Pred dvema dnevoma zjutraj sem na prvem
programu Radia Slovenija slišala, da so na Gospodarskem razstavišču
odprli razstavo o Titu – skoraj bi me kap. Predvsem pa se mi je zdelo
pomembno zaključno sporočilo, da želi avtor razstave ostati anonimen.
Neverjetno, saj bi človek verjel, da če so se že usodili pripraviti
takšno razstavo, da se bo avtor (avtorji?) pod to sramoto spodaj s
ponosom podpisal. Kaj je posredi, da tega ni storil? Strah ali sram ali
še kaj drugega? So za podobami in drugimi spominki maršala tudi tu v
ozadju strici, ki kot ponavadi ostajajo v senci dejanj, ki jih v manjših
ali večjih "paketkih" pošiljajo med ljudi, ker bi jih radi prepričali,
da je vse, kar je bilo po letu 1990 le privid, ki ga ni vredno omenjati?
Vendar pa temu ni tako.
Sinoči je bil namreč v Poljčah velik
praznik. Pred 23 leti se je tu odločalo o usodi naše prihodnosti. Dr.
Jože Pučnik je tu izrekel tiste znamenite besede: "Jugoslavije ni več,
Jugoslavije ni več, za Slovenijo gre!" Njegove klene besede žal ne
slišimo več, a močno se je zarezala v srca, ki so tudi sinoči
podoživljala trenutke, ko so se stkale prve niti Slovenske pomladi. V
nabito polni dvorani je bila zbrana elita vseh, ki so bili prvi med
prvimi, ljudje, ob katerih se ti spočije duša in ob katerih začutiš, da
živiš življenje, ki se ti zdi včasih tako zelo odmaknjeno od
resničnosti. Beseda in pesem, zliti v eno in utrip notranje zbranosti
posvečujeta praznik, ki mora postati vse bolj in bolj pomemben, če
hočemo ohraniti svoje državljansko dostojanstvo. In glejte, govorci in
vsi, ki so pripomogli k osvetlitvi spomina na dan pred 23 leti, se niso
skrili za zaveso, spregovorili so pred njo, podpisani pod dejanja s
pravimi imeni in priimki, ki so jih v slovenskem prostoru zaznamovala za
vselej. Iskrene čestitke, naši pogumni možje in fantje, Slovenija je
ponosna na vas!
Ko sem ob vtisih s slovesnosti v Poljčah
pomislila na razstavo na Gospodarskem razstavišču, sem ju v mislih
strnila v podobo dneva in noči. Razstava je sramota in umazan pečat na
domoljubju in narodni zavesti, je krivda in posmeh vsem živim in mrtvim.
Zlasti slednji nikoli ne bi smeli doživeti tega, da se podoba človeka,
ki se je podpisal pod njihovo izginotje, zdaj vzpenja nad njihovimi
neznanimi grobovi. In še nekaj! Nam bodo takšni in podobni anonimneži v
tem duhu vzgajali našo mladino, bodo s takimi dejanji zastrupljali
njihovo mladost in jih učili, da so zločinci vredni spomina, junaki
svobode in vere v pošteno prihodnost pa naj utonejo v pozabo? Trdno
verjamem, da jim ne bo uspelo. Vsi ti ljudje so, hvala Bogu, še tu, in z
njimi smo vsi, ki verjamemo, da se pot Slovenske pomladi nadaljuje v
prihodnost, ko bodo naši otroci spoznavali resnično zgodovino naše
bližnje in daljne preteklosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar