Romarska pot spominov

Znova sem prebrala Janševo epopejo "Kultura življenja namesto kulture smrti." Njegove misli so me prikovale k računalniku, kjer imam zdaj shranjen ta zapis. Bogat, doživet, tragičen, občuten, grozeč v svoji resničnosti. Nekaj let je minilo od tedaj, ko je bil prvikrat zapisan, resnica pa ni nič drugačna od takratne in tudi ne od trenutka, ko je bilo zlo rojeno. Vsa znamenja še stoje in bodo tudi obstala, le premalo jih je in premalo je ostalo solza, ki bi jih orosile, kajti mnoge od njih so se medtem že davno za vselej posušile. Toda rojstva se pretakajo iz roda v rod, življenje nastaja pri bogatih in revnih in vsako izmed njih je blagoslovljeno od zgoraj. In tako se iz roda v rod pretaka tudi studenec resnice, ki ne zamolči ničesar. Ogenj, voda, veter, blisk in grom, vse to so viri življenja, ki eden bolj drugi manj krotijo ali pa vznemirjajo duha. Na videz ni kaj dodati, saj je nemogoče z besedami dopolnjevati nekaj, kar je v besedah izpolnjeno do popolnosti. Vse je tako, kot bi hodil romarsko pot spominov.

Človek pa se ob taki stvaritvi zamisli ob nečem drugem. Piscu preslikave časa, ki bi ga mnogi radi za vselej prikrili, bolje rečeno, zatajili, je častno razsodišče slovenskega centra PEN kluba prav te dni zagrozilo z izključitvijo ter jo upravnemu odboru predložilo v odobritev. Ne glede na čas, ki so ga podpisniki izbrali, saj je vsa Slovenija čakala na izid glasovanja v "hramu demokracije", je bilo treba trenutku rušenja predsednika vlade, prilagoditi še dodatni manever in to s strani institucije, ki se je bo odslej marsikateri njen član, vreden vsega spoštovanja, morda celo sramoval. Nihče pa se ne bi smel in mogel sramovati stvaritve, zapisane izpod peresa pisca, ki verjetno po bogastvu ubeseditve naše bližnje preteklosti prekaša marsikaterega izmed tistih, ki danes "častno razsojajo" prav o primernosti njegovega članstva v tej visoki instituciji. Prav tu smo se v času Slovenske pomladi, tudi laiki v kulturi, večer za večerom zbirali v podporo prav Janezu Janši, le da je bil tedaj za zapahi. Slovenija je znova zajokala! Novo nastajajoča vlada si je sedaj med primarnimi nalogami zadala zopetno samostojno ministrstvo za kulturo, vendar menim, da ne bo pomagalo. Iti samostojno pot še ne pomeni oplemenititi kulture, imeti se za kulturnike, še ne pomeni biti kulturen. Dosedanji minister si je zaslužil ta naziv – bil je strpen in kulturen, kljub nenehnemu dokazovanju nasprotnega. Toda, dobro ime se samo hvali.