V spominih pod krošnje dreves

Kaj je spomin? Nekaj, kar hraniš globoko v sebi, je trenutek, ki ga piše skrivno pero časa. Samo tvoje so neizrečene besede, le v skritem kotičku srca se oglaša neznani glas, čigar odmev napolnjuje mrtvo tišino. Odmev je znan, je kot melodija, kot pravkar rojena pesem, ki drami in išče sozvočje v lepoti, ki je neminljiva. Čutiti, živeti, imeti rad in bdeti nad vrednotami, ki so ti bile podarjene zato, ker si veroval, ker si verjel in upal, da prihaja svetel trenutek odrešenja. 

Steza spominov pelje k jutrišnjemu dnevu, dnevu praznovanja pred petindvajsetimi leti na Roški cesti. Nič ne more preglasiti ne besed ne vzklikov, ne pesmi ne radosti rojstva slovenske pomladi. Četverica mož je stopila iz teme v svetlobo dne, ki ga ne more zatemniti skrunitev spominske plošče nepovabljenih nočnih pohajačev, ki so izpolnili voljo nizkotnih poglavarjev. Kakšna beda v primerjavi s tem, kar čuti vsakdo izmed tistih, ki smo 27. julij doživeli tam pod krošnjami dreves, kjer je čas začel obračati prve liste naše zgodovine. Vsi ti obrazi, ki so neminljivo vtisnjeni vanje, ne morejo izginiti v megli, v katero bi jih zagrenjena druščina samooklicanih vladarjev rada za vekomaj pogreznila. Naša Pomlad ni bila rojena za en dan, za trenutek, ki se ne povrne, ROŠKA živi! Glasnejši kot so kriki nejevoljnih zavistnežev, bolj nas utrjujejo v veri, da se nimamo česa bati in da je pot, ki jo hodimo, edino prava. Na njej se ne moremo izgubiti, le postojimo na njej za kratek čas, takrat, ko si nasilna pest prilasti pravico zasesti prostor, ki ji že davno ne pripada več. Nasilje je zlo in že velikokrat se je izkazalo za premagljivo, le z nestrpnostjo je ne smemo krotiti. Čas ima svoj ritem, življenje piše svoje zgodbe in vsakomur je odmerjeno dovolj časa, da spozna svojo zmoto in se pokesa za krivice, ki jih je storil komur koli. Nekateri živimo za to, da bi nam bila prihodnost prijaznejša, drugi žal za to, da povsod tam, kjer bi zemlja lahko bogateje rodila, teža njihovega koraka sleherno bilko že v kali zatre. A Cankar je zapisal: »Ne roka – pamet ustvari blagor!« 

Roška v noči vandalov

Prsti, ki povsod puščajo svoje umazane odtise, so se znova dotaknili spominskega obeležja na Roški. Le kaj ste odnesli z ulice pomladnega prebujenja s tem svojim dejanjem? Petindvajset let ostaja nedotaknjenih, sonce, ki je takrat žarelo nad Slovenijo, še vedno sije nad vsemi ljudmi z enako močjo, ponos in vznesenost, ki so preplavljali ulico, ostaja nedotaknjeno, zaklenjeno na dno src, ki še vedno bijejo za spremembe, ki smo jih čakali. Kaj ste torej dosegli s tem svojim dejanjem to noč tam na Roški? Nam niste vzeli ničesar, sebi pa ste k vsem drugim zlim dejanjem dodali košček mozaika, ki ga prav v zadnjem času z velikim žarom sestavljate ob spremljavi »bandiere rosse«, in čaščenja rdeče zvezde na osrednjem ljubljanskem trgu, ob vsem tem pa si prepevate še tisto: »Vstanite v suženjstvu (beri: sovraštvu!) zakleti.« Roška je nad tem, z vašim dejanjem je doživela še globlji vsebinski pomen, saj je več kot očitno, da vas je simbolika 25 letnice praznovanja na letošnji zadnji majski dan tako močno prizadela, da ste klonili pod težo premoči spominjanja tega dne. Moti vas vztrajnost ljudi, ki cenimo svobodo in demokracijo, moti vas vse, kar je dobrega in poštenega na tem svetu, moti vas naše bivanje na zemlji, ki je za nas sveta in ljubeča mati.

Znamo sanjati in molčati, ljubiti in trpeti. V tem večnem iskanju pravice in resnice potrpežljivo pričakujemo ponovno rojstvo lepote, ob ljudeh, ki so nam blizu, pa jih dostikrat ne vidimo, ker nam pogled zastirajo oblaki neprozornih barv, ki se spreminjajo iz trenutka v trenutek. Od tam nekje visoko pa prihaja glas kot odmev čiste ljubezni, ki je bila porojena za našo srečo in upanje, ki v nas nikoli ne umre, kajti naša Pomlad ni bila porojena le za en dan in ne le za trenutek slavja ob spominskem obeležju. Odstranili ste ga, ne morete pa odstraniti njenega simbolnega pomena – in to vas moti!

