Pa smo jo dobili, kar čez noč. Vendar verjamemo, da bo nosila tako ime
le toliko časa, dokler jo bo vodil njen zdajšnji predsednik. Njen
podpredsednik je očitno obupal in dokončno obupal nad trhlostjo obljub
in sklepov ter gostolenjem parol, ki so kar vrele iz predsednikovih ust.
Poštenost, doslednost, čistost rok, zvestoba, dana beseda – človek se
lahko le čudi. »Če smo hoteli vreči Janševo vlado, smo morali ravnati
tako, kot smo!« Ja, čestitamo; če hočeš zmagati, moraš premagati.
Sredstev pri tem ne izbiraš in tudi prihodnosti, ki bo odslej lepša in v
kateri je z dnem podpisane koalicije »konec politične krize«, ni treba
predstavljati, saj nas obljube spominjajo na našo »socialistično
stvarnost« v dolgem povojnem obdobju, v kateri nam je bilo nekaterim
zares lepo…
Ej, ljudje božji, človek nikoli ne more živeti v
miru. Ko smo lani komaj na novo zadihali, smo se veselili prihodnosti,
ki je zopet obetala dostojnejše življenje. Prebili smo se skozi prve
težke finančne ovire, s tem da smo zategnili pasove, a ne do te mere, da
ne bi zmogli naprej. Pa je prišel cunami, ki ga zdaj na silo uokvirjajo
v zlat okvir, znotraj njega pa se rišejo neke blede sence, ki z vsakim
dnem bolj strašijo. Ni dovolj zamenjati obraze, treba je vedeti, zakaj
to počenjamo, zakaj smo to storili in povedati ljudem, kam gremo, v kaj
lahko verjamemo in zaradi česa naj bi se odpovedali temu, kar je bilo.
Zlahka poklekneš pred dostojanstvom, pred preprostostjo duha, ki te žene
naprej s tem, kar je, v kar se spreminja zaradi tebe samega, zato, da
bi te notranje obogatil in otrokom pričaral pravljični, neomadeževan
svet. Toda tega ne zaznamo, takega sveta ti, ki so si prilastili pravico
rušenja komaj zgrajenih temeljev, na katerih bi zrasla trdnejša
zgradba, ne marajo, ker v takem svetu nimajo kaj početi s svojimi
opranimi možgani in nenehnim podtikanjem zlih dejanj tistim, ki jih niso
zakrivili.
Nocoj sem na TV Slovenija poslušala oddajo o našem
velikem Dragu Jančarju »Pisatelj in mesto«. Kako se človek odpočije.
Preseliš se v neki drug svet, odmaknjen daleč od tega, kjer smo
prisiljeni vdihavati onesnažen zrak razprtij in sovraštva. Zakaj se
pogosteje ne srečujemo z njim, zakaj tako malo vemo o Jančarju, o tem,
kaj pomeni za Slovenijo, zakaj z vsebino njegovega literarnega bogastva
ne polnimo naših šol in dvoran, zakaj tako prekleto molčimo o stvareh,
ki bi namesto praznega besedičenja morale postati vodilo našega
vsakdanjega življenja? Se nam bo kdaj zgodil jutri, ki bo drugačen, tak,
o katerem sanjamo mnogi? Pomenljiv se mi zdi stavek, ki je zaključil
oddajo in ki sem ga razumela kot upanje: »In zgodi se, da bo ob času večera svetloba.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar