Preslišana resnica

Pogost izrek, ki ga radi uporabljamo, je, »karavana gre dalje«. S slabo vestjo razmišljam o tem, kako dejansko hodimo dalje, po poteh, ki so za nas svobodne, nekoga, ki prejema udarec za udarcem, pa utesnjujejo zidovi, ki so ga po krivdi z moralo skreganih ljudi vklenili v temo. V času, ko bi naša država lahko že zdavnaj izšla iz vsakršne krize, ko bi naša mladina lahko začenjala graditi nov svet, bogat z vrednotami in pogumom, z vedrim nasmehom mladosti in radosti, se utapljamo v najbolj umazanih spletkah, skovanih v težko verigo nedoumljive sovražnosti in zavisti, ki bolno ruši vse dobro in plemenito. Kako naj v takih razmerah človek deluje kot bitje, ki mu je Bog dal vse možnosti za to, da dela dobro in z ljubeznijo, kako naj otroke podučuješ o tem, da je resnica močnejša od laži, pri tem pa iz vsakega kota prežita nanje laž in sprenevedanje. Otrok je kot pivnik, pa čeprav v najnežnejšem obdobju ne dojema dogajanja, ki ga na silo vleče v svoje vode, a kaj kmalu začenja ločevati, kaj mu pripovedujejo eni in kaj drugi. V njih se porajajo prvi dvomi, med sabo začnejo tekmovati, kdo od predpostavljenih in sovrstnikov ima bolj prav. Na žalost takrat ni več poti nazaj, saj jim tudi učbeniki ne dajejo odgovora na vprašanja, ki si jih zastavljajo. Zgodovinske resnice sporočajo povsem napačne predstavitve dogodkov iz naše preteklosti in tako je otrok razpet med nebom in zemljo. Na takšnih temeljih torej gradimo naš svet. Ko smo prvikrat zadihali v samostojni državi, smo tisti, ki smo preživeli nacizem, fašizem in komunizem, zadihali svež zrak in sprejeli trenutek samostojnosti kot blagodejno zdravilo za dušo, ki ji komunizem ni priznaval obstoja. Ta brezdušnost je na žalost obsedla vsakogar, ki si je dovolil krojiti usodo tako, kot mu je to veleval  ustroj umetno zgrajene jugoslovanske skupnosti, v kateri je Slovenija izgubljala svoje zdrave korenine. Vse se je iztekalo tja doli v maršalovo naročje, ki je pozneje podpisal smrtno obsodbo tolikim medvojnim in povojnim žrtvam. 

Danes mnogi znova blagrujejo obdobje njegovega maršalovanja, hkrati pa se na žalost ne zavedajo, da  zadolževanje naše države izvira že iz njegovih časov. Lepo je bilo z belimi rokavičkami na rokah mahati pionirčkom v pozdrav in 25. maja prirejati razkošne manifestacije na stadionih, medtem ko je bil praznik znotraj tega slavja drugače obarvan. Strahovladje je ljudi dušilo do te mere, da so v sebi zatajevali resnico, ki je bila dobesedno preganjana, saj je bilo dovolj, da si povedal politični vic, pa te je »uzela magla«. Kako bi si torej tedaj upal na glas povedati, da je nekdo od tvojih najbližjih nekje končal svoje življenje na »neznanem kraju in ob neznanem času.« Sodba v imenu ljudstva ni bila izrečena, opravljena je bila tako kot danes delo na črno, ki ga preganjamo. Za vse te številne žrtve ni bil nihče preganjan, kajti kdor je krit od zgoraj, lahko počne, kar ga je volja. »Skojevci se ne opravičujemo«, so nam dejali, ko so nas po krivici izključili iz gimnazije, v resnici pa so proces zoper nas izvedli na podlagi njihovega scenarija.

Velikokrat pomislim na to, kako pretkano so organizirani procesi, s katerimi je takratna oblast in kot se izkazuje, tudi njena naslednica sedaj, načrtno uničuje človeka, ki je moteč samo zato, ker njegove sposobnosti rušijo meje, ki jih njihova modrost ni zmožna preskakovati. Enotni so v žalitvah, nestrpnosti in slepem nagonu zoper vse, kar diši po resničnem pravu in ustavi, ki se je ni izmislil on. Dokazovanje resnice preslišijo, potem pa udarijo z neko odločitvijo, ki se na koncu izkaže za neveljavno. Plehko in nedostojno je vedenje te neverjetne četice izbrancev, ki se veselijo vsakršnih zlih dejanj, tudi trpljenje otrok in žene jih ne gane. Neki večer sem v večernih poročilih na TV slišala upravnika zaporov na Dobu, da imajo na Dobu še dovolj prostora. Morda pa je kateri od njih rezerviran v kdo ve kako oddaljeni prihodnosti tudi za vas, ki danes plešete svoj »zmagoviti« ples – nikoli se ne ve. Tudi Murgle niso večne.