Biti slovenske krvi, bodi Slovencu v ponos

Izpred davnih časov se spominjam izreka, s katerim sem pravkar naslovila današnjo kolumno. Nikoli nisi dovolj star, da bi pozabil, od kod izhajaš, kdo so tvoji starši in kje je tvoja domovina, ki te napaja z močjo preživetja.  To moč preživetja občutiš vsakokrat, ko spremljaš dogodke in uspehe ljudi, ki so v svojem bistvu nekaj posebnega. So tisti, ki skrbijo za to, da vsakdanjost prerase v praznično razpoloženje in v srcu prižge ogenj ponosa in zavedanja, da zmoremo, da znamo, da smo del velikega sveta, v katerem smo na videz majhni, a v bistvu veliki, nepremagljivi. O tem nas v teh dneh prepričujejo naši športniki, naši zlati, srebrni in bronasti junaki, ki jih je življenjska usoda popeljala na pot vzponov, pa tudi padcev, toda blišč kolajn ostaja enak . Namenjen je vsej Sloveniji, vsem nam, ki pred ekrani spremljamo njihove uspehe in neuspehe, saj se zavedamo tistega znanega izročila, da je pomembno sodelovati, ne zmagati. Slovenija se v teh dneh veseli uspehov naših fantov in deklet. Pomembne so njihove zmage, občudovanja vreden njihov pogum, zaslužni so zato, da zbranim iz vseh vetrov tam v daljnem Sočiju povedo, od kod so in zakaj so ponosni na svojo domovino in kdo vse doma trepeta za njihove uspehe in se veseli njihove srečne vrnitve.

Ko takole razmišljam o športnih uspehih Slovenk in Slovencev, mi prihaja na um, da se jutri prične še en pomemben dan za Slovenijo. Morda bo kdo pomislil, da ta tema ni primerno nadaljevanje uvodnih besed, da ne sodi zraven. Sama pa menim, da je še kako pomembna dopolnitev pravkar zapisanega. Naša domovina potrebuje celotno prenovo, novo premagovanje ovir na vseh področjih, ki bi nas, tako kot športni dosežki, razbremenili travm, ki nas potiskajo navzdol. Tako kot je danes naša Tina poljubila tla, kjer sneg sicer ne prekriva domače zemlje, tako bi si želeli, da bi se tu, na domači zemlji, z vso spoštljivostjo in občutljivostjo znali pokloniti sleherni zaplati domače zemlje in se ponosno vzravnani zavedli njenih korenin. Kakšna sila nas torej žene jutri in naslednje dni k stojnicam, kjer bomo izrekali svojo podporo zahtevi za razpis zakonodajnega referenduma »proti zapiranju arhivov udbe«? Za veliko in pomembno dejanje se odločamo, ker je to naša dolžnost, naša zahteva, kajti tudi tu gre za poljub zemlji, ki je skrila vase toliko nedolžnih žrtev, ki jim pripada vsaj večni mir, če že ne tista težko pričakovana besedica »oprostite!« In tisti, ki bi jo morali izreči, so danes v strahu zatrepetali, skrili bi radi še tisto, kar je kot dokaz njihovih zločinov ostalo v temačnih prostorih arhiva, za katerega so verjeli, da se je dokončno spremenil v prah in pepel. Mi, ki smo živi, nimamo pravice odnehati, saj krik izpod zemlje sili k našim odgovorom na vprašanje, ali morilcem dovoljujemo, da onemogočijo še tisto malo pravice našim raziskovalcem, da se dokopljejo do resnice o tem, kdo je dajal povelja, kdo na neuglednem koščku papirja podpisoval nalog za ubijanje. Naš podpis naj bo torej zagotovilo žrtvam, da ne pozabljamo nanje in da je odkrivanje zločinov nad njimi naša dolžnost.
Vera Ban