Ko razmišljam o
vseh tegobah današnjega časa, lahko mirne duše rečem, da smo lahko
ponosni na naše ljudi, na tisti del naroda, ki ni nikoli zatajil svojih
korenin, ki je vztrajal, ko so mu dali piti najbolj grenko pijačo in
ki je ohranil spomin, ki mnogim tako zelo peša.
Izginjajo dogodki, ki so nas vsak po
svoje postopoma zaznamovali. Pred očmi drvijo kot vlak mimo železniških
postaj. Nekaterih se raje ne bi spominjali; teh je bilo v tem letu
veliko, vendar pa ne izginjajo v pozabo. Kot mozaik se rišejo drug ob
drugem in nas vodijo k spoznanju, da je vsak izmed njih del vsakogar
izmed nas. Kaj ste nam želeli povedati vi, ki ste si v minulem letu
prizadevali raniti že tako ranljive ter njihove sanje spremeniti v temno
in grozečo moro vsakdana? Nič dobrega, mar ne? Vendarle pa mi ob tem
prihaja na misel del stavka iz TV reklame: "Ne bo vam uspelo, to je
Jelovica!" Resnično, le tako zmoremo; z razumom, z zavednostjo, z
zvestobo resnici in pravici. Ko razmišljam o vseh tegobah današnjega
časa, lahko mirne duše rečem, da smo lahko ponosni na naše ljudi, na
tisti del naroda, ki ni nikoli zatajil svojih korenin, ki je vztrajal,
ko so mu dali piti najbolj grenko pijačo in ki je ohranil spomin, ki
mnogim tako zelo peša. Spomin na čas, ki nas je izdvojil iz skupnosti, v
katero nismo sodili, iz objema zlih sil, ki so kovale peklenske načrte
zoper naš narod. Ti ljudje dobro pomnijo obraze, ki so se postavili po
robu brezumju in njih notranja moč je tista, ki pomaga živeti, ki nas
dela trdne kljub navidezni krhkosti in maloštevilnosti. A številčnost ni
merilo moči, vsebina brani pred razpadom in iz nje se sproti rojeva
upor zoper vse slabo, ki sili v pore našega bivanja na zemlji. Zemlja,
naša rodna gruda, ljudje, topli in pogumni ostajajo in teh ni moč
pregnati z zlobo in podcenjevanjem, z lažjo, ki jim nabita s
sovražnostjo bruha svoj ogenj v obraz. Ves gnev je zaman. Prihaja večer,
ko se srce umirja in korak za hip obstane v pričakovanju govoreče
tišine. "Sveti večer pred Marijo gori, vso zamaknjeno v zvezdni sij". Ni
je moči na zemlji, ki bi pregnala doživetje ob jaslicah, ni viharja, ki
bi se ga zbali, ko se združeni spominjamo našega velikega državnega
praznika in ni strahu, ko se pripravljamo na vstop v naslednje leto
novih doživetij. Če si v srcu čist, če se zavedaš, da je tvoja pot
prava, če ne obupuješ, ko te nekdo po krivici preganja, se zlahka
napotiš na novo pot. Ta pot je kot luč. V njej je čar skrivnostnih sanj,
ki jih bomo v bližnji prihodnosti zagotovo znova sanjali in nekoč spet
dosanjali. Kje se začne moja, kje tvoja pot? Vse je pravzaprav tako
preprosto, a na videz nedosegljivo. Dotaknimo se drug drugega vsaj ta
večer, ta praznični dan in vsak naslednji, ki prihaja z novim letom.
Kdor tega ne zmore, naj v oboževanju svojega jaza objokuje trenutek, ko
je zapravil stisk ponujene roke. V svetonočnih željah je skrito vse
tisto, kar vsakdo potrebuje zato, da je srečen. Praznujmo torej in del
svoje sreče podarimo še drugim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar