Leta 1989 smo doživeli rojstvo
demokratičnih sprememb, ki smo jih čakali leta in leta. Z rojstvom
Demosa, 27. novembra 1989, je nerazdružljivo povezano ime velikega
človeka, demokrata in domoljuba dr. Jožeta Pučnika, ki je združil
Slovence v eno samo veliko družino ter postal predsednik združene
opozicije. S svojimi neustrašnimi dejanji si je prislužil naziv »oče
naroda«. Slovenija je rajala od sreče, utapljala se je v zmagoslavju
nad dolgoletnim enoumjem, ki je prevladovalo nad našim narodom.
Takih trenutkov človek nikoli ne pozabi.
Zapisani so globoko v notranjosti, ki zdaj nema z začudenjem sprejema
sporočila, ki s sabo ne nosijo več tiste radosti in zmagoslavja.
Obletnice, ki se jih nekateri spominjamo z vsem spoštovanjem, bežijo
zdaj mimo nas kot mrtvi duhovi, pred katerimi posamezniki bežijo, kot bi
hoteli uteči pred strahovi iz davnine. Nas pa pomembnost dogodkov
opogumlja in opominja, da minulih dogodkov ni mogoče izbrisati iz knjige
spominov, da je treba nanje glasno in čim pogosteje opozarjati ter tako
braniti resnico, ki v današnjem času nima prave moči. In ker to žal ni
več Pučnikov čas in ker ti, ki znova dvigujejo glavo iz rdečega peska,
nočejo imeti z minulimi dogodki rojstva samostojne države ničesar
skupnega, je še kako prav, da je po tolikih letih znova zaživel Odbor za
človekove pravice, Odbor 2014, saj bi nas sicer povozil čas. Pučnik bi
nas ob današnji obletnici zagotovo vprašal, zakaj smo dovolili, da se
moramo znova zbirati na ulici, zakaj smo pristali na to, da nam v
državi, ki jo je pomagal graditi s tolikšnim ognjem, zapirajo ljudi, s
katerimi je skupaj prehodil vso veličastno pot osamosvajanja. Kakšen bi
bil naš odgovor? Dobro je poznal prevare režima, katerega žrtev je bil v
prvi vrsti tudi sam, zato bi razumel, da smo deležni prevar, ki jih
spretneži skrbno prikrivajo, saj nenehno ponavljajo ene in iste laži, s
katerimi bremenijo naš vsakdan in pehajo v bedo ljudi, od katerih mnogi
le še s težavo preživijo iz meseca v mesec. Lahko se zgodi, da bodo prav
oni uresničili napoved, s katero je strašil eden njihovih politikov, da
»bomo jedli travo«, če se bomo osamosvojili. Nismo je jedli, vse bolje
nam je šlo; kaj pa danes?
Najlaže je hoditi po poti, ki je že
zglajena, ob straneh obraščena z bujno rastočim drevjem. Nobene ovire ni
na njej, lahko se prepustiš sanjam, ki te vodijo po njej, saj ti ni
treba razmišljati o prihodnosti, ker ti taka, kakršno si podedoval,
zagotavlja udobje. Vsakokrat, ko pomislim na trenutke, ko nas je grela
slovenska pomlad, za trenutek pozabim na današnji čas, ki v ničemer ne
spominja nanjo. Zatohlost spominov je zdaj kot boleča rana, ki žge kot
ogenj. Vseeno je, ali se prižge v ranem jutru ali pozno zvečer, vedno
enako skeli. Sledi spominov, ki so se prelevili v izkrivljeno podobo
vznesenih doživetij prebujenja v nov, drugačen svet, so zdaj prekriti s
tesnobo morečih sanj, iz katerih se moramo prebuditi v nov, drugačen
svet. Po novem rojstvu hrepenimo, po dneh, ko bomo laže zadihali na poti
k odrešenju, k ponovni zmagi nad zlom. Imeli smo Pučnika, imeli Demos.
Še vedno pa imamo Janšo, Krkoviča in še mnogo junakov tistega časa.
Ponosni na vse, na mrtve in žive, bomo branili vrednote, za katere so se
zavzemali in trdno verujemo, da bomo na teh temeljih v prihodnosti
znova postavili temelje naše države – novega Demosa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar