»Stati inu obstati!«

V časih, ko se po naši deželi plazi duh nesoglasij, ko se dan za dnem srečujeta zlo in dobro in ni več časa za prijazen klepet ob kavi ali čaju, je težko modrovati o tem, zakaj tudi ni več časa za branje knjig, ki so duševna hrana slehernega človeka. Kultura je postala dekla potrošništva, namesto da bi z njo premostili vse tisto, kar nas razjeda znotraj srca in duše. Vsaka dobronamerna misel, zapisana med vrsticami, skritimi za platnicami bogatih vsebin, bi nam olajšala naš vsakdan, skozi katerega se pogosto prebijamo z zadnjimi močmi. Polni nekega hlepenja po najrazkošnejšem načinu življenja se utapljamo v globini neznanega, ki v nas spodkopava vse dobro in plemenito.

Ob Dnevu reformacije tako radi prisluhnemo Trubarjevemu izreku »Stati inu obstati!« Velik pomen ima njegov izrek prav letos. Letošnje leto je leto intenzivnega boja za obstoj naroda, saj vrednote podlegajo prevladovanju neresnic in krivic, ki smo se jim dolžni zoperstaviti. Prva slovenska knjiga ni bila napisana zato, da bi njena vrednost in pomen šli v pozabo. Ponosni smo nanjo, a vse premalo, da bi praznični dan znali proslaviti s tistim zanosom, ki mu pripada. Ob tem kličem v spomin imena naših kulturnikov, ki morajo biti steber slovenstva in branilci naše prelepe slovenske besede. Mudi se nam, zelo mudi, da ne zapravimo poslednje možnosti za ohranitev žlahtne zapuščine naših prednikov in tistih sodobnikov, ki s svojim umetniškim darom vzdržujejo in ohranjajo prostor, v katerega odrašča tudi naša mladina, ki smo ji dolžni predati to, kar smo ustvarili. S knjigo v roki torej v naš praznični dan.