Tesno sodelovanje

Včasih sem starejše ljudi slišala takole modrovati: »Ti, a veš, da si zakonca z leti postajata podobna, pa ne le na znotraj, ampak tudi na zunaj!« Te trditve sem se spomnila, ko sem dobila v roke zadnjo številko Demokracije. Na prvi strani sem uzrla fotografijo dveh moških, v katerih sem kar tako na prvi pogled začutila neko podobnost. Ko sem obraza pozorneje pogledala, sem ugotovila, da gre za človeka, ki že kar lep čas tesno sodelujeta; je mogoče, da tudi tesno sodelovanje prinaša enak učinek, kot skupno življenje? Prav nič žaljiva nočem biti, a morda enaka stremljenja in nagnjenja, bodisi k pozitivnim ali negativnim željam in dejanjem, resnično zarisujejo v obraz enake ali podobne poteze. Zanimivo naključje pravzaprav, ki pa da človeku misliti. 

Še posebej trden okvir pa je dobilo moje razmišljanje, ko sem nato listala po reviji in se ustavila ob članku, katerega vsebina je namenjena omenjenima dvema osebama oziroma njunemu občasno povezanemu poslanstvu. Lepo je, če ljudje sodelujejo drug z drugim, ni pa lepo, kadar to počno z namenom, da bi njihov načrt škodoval nekomu tretjemu, »ne krivemu ne dolžnemu«, kot se po domače pravi. Že dolgo sem na svetu, kar rada poudarjam, zato lahko trdim, da zelo cenim ljudi, kot so dr. France Cukjati, dr. Vasko Simoniti in mag. Bernard Brščič. To so gospodje, ki so si spoštovanje in ugled pri ljudeh zagotovili s svojim poštenim delom, z zgledom, z verno predanostjo demokratičnim spremembam in domovini, ki jo nenehno branijo s svojo zvestobo in pošteno besedo. Pred očmi se mi začnejo prižigati lučke, ko ne le v omenjenem članku v Demokraciji, ampak vse te dni poslušam in berem, da je prav te ljudi doletela resna obtožba neresne komisije. In pred njo naj bi se zagovarjali? O, kam smo prišli! Besede in ravnanje teh gospodov sodi v sam vrh intelektualne srenje v Sloveniji in Bogu smo lahko samo hvaležni zanje in še za mnoge druge, ki jih morda še čaka zajec v tem grmu. Spominjam se besed iz časa sojenja v zadevi Patria, ko so se mnogi, ki so se seznanili s krivično sodbo, spraševali: »Kdaj bomo pa mi na vrsti, saj brez dokazov lahko potemtakem obsodijo kogar koli?« Smo mar že tam? Bo TV predvajala nadaljevanke in režimski tisk izdajal podlistke nagrajenih avtorjev?

Milost odpuščanja

Ne maram številk, ker se nanje ne spoznam dobro, zlasti ko gre za zapletene matematične probleme. Že v šoli je bilo tako in velikokrat so imeli profesorji matematike križe z menoj. Potrudila sem se le toliko, da sem na koncu pričarala v spričevalu kako trojko.  

