Ljubljanski mestni svet je kot rdeča trdnjava, v kateri vlada trda roka
tovariša Zorana. Če nisi priden in poslušen, ostaneš pred vrati te
zanesljivo varovane stavbe, za kar poskrbijo možje v različnih
uniformah. Za popestritev scene se iz ozadja na stopnišču sliši še
ženski glas, ki opozarja na to, kdo ima prav in kdo ne in pri tem ne
pozabi omeniti svetnikov SDS, ki jim menda ne gre za stvar, ker ona pač
očitno bere njihove misli, ki so, bo že res, če ona tako meni, temačne
in zle. Ja, naš Jernej ima, kot kaže, res veliko masla na glavi, da ga
morajo kar možje v uniformah odganjati od mestnih vrat. Pri nas na
stranki sicer ni čutiti, da bi povzročal kake izgrede, a fotoaparat je
zanj tako kot molitvenik, ki ga veren človek vselej nosi v notranjem
žepu svojega suknjiča; je tako rekoč del njega. In namesto tega, da bi
bil župan vesel novih fotografij, ki bi jih zagotovo dobil na vpogled –
če ne drugje, na naši spletni strani, ga da odstraniti iz sejne dvorane.
Čudni časi, ki se očitno spreminjajo, saj je župan znan po tem, da se
rad kaže prešerno nasmejan tistim, ki so ga izvolili. Morda pa je to
storil zato, ker mu v teh trenutkih ni več toliko do smeha – ta možnost
pa obstaja, na to nisem pomislila!
Sicer se pa naš svet res neprestano vrti. Še oddahneš si ne od ene novice, pa že znova bereš, česa vse sta spet obtožena predsednik SDS Janez Janša in njegova soproga. »Sam proti vsem«, bi že lahko naslovili te zgodbe in če bi človek dosledno sledil vsaki umazani obtožbi zoper našega predsednika, bi moral ljudem zastaviti eno samo vprašanje: si res dovolite, da vas imajo za tako neumne, tako gluhe in slepe, kot da ne razumete, zakaj jim je v tej zmedeni družbi ostankov toliko letne komunistične oblasti napoti ena sama trdnjava, ki jim je ne uspe zrušiti in ki se je v zgodovino naše samostojne države skupaj z mnogimi drugimi, zapisala s svojimi dejanji in ne z lažjo, ki je duševna hrana nenehnih zlonamernih izmišljij?
V nedeljo zvečer sem na TV gledala film »Deček v črtasti pižami«. Pretresljiva zgodba o judovskem dečku in njegovem prijateljevanju s sinom nemškega oficirja, ki sta se preko žične ograje, za katerimi je bilo taborišče z judovskimi zaporniki, na skrivaj pogovarjala in igrala. Ker deček za ograjo nekega dne v taborišču ni več našel svojega očeta, je deček tostran ograje sklenil, da mu ga bo pomagal iskati. Skopala sta jamo pod žično ograjo, oficirjev sinček si je oblekel črtasto pižamo, ki mu jo je prinesel mali zapornik in odpravila sta se družno iskat pogrešanega očeta. Bila je racija, celo vrsto zapornikov, med njimi tudi oba dečka, so stlačili v plinsko komoro in preden se je nemški oficir, dečkov oče, zavedel usode svojega sina, se je zgodilo. Zakaj opisujem to zgodbo? Zato, ker sem se po filmu spraševala, ali je pri nas kdo preštel dečke, deklice, matere, žene in može, ki so v črtastih pižamah ali pa brez njih končali v temnih breznih? Mar ni bilo dovolj, si želite ponovitve teh časov in s kakšno pravico postavljate spomenike in razstave tistim, ki so nosilci preživelega zla? Tisti, ki smo okusili, tako krutost nemškega škornja kot »dobrote« fašizma in komunizma, si želimo, da bi ta nenehna zloba, ki je obsedla ljudi, vendarle enkrat že izginila s sveta, iz domovine, ki jo imamo, pa je ne znamo ceniti, iz src in duš, če hočete. Ta cinizem in nenehni posmeh, to nenehno norčevanje, pohlep po denarju in razkošju, ki maže človeško podobo, je postala grozljiva pripoved vsakega prebujajočega se jutra, ki že vnaprej ne napoveduje nič obetavnega. Imamo kruh, priborili smo si demokracijo, imamo državo, nimamo pa svobode govora in pisanja, da bi mogli ljudi sproti seznanjati s pravo resnico, ker so tako imenovani osrednji mediji namenjeni le izbrancem, ki lahko pišejo, kar jim je naročeno. Iščimo resnico – obstaja, čeprav skrita! Razkrivajo nam jo ljudje, ki ohranjajo vrednote in po njih tudi živijo. In zato je vredno živeti za vsak trenutek posebej, kajti sreča je v drobnih stvareh, je v nasmehu in pesmi, je v znamenju križa, s katerim mati pospremi otroka na pot v življenje.
