Ne maram številk, ker se nanje ne spoznam dobro, zlasti ko gre za zapletene matematične probleme. Že v šoli je bilo tako in velikokrat so imeli profesorji matematike križe z menoj. Potrudila sem se le toliko, da sem na koncu pričarala v spričevalu kako trojko.
Čemu tak uvod? Kljub temu namreč, da sem torej bolj pri ta zadnjih, ko gre za matematične čarovnije, pa se mi zdi, da marsikdaj le obvladam kako zadevo. Poslušam namreč našo premierko – še sinoči je bilo tako, pa mi ne gre v glavo približno takle stavek: »Denarja imamo dovolj, nimamo se česa bati!« Pred tem pa dan za dnem poslušamo, kje vse bo treba vzeti, da bomo polnili vrečo. Kot vselej, seveda pri najrevnejših, pri zdravstvu, šolstvu itd., hkrati pa polnimo blagajni dveh bank, kjer je treba zavarovati zneske na nepošten način pridobljenih kreditov, da ne bi bogati stradali oziroma da se jim ne bi pripetilo kaj hudega v sodnih mlinih (kar se jim itak ne bo, kajti nekatera imena so stoodstotno zaščitena). Kako si naj torej navadni državljani razlagamo zatrjevanje premierke, da smo dovolj bogati brez tuje pomoči, ko pa na drugi strani vlada pobira tistim, ki nimajo in daje že tako bogatim. Je to morda tisti slavni »demokratični socializem«? Nekateri smo zrasli v pravem socializmu ali bolje v komunizmu. Šli smo tudi skozi oba druga zločinska sistema in iz vseh nismo ponesli s seboj nič dobrega, nič takega, s čimer bi se lahko hvalili. Sami grenki spomini, samo zlo, nasilje in prevare. Kje smo torej danes? Moje znanje iz matematike je namreč vendarle tolikšno, da je premierkino zatrjevanje o »dovolj denarja« skregano z vsako logiko. Imamo dovolj, hkrati pa na veliko pobiramo tam, kjer ni. So torej tisti delavci in upokojenci, ki že tako težko preživijo mesec za mescem krivi za nastali položaj, si zaslužijo kazen zato, ker so marljivo in na pošten način služili ali odslužili svoj kruh? Kakšna zmeda pa postaja ta naš svet, saj ne pomnimo, da bi nas kdaj nekdo hotel tako na silo prištevati med idiote, ki ne vedo več, koliko je dva plus dva? Nizkotno ravnanje, nizkotno poniževanje ljudi se dogaja v tej naši lepi domovini. Tako poceni trikov, kot si jih privošči ta vlada, še nismo doživeli in menim, da se že marsikomu odpirajo oči, zakaj je bila vsem tem in še mnogim iz ozadja, Janševa vlada tako napoti. Prejšnji premier nikoli ni govoril takih neumnosti, da je »denarja dovolj«, ker se je zavedal, da bi bila to laž in zato ljudem ni lagal. Opozarjanje na prihod hudih časov pa so takrat njegovi nasprotniki, ki so se za vsako ceno hoteli polastiti oblasti, razglašali za zlonamerno, kajti že ves je čas njihov namen le - odstraniti Janšo! To so dosegli, kaj pa zdaj? Stojimo pred prepadom in poslušamo debelo laž, da je denarja dovolj, časa, kot kaže, pa imamo zdaj tudi dovolj. Kakšno neodgovorno blebetanje!
Pa v naši državi ne gre le za denar, gre za človekove pravice, za krivice, ki se dogajajo ljudem. Z eno takih sramotnih krivic se danes od nas poslavlja Jože Zagožen. Nikoli ne bom pozabila, kako me je po naši zmagi na volitvah leta 2004 od veselja objel in dejal: »Vera, vsa leta so mi pili kri!« In zdaj ste mu jo spili do konca. Primer, ko te stisne pri srcu in se vprašaš, kako daleč bodo še šli ti, ki ne poznajo ne morale ne etike, ne otroških src, ki so jih strli, ne ženinih solza in muk, ki jih je prestajala ob bolniški postelji. Koga še v tej državi lahko človek spoštuje v družbi, ki se moralno ne čuti ničesar kriva, ki s svojimi dejanji, spletkami in podtikanji povzroča že tolikšno gorje, da meji na ponorelost duha? Obdolženec brez dokazane krivde odhaja za vselej, s težo, ki ostaja družini, otrokom, ki jim je družba brezvestno naložila težak križ za prihodnost. Se vi, »farizeji in pismouki«, kdaj srečate sami s seboj in se zamislite nad lastnimi otroki? Kaj jim zapuščate, iz česa bodo črpali moč, da bodo v sebi našli milost odpuščanja?
Ni komentarjev:
Objavite komentar