Čemu tak uvod? Kljub temu namreč, da sem torej bolj pri ta zadnjih, ko gre za matematične čarovnije, pa se mi zdi, da marsikdaj le obvladam kako zadevo. Poslušam namreč našo premierko – še sinoči je bilo tako, pa mi ne gre v glavo približno takle stavek: »Denarja imamo dovolj, nimamo se česa bati!« Pred tem pa dan za dnem poslušamo, kje vse bo treba vzeti, da bomo polnili vrečo. Kot vselej, seveda pri najrevnejših, pri zdravstvu, šolstvu itd., hkrati pa polnimo blagajni dveh bank, kjer je treba zavarovati zneske na nepošten način pridobljenih kreditov, da ne bi bogati stradali oziroma da se jim ne bi pripetilo kaj hudega v sodnih mlinih (kar se jim itak ne bo, kajti nekatera imena so stoodstotno zaščitena). Kako si naj torej navadni državljani razlagamo zatrjevanje premierke, da smo dovolj bogati brez tuje pomoči, ko pa na drugi strani vlada pobira tistim, ki nimajo in daje že tako bogatim. Je to morda tisti slavni »demokratični socializem«? Nekateri smo zrasli v pravem socializmu ali bolje v komunizmu. Šli smo tudi skozi oba druga zločinska sistema in iz vseh nismo ponesli s seboj nič dobrega, nič takega, s čimer bi se lahko hvalili. Sami grenki spomini, samo zlo, nasilje in prevare. Kje smo torej danes? Moje znanje iz matematike je namreč vendarle tolikšno, da je premierkino zatrjevanje o »dovolj denarja« skregano z vsako logiko. Imamo dovolj, hkrati pa na veliko pobiramo tam, kjer ni. So torej tisti delavci in upokojenci, ki že tako težko preživijo mesec za mescem krivi za nastali položaj, si zaslužijo kazen zato, ker so marljivo in na pošten način služili ali odslužili svoj kruh? Kakšna zmeda pa postaja ta naš svet, saj ne pomnimo, da bi nas kdaj nekdo hotel tako na silo prištevati med idiote, ki ne vedo več, koliko je dva plus dva? Nizkotno ravnanje, nizkotno poniževanje ljudi se dogaja v tej naši lepi domovini. Tako poceni trikov, kot si jih privošči ta vlada, še nismo doživeli in menim, da se že marsikomu odpirajo oči, zakaj je bila vsem tem in še mnogim iz ozadja, Janševa vlada tako napoti. Prejšnji premier nikoli ni govoril takih neumnosti, da je »denarja dovolj«, ker se je zavedal, da bi bila to laž in zato ljudem ni lagal. Opozarjanje na prihod hudih časov pa so takrat njegovi nasprotniki, ki so se za vsako ceno hoteli polastiti oblasti, razglašali za zlonamerno, kajti že ves je čas njihov namen le - odstraniti Janšo! To so dosegli, kaj pa zdaj? Stojimo pred prepadom in poslušamo debelo laž, da je denarja dovolj, časa, kot kaže, pa imamo zdaj tudi dovolj. Kakšno neodgovorno blebetanje!

Pa v naši državi ne gre le za denar, gre za človekove pravice, za krivice, ki se dogajajo ljudem. Z eno takih sramotnih krivic se danes od nas poslavlja Jože Zagožen. Nikoli ne bom pozabila, kako me je po naši zmagi na volitvah leta 2004 od veselja objel in dejal: »Vera, vsa leta so mi pili kri!« In zdaj ste mu jo spili do konca. Primer, ko te stisne pri srcu in se vprašaš, kako daleč bodo še šli ti, ki ne poznajo ne morale ne etike, ne otroških src, ki so jih strli, ne ženinih solza in muk, ki jih je prestajala ob bolniški postelji. Koga še v tej državi lahko človek spoštuje v družbi, ki se moralno ne čuti ničesar kriva, ki s svojimi dejanji, spletkami in podtikanji povzroča že tolikšno gorje, da meji na ponorelost duha? Obdolženec brez dokazane krivde odhaja za vselej, s težo, ki ostaja družini, otrokom, ki jim je družba brezvestno naložila težak križ za prihodnost. Se vi, »farizeji in pismouki«, kdaj srečate sami s seboj in se zamislite nad lastnimi otroki? Kaj jim zapuščate, iz česa bodo črpali moč, da bodo v sebi našli milost odpuščanja?

