Decembrska praznovanja

Mesec december vsakokrat zaključuje leto, ki se ga spominjamo tako in drugače. Trenutki, ki so ga zaznamovali, zdaj še s poslednjimi koraki zaključujejo zadnje poglavje knjige, katere avtorji smo pravzaprav vsi. Pa vendar je koledar dogodkov strnjen v posebni izdaji, kjer v množici zapisovalcev izstopajo posamezniki, ki paleto spominov označujejo s pripovedjo o vsem tistem, kar bi mnogi radi zamolčali in potisnili v pozabo. Toda, ne držijo besede nekdanjega rdečega predsednika, da je resnic več, resnica je samo ena, tako kot je krivda samo individualna, kot je leta 2001 v Novi Reviji  zapisal dr. Jože Pučnik. Trditev prvega je udobno iskanje tiste resnice, ki v danem trenutku najbolj ustreza in skuša prikriti krivdo, ker straši pred razkritjem imena in priimka posameznika.

Pa vendar. Začeli smo preštevati decembrske dni, ne vemo pa, kako bodo obarvani, preden bo ob izteku poslednjega dne ura odbila polnoč. V srce smo si vtisnili besede pravkar ustoličenega ljubljanskega nadškofa in metropolita g. Staneta Zoreta: »Veselite se v Gospodu!« Kot bi se pretrgal oblak, ki je trmasto prekrival nebo nad nami. Stavek, ki o človeku pove veliko, vse. Le kdo še danes v tej zmedi socialnega obupa posameznikov, krivic in krivičnih obsodb, neprimernega bogatenja in požrešnega pohlepa po imeti več in še več, še tako optimistično kliče k veselju? To zmore le nekdo, ki je zrasel iz preprostosti, iz skupnosti, kjer so si med seboj vsi bratje. Tako bi moralo biti tudi v drugih okoljih, tako bi morali čutiti vsi, ki nam je bila pred 25 leto podarjena samostojna država, ki je naš dom in zatočišče pred tujo nevarnostjo. Vse smo spremljali; njeno spočetje, njeno tiho zorenje in neprestan boj za obstanek, prelili kri zanjo in na koncu dočakali rojstvo, ki je nekaj najbolj veličastnega. V kaj se je sprevrgla ta visoka pesem naroda, v kaj smo spremenili meje njenih pisanih polj in zmagoslavja, ki se je zdelo večno in nam podarjeno za zmeraj? Ko smo na trgu pred parlamentom oni večer pred davnimi leti dvigovali slovensko trobojnico, smo z zanosom v srcu trepetali od sreče. Toda, v srcih tistih, ki so čakali na sanje prihodnjega dne, so goljufivo stiskali pesti in upali, da bo laž premagala resnico – in jo  je. Kot grdi rački so odgagali svoje sprenevedave besede in čakali, kdaj bo zagrmelo, saj so vedeli, da jim pred nevarnostjo ne bo treba poskakati v ribnik, ker jih čaka varno zavetje, v katerem tičijo še danes – varni in hudobni.

December je bil nekoč mesec, ki smo ga otroci upodabljali kot snežaka z loncem na glavi . Ves prezebel  je stal tam nekje sredi polja, po mestih pa ga zdaj pogosto videvamo pred pragom hiš ter stolpnic in blokov. Bleščeča belina na teh mestih ni več takšna kot tam, kjer smog snežakov ne obarva s sivo umazano barvo. Toda mestni otroci se pridno prilagajajo, saj drugačne beline ne poznajo. Ko premišljam o otroškem doživljanju decembrskih dni, se ne morem izogniti temu, da ne bi vlekla vzporednic z odraslimi. Tudi za nas velja, da smo se morali marsičemu prilagoditi in da to prilagajanje še traja in traja. Decembrski prazniki, ki so drug za drugim oznanjali vesela praznovanja, so potisnjeni v ozadje. Zdi se, ko da se jih mnogi veselijo le zato, da jim ni treba v službo,  njihov pomen pa bi najraje izbrisali iz spomina ljudi, ki praznike doživljajo tudi drugače, v duši. December bi zlahka imenovali mesec praznovanj. Tisti, ki ljubimo svojo domovino, ki nam svoboda, samostojnost in pravica nekaj pomenijo, ne pozabljamo ne padca berlinskega zidu, ne nastanka Demosa, ne mednarodnega dne za človekove pravice itd. Predvsem pa nas dan za dnem drami klic izpred Ustavnega sodišča, kjer vztrajniki terjamo pravico in svobodo za političnega zapornika Janeza Janšo in ostale po krivem obsojene zapornike. Želimo si in trdno upamo, da bomo pred iztekom letošnjega leta decembrskim praznikom dodali še enega – praznik svobode in zmage nad krivico, s katero so prizadeli naše zapornike.