pokaži na druge in ostaneš čist.«

Kako lepo je prebrati  spet nekaj novega o dveh ljudeh, ki ne sodita v kotel vroče vsakdanje kuharije naših neodvisnih medijev! Človek se kar odpočije ob »žlahtni resnici« v neodvisnem Dnevniku, ki jo je vanj priobčil zgoraj omenjeni dopisovalec. Seveda, kdo drug, če ne Janša ali Rupel, imata na vesti največ neizpolnjenih obljub, odkar imamo samostojno državo. Kako že smo prišli do nje, kdo že je sodeloval pri njenem rojstvu? »Ne hčere ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina: me pesmi pojo«, je zapisal naš pesnik Valentin Vodnik. Vam ti verzi kaj povedo, spoštovani pisec  v »Prebliskih«? Če ne, pa od časa do časa le preberite kako vrstico iz knjig tako Janše kot Rupla, morda Dejana Kaloha in objavljenih resnic o botru Kučanu(!) in še mnogih drugih, ki niso le obljubljali, temveč so pustili za sabo bogato sled v zgodovini naše samostojne Slovenije. Ne bo vam žal. Poznati resnico pomeni biti očiščen navlake laži. Vaše preganjavice ne bo več , vaš spanec bo  mirnejši, vaš pogled  jasnejši, vaš prst pa bo morda odslej usmerjen v tisto smer, iz katere veje burja, ki že dolgo časa odnaša s seboj vse tisto, kar so nekateri s trudom zgradili.

Štirje mušketirji

"Mama, umazal sem si hlače, kriv je pa Janez, da veš."

"Daj no, Gregec, vsega pa tudi ni kriv on.!"

"Ja, pa je", saj so tudi drugi tako odločili. "Veš kaj, sinko, ne razburjaj se preveč, saj veš, da znaš vselej s prstom pokazat na druge, tebi pa se ne zgodi nič hudega. Tudi tokrat bo tako, če te le trojka preostalih ne prehiti s kako novo zvijačo. Toda ne, v zvijačah in iskanju novih tovarišev si ti glavni, Gregec!"

Tako nekako je 5. oktobra 2013 potekal sobotni TV-klub na POP TV. Vprašanja voditelja so bila postavljena dokaj jasno, odgovori vseh štirih mušketirjev pa podobni igri otrok, ki nemočni valijo krivdo na tistega, ki se ni hotel pridružiti njihovi umazani igri. In glej ga zlomka, zdaj je on kriv, da si je Gregec raztrgal hlače. Odgovori sodelujočih so imenitno osvetlili prostor okoli sebe. Združeni so drug za drugim v en glas izrekali obtožbe zoper eno in isto osebo, odgovorov na vprašanja, zakaj so državo pripeljali na rob propada in kako jo reševati, pa od nikoder. V zadregi je bil voditelj, v zadregi so bili oni, ker nihče od gledalcev oziroma poslušalcev v tej naši državi ni tako nor, da ne bi zaznal njihove nemoči in občutka, da jim vselej zmanjkuje besed, ko gre za resne in tehtne odgovore. Oni vladajo, za storjene napake in prekrške pa je vselej kriv nekdo drug. Nobel zadeva; take igrice se lahko gredo le otroci, ki še ne vedo, zakaj bodo še dolga leta potem, ko bodo odrasli, plačevali za grehe te naše doslej "najuspešnejše vlade" v Sloveniji. Že dolgo gledamo pred seboj te znane obraze, a predstava, ki smo jo gledali ta večer, je javnosti, ki jim morda še vedno zaupa, a je ni zapustil spomin na čas, ko je Slovenija živela v normalnih razmerah, pomagala odpreti oči, kam vodi pot teh in še mnogih njim sorodnih mušketirjev.

Kronanje kralja

Tih jesenski mrak je prekril oktobrski dan. Sedim pred računalnikom, brskam po novicah minulega dne in zdi se mi, kot da je svet razdeljen na dva pola, saj se njuni govorici povsem razlikujeta med seboj, le da hoče ena stran preglasiti drugo. Kam nas vodi takšno početje, kje se bo končala pot tega brezglavega uveljavljanja volje tistih, ki si tako rekoč ves čas lastijo pravico biti nad ostalimi, ukazovati in obvladovati vse, ki so si jih s silo in trdo roko podredili? Smo se ti drugi res navadili ponavljati za Prešernom »navadile so butare se pleča« in ves čas odstopati prostor pod soncem zapovedujoči kasti? S kako pretkanostjo zna ta stran izkoriščati ponižnost in krotkost dobro mislečih, ki z vero in upanjem v srcu vedo, da so nekje meje, ki bodo zgodbo začele znova, ki bodo po temni nevihti pospravile za sabo vso kramo in umazanijo ter pričele nov dan, sijoč od lepote, ki bo prinesel s sabo odrešenje zavrženih duš. Zgodilo se je, da so prav pred kratkim hoteli utišati nekaj ljudi, ki so pričevalci njihove neslavne preteklosti in nosilci idej, ki temeljijo na tako pogrešanih vrednotah. Hvala Bogu, ni bojazni, da bi jih strah pred brezpredmetnimi in žaljivimi obtožbami spremenil v bojazljivce, kajti pokončni ljudje se znajo braniti tudi tedaj, ko se nekdo brez povoda spravi nad njihove pravice, nad njihovo svobodo govora in ostale človekove pravice. Nič nam ni treba trepetati, tisti časi so za nami, pa naj hudobec še tako otepa s svojim uničevalskim repom.

