Fantič s številko

Oni večer sem na televiziji uzrla fantka, ki me je ganil z napovedjo obletnice holokavsta. Izpod  zavihanega rokava majice se je na njegovi roki prikazala številka, fantič pa je dejal nekako takole: »Ko so nas pripeljali v lager, nismo bili več ljudje, le še številke!« Solze so mi za trenutek zastrle oči. Spomnila sem se obdobja, ko smo z družino noč za nočjo na pol oblečeni čakali, kdaj bodo prišli po nas. Pot naše usode se je potem sicer drugače obrnila, a medtem so izginjali  sosedje, znanci, prijatelji; mi smo postali begunci. Naključje, usoda? Kdo bi vedel. V tem trenutku pred televizijo me je prešinilo. Spomnila sem se odraščanja v begunstvu, v okolju, iz katerega so potem nenadoma prav tako  začeli izginjati ljudje, le da se o tem ni smelo govoriti, ne spraševati o izginulih. Mama in oče nista smela vedeti, kam je izginil njun sin, dekle je zaman iskalo sled za svojim fantom in otroci so zaman jokali za starši, ki so jim bili na silo odvzeti. Vse se je dogajalo v tišini, v strahu in temi, v katero ni posvetil noben pramen svetlobe. In tako sem ob fantkovih besedah na TV ekranu pomislila na tisto številko na njegovi roki. Ti, ki so izginjali tu, na domačem ozemlju, ti niso dobili niti številke, bili so še manj kot to. In ko zdaj že toliko let svojci in znanci iščejo sled za njimi, grobovi molčijo. Srhljivo, če pomislimo, da je njih doletela še ta kruta usoda, da holokavsta nad njimi niso izvajali tujci, temveč domačini, tako rekoč njihovi bratje. »Zločin je zločin«, slišimo včasih govoriti in res je tako, a naša zemlja ne bo mogla mirno spati vse dotlej, dokler povzročitelji teh grozot ne bodo nad njo sklenjenih rok zmolili  iskrenega  kesanja.

»Našel sem tisto  samotno vas,
našel sem tisto hišo na samem,

le gospodarja nisem več našel.
Nisem pripotoval pravi čas.

Rekli so mi, da je odšel
kar nenadoma, brez slovesa…

Nosil sem srčne pozdrave zanj,
ki  jih je prekrvavila tujina,-

pozdrave od vnukov, od hčere, od sina…
In jih še nosim.
In se razraščajo v mojih prsih
kakor trnovje, koprivje, plevel

in ni nikogar, na svetu nikogar,
ki bi mi jih lahko odvzel.

(Tone Kuntner)