Na (ne)znanem kraju, ob (ne)znanem času…

Prišlo mi je na misel, da bi naš predsednik Janez Janša pravzaprav lahko veliko zaslužil in to brez korupcije. Spričo tako številnih medijskih zmazkov, ki ga že vrsto let spreminjajo v »medijsko zvezdo«, menim, da je zdaj prišel vrhunec norega početja novinarskih peres, ki so od same ihte presegla že sama sebe. In Janša? Lahko bi začel služiti na njihov račun – za reklamo, ki mu jo namenjajo, bi lahko od vsake izrečene besede na TV ali Radiu, ali napisane v tiskanih medijih, zahteval honorar, (seveda bi potrdilo o prejetem znesku predložil Protikorupcijski komisiji), ker brez njegove privolitve objavljajo sveže novice o njem in njegovi družini, o nakradenem in opranem denarju, pa o nagradi v zadevi Patria, v kateri nevidne stvari postajajo nenadoma povsem vidne in niso bile storjene ob neznanem času, na neznanem kraju in na neznan način. Vse doslej smo bralci in poslušalci verjeli tem stokrat ponovljenim besedam, ki so bile spočete v sodniških krogih; vsaj nekaj torej, v kar smo verjeli in vzeli za čisto zlato. Zdaj pa smo ti isti bralci in poslušalci nenadoma povsem zmedeni. Človek dobi občutek, da se tudi sodnikom, čeprav ne desnim, od časa do časa  prikazujejo angeli in duhovi – o hudobcih v rdečih pajacih raje ne bi govorila, ker smo se jih otroci preveč bali nekoč, pa čeprav so bili seveda mnogo bolj prijazni v primerjavi z današnjimi – pa tudi rdeče zvezde niso nosili na rožičkih.

Beremo, poslušamo, beremo, in se čudimo. Pred nekaj dnevi sem kolegico presenetila z vprašanjem: »Ti, koga je pa danes umoril Janša?« Otrpnila je, a ker je super brihtno dekle, je v hipu razumela moje vprašanje. Glejte, ljudje božji, nič čudnega ne bi bilo, če bi lepega dne v režimskih časnikih zagledali z debelimi črkami napisano tudi takšno naznanilo. Gre že za tako absurdne obtožbe in laži, da človek lahko pričakuje le še stopnjevanje teh brezsramnih izmišljij in napadov na eno in isto osebo. Je težko uganiti, zakaj? Zato si danes kot navadna državljanka dovoljujem naslednji poziv dragim državljanom in državljankam naše skupne domovine, države, ki bi jo vsak izmed nas moral vsak dan znova spoštovati in jo nagovarjati z najbolj vzvišenimi besedami, kar jih premore človekovo srce. Domovina je mati, je pribežališče vseh nas, je dom, ki so nam ga tujci vzeli, ko so zasedli naše ozemlje. Zato vas prosim, ne le v svojem imenu, temveč v imenu vseh, ki spoštujejo ta priborjeni biser, da na volitvah, pa naj se zgodijo kadar koli, zaupate svoj glas tistim, ki so s svojim življenjem jamčili ali ga celo žrtvovali za srečo vseh nas, saj se bomo sicer prebudili v jutro, ko na naših cestah morda ne bo tankov, tako kot pred mnogimi leti, a morda bo naš prelepi slovenski svet za dolgo časa zagrnila tema, v kateri bodo lačna usta zaman obžalovala, da so prepozno spoznala moč laži, ki zdaj obvladuje naš prostor. Vsem, tudi svojim otrokom, ki jih, kot ste lahko pravkar v živo spremljali na TV Slo 1, zlorabljajo v reklamne namene, razkrijte zgodovinsko resnico, ker je v šolah žal ne slišijo, kajti resnica je le ena in le ta nas bo odrešila.

Jesen rumena, dobra žena (z grenkim priokusom)

Jesen. Tiha, topla. Otroci smo jo nekoč imenovali "Jesen rumena, dobra žena." Koledarsko sicer še ni prišla, a obronke naših gora in polj je obsijala z zlatom sonca. Kot bi hotela na silo posijati tudi v našo notranjost, tja, kjer ji mnogi nočejo odpreti vrat, ker bolj ljubijo temo. Iz teme je laže bruhati jezo, laži in obtoževanja vsevprek in počez. Mar v teh srcih nikoli ni želje po lepoti, po dobrem in plemenitem, so res nenehno na preži za tem, kako nekoga prizadeti, kako nekoga prisiljevati k temu, da bi končno omagal in jim dopustil, da bi še tista zadnja trohica upanja za vselej ugasnila in bi se znova povrnil čas "zasutih ust"?