Sicer se pa naš svet res neprestano vrti. Še oddahneš si ne od ene novice, pa že znova bereš, česa vse sta spet obtožena predsednik SDS Janez Janša in njegova soproga. »Sam proti vsem«, bi že lahko naslovili te zgodbe in če bi človek dosledno sledil vsaki umazani obtožbi zoper našega predsednika, bi moral ljudem zastaviti eno samo vprašanje: si res dovolite, da vas imajo za tako neumne, tako gluhe in slepe, kot da ne razumete, zakaj jim je v tej zmedeni družbi ostankov toliko letne komunistične oblasti napoti ena sama trdnjava, ki jim je ne uspe zrušiti in ki se je v zgodovino naše samostojne države skupaj z mnogimi drugimi, zapisala s svojimi dejanji in ne z lažjo, ki je duševna hrana nenehnih zlonamernih izmišljij?
V nedeljo zvečer sem na TV gledala film »Deček v črtasti pižami«. Pretresljiva zgodba o judovskem dečku in njegovem prijateljevanju s sinom nemškega oficirja, ki sta se preko žične ograje, za katerimi je bilo taborišče z judovskimi zaporniki, na skrivaj pogovarjala in igrala. Ker deček za ograjo nekega dne v taborišču ni več našel svojega očeta, je deček tostran ograje sklenil, da mu ga bo pomagal iskati. Skopala sta jamo pod žično ograjo, oficirjev sinček si je oblekel črtasto pižamo, ki mu jo je prinesel mali zapornik in odpravila sta se družno iskat pogrešanega očeta. Bila je racija, celo vrsto zapornikov, med njimi tudi oba dečka, so stlačili v plinsko komoro in preden se je nemški oficir, dečkov oče, zavedel usode svojega sina, se je zgodilo. Zakaj opisujem to zgodbo? Zato, ker sem se po filmu spraševala, ali je pri nas kdo preštel dečke, deklice, matere, žene in može, ki so v črtastih pižamah ali pa brez njih končali v temnih breznih? Mar ni bilo dovolj, si želite ponovitve teh časov in s kakšno pravico postavljate spomenike in razstave tistim, ki so nosilci preživelega zla? Tisti, ki smo okusili, tako krutost nemškega škornja kot »dobrote« fašizma in komunizma, si želimo, da bi ta nenehna zloba, ki je obsedla ljudi, vendarle enkrat že izginila s sveta, iz domovine, ki jo imamo, pa je ne znamo ceniti, iz src in duš, če hočete. Ta cinizem in nenehni posmeh, to nenehno norčevanje, pohlep po denarju in razkošju, ki maže človeško podobo, je postala grozljiva pripoved vsakega prebujajočega se jutra, ki že vnaprej ne napoveduje nič obetavnega. Imamo kruh, priborili smo si demokracijo, imamo državo, nimamo pa svobode govora in pisanja, da bi mogli ljudi sproti seznanjati s pravo resnico, ker so tako imenovani osrednji mediji namenjeni le izbrancem, ki lahko pišejo, kar jim je naročeno. Iščimo resnico – obstaja, čeprav skrita! Razkrivajo nam jo ljudje, ki ohranjajo vrednote in po njih tudi živijo. In zato je vredno živeti za vsak trenutek posebej, kajti sreča je v drobnih stvareh, je v nasmehu in pesmi, je v znamenju križa, s katerim mati pospremi otroka na pot v življenje.