Posnetki ljudi, ki so jih v zadnjem času pripeljali na prestajanje zaporne kazni, nazorno kažejo, kako so eni bolj enaki od enakih, oziroma, s kako neenakimi vatli se merijo taki in drugačni prekrški posameznikov. Ob tehtanju, kakšen način prestajanja zaporne kazni bi dodelili enemu ali drugemu od znanih osebnosti, ti postane dobesedno slabo. Kaj pa vsi tisti, katerih imen ne poznamo, pa so prav tako stisnjeni med jetniške zidove? Predvsem se ob tem spominjam dr. Jožeta Pučnika, katerega osebna zgodba je postala del mojega življenja in let, ki so mi bila dana kot božji blagoslov, da sem jih mogla preživeti ob njem kot tesna sodelavka v njegovi stranki. Mislim na dolgo obdobje prestajanja kazni, ki jih je preživel v strogo varovanem zaporu, po krivem obsojen, brez možnosti izbire načina prestajanja kazni, zato, ker je hotel pravico in poštenost, ker je v sebi nosil čistost duha in srca in se ni uklonil spletkam udbovskih metod. Svojo doslednost in poštenost je drago plačeval za zidovi temnice, namesto izbire raznih zaporniških del in sprehodov v naravo, pa je dneve preživljal pod fizičnimi udarci rabljev, ki so mislili in verjeli, da bo končno odnehal in se prodal za cekin. Kje so torej merila, kje demokratični režim, za katerega se je Pučnik zavzemal z vsem srcem, ko si je s svojimi dejanji prislužil naziv resničnega očeta naroda. Narod slovenski, zbudi se in pomisli, kdo ti je želel dobro, kdo je želel razbiti obroč in potrgati verige suženjstva pod ljudmi, ki že toliko let ponižujejo tiste, ki ti hočejo dobro! Ko smo včeraj gledali in poslušali to blazno farso okoli človeka, okoli katerega se plete toliko umazanih zgodb, ki se sproti pometajo pod preprogo, ali bo dahnil DA ali NE, so mediji napovedovali zgodbo do te mere, kot da bi šlo za kronanje kralja ali imenovanje vrhovnega poglavarja Cerkve ali pa kdaj bo v kraljevem objemu prijokal na svet njegov prvorojenec. Bali smo se, da se bo zgodil potres v »usodnem« trenutku za državo. In potem so znova nastopili farizeji in pismouki, ki smo jih v podobni vlogi že videli in slišali. A takrat je šlo zares za pomembno zadevo, takrat so zrušili človeka, ki jim je bil in jim bo tudi v prihodnje edina ovira na poti v še večje brezno, v še večje zlo od tega, v katerem smo se znašli. Toda ta oseba se piše Janez Janša in pred njim ni razgrnjena preproga, pod katero bi skrivali hudodelstva, ker ta preprosto ne obstajajo. Kljub temu pa, če si znova sposodim Prešerna: »Zmerom svojo goni slavček…« in to do bridkega konca, dokler v ljudeh ne vznikne tisto standardno vprašanje: »Kaj pa, če je vse to res?« Sramota za državo ste, ker ste na nepošten način vzeli v roke vajeti, ki jim niste kos, in težka cokla za mladino, ki si zasluži resnico in toliko možnosti za zdrav razvoj, da bo lahko doma uveljavljala svoje znanje, svoj optimizem in si ustvarjala družine v varnem zavetju svojih domov. Njim ste najbolj odgovorni za svoja dejanja. Če se jih boste kdaj sramovali, je pa drugo vprašanje - ta odgovor prepuščam vaši vesti.
_______________

In najnovejši izum zastraševanja Janševe družine? Beli prah v pisemski ovojnici... Podlost brez meja, sodstvo pa se ukvarja z izrekanjem krivične obsodbe zoper predsednika SDS! Kdo je vreden obtožbe, se vprašajmo?