V to sonce prihajajoče jeseni je udarila strela. September je vsako leto "blagoslovljen" z umazanijo, ki jo mediji tudi tokrat pridno zlivajo po Janezu Janši in njegovi družini. Kako prikladno! Kaj vse se steka v septembrski koledar: na domove "obsojencev" prihajajo poštne pošiljke iz sodišča, Urški in Janezu se je rodil zdrav in krepak sin, bliža se rojstni dan našega predsednika, v koaliciji stvari niso rožnate in nekateri trepetajo pred morebitnimi volitvami. Geniji pri vsem tem, in še čem, seveda niso pozabili, da je treba znova povzdigniti svoj glas in izumiti neko novotarijo, s katero bodo z vsem orožjem, ki ga premorejo, udarili po družini, v kateri mama komajda okreva od naporov po porodu. Z eno besedo – sramotno. Mar vsi ti pisci in fotografi nimajo svojih družin, so mar le spake, v notranjosti katerih sproti zori vse, kar je slabega na tem svetu? Kaj bi porekli, če bi bile njihove družine izpostavljene tako pritlehnim napadom in dobesednemu izživljanju nad člani njihovih družin? Ne morem in ne mislim se poglabljati v okoliščine, ki navajajo k obtožbam, k resnici ali neresnici o viharnem obtoževanju prizadetih, jemljem pa si pravico, da vsaj z besedo zaščitim dobro ime tistih, ki jih včerajšnji in današnji mediji pribijajo na sramotilni steber. Zakaj? Zato, ker se za tem stebrom skrbno skrivajo glave tistih, ki v nasprotju z zneski, ki polnijo časopisne strani, daleč prekašajo "obsojenca". Ti so le občasno omenjeni, toliko, da ljudje ne bi mogli reči, da ste pozabili nanje in da je primerjava med dejansko krivimi in "krivimi" laže primerljiva. Podoba umazanih duš je danes, 6. septembra 2013, vnebovpijoča.

DELO: "Janšo preiskujejo tudi kriminalisti in dacarji – sum pranja denarja". V podkrepitev naslova so »umetniki fotografije" priobčili kolaž fotografij, v katerem nastopajo vsi "obtoženi". In da ne bi prezrli; desno spodaj pod kolažem pa še kratka vest: "Sodba danes v roke obsojencev". Naj ljudje vedo – mar ne?

DNEVNIK: "Ključni ljudje gotovinske ekonomije Janeza Janše". Nastopajoči: Janez Janša, Rajko Janša, Franci Zavrl, na fotografiji pa Janša in Zavrl s pomenljivim podnapisom: "Janez Janša in Franci Zavrl sta dobra prijatelja še iz časa afere JBTZ". In zopet, da se ne pozabi, desno od obširnega pisanja: "Sodba danes predvidoma na pošto".

VEČER: "Janez, Urška in 'smrkci'". Zelo premeteno!! Kdo ne bi najprej pomislil, da bi bila lahko s "smrkci" mišljena celo njuna otroka?? No, g. Dobovšek pojasnjuje, da izraz "smrkci" pomeni zelo preprosto tehniko pranja denarja (zelo tolažilno!). No, pod fotografijo zakoncev Janša – Bačovnik pa je Večer zapisal: "Janeza Janšo, njegovo soprogo Urško Bačovnik Janša in njeno sestrično preiskuje več organov, ki poskušajo priti na sled sumljivim denarnim transakcijam". Spodaj pa odziv SDS "V SDS brez pretresov". Ja, niste se zmotili, stranka se ob vseh teh vnovičnih poskusih diskreditacije našega predsednika in njegovih res ni zamajala, saj bi se od vseh laži, napadov, obtoževanj in nesramnih podtikanj moral zgoditi že rušilni potres, če vodstvo in članstvo stranke ter vseh pošteno mislečih ljudi ne bi poznalo njihovega ozadja – ZA VSAKO CENO ZRUŠITI JANEZA JANŠO!
   
Vera Ban