Titova kuhinja v Stožicah

»Pravijo, da gre pot do srca prek želodca.« Tako se na Planetu TV začenja propagandno sporočilo, ki ga od 15. junija 2013 dalje velikodušno ponujajo gledalcem oglaševalci Planeta TV.  Gre za »nostalgično tridesetminutno popotovanje po kuhinji Josipa Broza – Tita« s slavnimi gosti, ki v knjigi »Titova kuharica« posamezna poglavja takole naslavlja: Svečana večerja pri Stalinu, Kosilo na jahti za Winstona Churchilla, Sophia Loren kuha Titu, Intimno kosilo za Jacqueline Kennedy, Gosta sta Elizabeth Taylor in Richard Burton, Kosilo s Fidelom. Gostitelja oddaje na planetu sta šef kuhinje Bočvarov  in voditeljica Una Senić, ki razkrivata recepte jedi, ki so jih Titovi kuharji pripravljali Titu in njegovim gostom. Oddaja, ki jo je srbska produkcijska hiša Adrenalin posnela skupaj s TV-jem B92, naj bi bila » obogatena z arhivskimi posnetki protokolarnih dogodkov, ki gledalca ne pustijo ravnodušnega. Mladina bo spoznala življenje v brezbrižnih 60. letih, zlatih 70. in veselih 80. letih,  medtem ko bo starejše občinstvo v televizijske ekrane gledalo z nostalgijo.»

Tako vabijo k ogledu oddaje na Planetu TV. Nostalgično tridesetminutno popotovanje po kuhinji Josipa Broza – Tita« z imenitnimi gosti pa človeka, ki količkaj pozna zgodovino našega naroda, povsem mine, ko pomisli, da se je to »sprehajanje« po Titovi kuhinji dogajalo v času, ko je nedaleč stran na Golem otoku pod maršalovo roko tolklo kamenje na tisoče po krivem obsojenih, se pražilo na vročem soncu in iskalo drobtinice tistega, kar se je v velikanskih količinah kuhalo v njegovi kuhinji. Še več. Mine te apetit celo do skromno pripravljenega obroka, ko pomisliš na grozljivo lakoto tistih, ki so zaradi nje celo umirali. O ja, če bi zapornikom na Golem otoku vsaj enkrat na teden dostavili ostanke hrane, bi tako vsaj malo oprali greh, s katerim so omadeževali eno od poglavij svojih brezsramnih dejanj.

Je oddaja o maršalovi kuhinji torej res upravičena v času, ko se je naša država že zdavnaj izvila iz obroča nostalgije po jugoslovanski kuhinji takšni in drugačni. Veliko slovenskih kuharic, babic in mam je, ki nam svoje kuharske veščine ponujajo iz dneva v dan. Njih predstavite slovenskemu občinstvu, o njih povejte, kako si prizadevajo skrbeti za to, da otroci doma, po šolah in vrtcih uživajo zdravo hrano, brez pregrešno razkošnih menijev. Toda, vse se prekriva. Praznična kulisa v Stožicah, kjer so v prvi vrsti najvišji predstavniki slovenske oblasti strumno stali ob prepevanju »junaških besedil«, je pravo dopolnilo Titove kuhinje. Težko je verjeti, da so se premikale ustnice celo predsednice vlade Republike Slovenije. Je to približevanje Evropi, si predsednica naše, slovenske vlade, tako kuje pot tja, od koder pričakuje zlate cekine? Predolgo sem na svetu, da bi dojela to vračanje v čas, ki je pohabil naš narod. Ne zamerim mladim, ki so zrasli v okolju, kjer jih ni nihče razsvetljeval z resnico, šola pa jim jo že ves čas prikriva, manj razumem ljudi, ki so to žalostno obdobje preživeli, pa ne povzdignejo glasu zoper vnovično ponudbo »rdečega menija« in se mu ne uprejo z odločnim: »Ne, hvala, dovolj je bilo enkrat!« In potem se zgodi, da se nekateri blazno čudijo in zgražajo nad tem, da se veliko ljudi, predvsem pa stranka SDS, ni udeležilo proslave ob Dnevu državnosti. Saj smo se, ne bojte se za nas, le da nismo bili na mestu, kjer »rdeča zvezda nima kaj iskati«, kot je zapisal naš veliki demokrat Ivan Oman. Skupaj z njim smo pred dnevi v Unionski dvorani, kjer je združena Civilna iniciativa dokazala, da vera v Demos, kot je dejal dr. Ivan Štuhec, še obstaja, poleg naše in evropske himne, poslušali naše izvirne slovenske pesmi, tiste, ki zares vzbujajo nostalgijo v srcih. Te pesmi potrebujemo, te pesmi  pojejo o naših gorah, travnikih in poljih, o morju in pticah, o ljudeh, ki tod prebivamo.

»Slovenska mat me je rodila,
na svojih prsih me dojila,
slovenske pesmi pevala,
ko dete me je zibala….«