Lastniki mišolovke lahko zdaj plešejo svoj zmagoviti ples, kar pa bo
ujeta žrtev zaznala morda kmalu ali pa nikoli. Kajti, ko prebiraš
odgovore na na jezik položena vprašanja novinarja Mladine z dne 14. 02.
2014, je malo upanja, da bodo v bližnji prihodnosti spretno
sprovocirani odgovori razsvetlili razum in srce osebe, iz katere so
želena pojasnila kar vrela iz nje od navdušenja. »Naj vam povem še eno resnico, ki jo drugi radi skrivajo,«
je kot na pladnju ponudila odgovor na vprašanje, če se je NSi strinjala
z resolucijo Evropske ljudske stranke. Ko gre nekdo, ki je bil v
določenih obdobjih vreden vsega spoštovanja, čeprav občasno z nekoliko
manj zaupanja, tako daleč, da onesnaževalcu vsega lepega na tem svetu
ponudi tolikšno zadovoljstvo, da se ob njem lahko upravičeno naslaja,
potem globoko v sebi zatreš še poslednje upanje, da ti vera v dobro,
zaupanje v nedotakljivost načel in trdne vere v človeka, za zmeraj umre.»Vedno
sem bila mila, uvidevna, spravljiva, bila sem tiho, a sem jih vedno
bolj dobivala po glavi. Dovolj je bilo. Ugotovila sem, da ste recimo v
Mladini v vaši rubriki Rolanje po sceni zelo mili, na desnici imam
nasprotnike, ki me blatijo še bistveno bolj…..gre za to, na kakšen način
so se spravili nad stranko, ki je bila vedno zanesljiv partner SDS,«
se predstavi Mladini gospa Ljudmila Novak in mimogrede izreče še
pohvalo njenemu Rolanju. Ojoj, gospa, kako žal mi je, da ste tako
okrnili svoj ugled, pa naj kar takoj pripomnim, da za njegovo okrnjenje
tokrat res ni kriva SDS – se strinjate vsaj s to trditvijo? Tudi sama
sem Vam nekajkrat stisnila roko v pozdrav, ko smo se srečevali ob raznih
priložnostih, ki so zagotavljala, da smo zbrani tisti, ki nas družijo
enaki ideali, enaka hotenja za boljši jutri naše prelepe Slovenije. Vaša
stopinja v blato me bega, saj težko verjamem, da ste tako globoko
stopili vanj. Z ničemer Vas ne mislim žalit, z nobeno besedo
obtoževati, a za razliko od Vaših izpovedi v Mladininem intervjuju, v
katerem v uvodnih besedah avtor intervjuja zapiše, da je »Ljudmila
Novak Janšo razglasila za manipulanta, destruktivnega politika, za
človeka, ki ni prihodnost slovenske politične stranke,« naj v
zagovor Janše vendarle povem, da predsednik SDS, kljub vsem žaljivkam in
natolcevanjem ter neresničnim obtožbam, nikoli ne bi bil in ni bil
zmožen takih osebnih žalitev. Ste kdaj morda kje prebrali tak slovar
obtožb izpod njegovega peresa, in, ali ste kdaj brali kak njegov odziv
na vse žaljive karikature na prvih straneh tednika, ki ste ga izbrali za
izpoved svoje duše? Nikakor ne; pa morda veste, zakaj ne? Ker pljuvanje
v lastno skledo nikomur ne koristi niti ga ne dela velikega in ker gre
Janezu Janši »za stvar«, tako kot je šlo dr. Pučniku. In glejte, oba sta
storila za Slovenijo to, kar ni doslej še nihče in oba sta dokazala, da
sta bila pripravljena združevati ljudi, ki so pomagali graditi temelje
demokracije. Jih Vi z današnjim intervjujem utrjujete ali rušite, se s
tem, ko odklanjate svoj podpis pod zahtevo za odprtje arhivov, odrekate
svoji lastni izjavi, da »resnica osvobaja in če so bile v preteklosti
storjeni zločini, je treba to raziskati in zločince obsoditi?« Ko ste
podprli vladni zakon, ste se in se tudi tokrat, sklicujete na posvet s
strokovnjaki. Glede na žalostno zgodovino našega naroda, ki jo predobro
poznate in katere korenine ste sami veliko let zalivali (vsaj tako smo
Vašo milino razumeli in jo spoštovali) s solzami prizadetih, bi človek
verjel, da je Vaša vest tisti pravi svetovalec, tisti tihi glas srca, ki
narekuje, kako ravnati v trenutkih, ko prihajajo na dan grozljivi
podatki o ljudeh, ki so si jemali pravico jemati nedolžna življenja, ne
pa da zdaj v svoji spovedi pred novinarjem, ki Vas sprašuje, ali je
zahteva po referendumu v funkciji iskanja resnice, ali pa je le v
funkciji politične manipulacije, odločno pritrdite: »Točno tako. Zahteva
po referendumu je v funkciji politične manipulacije. Vojskovodja
potrebuje vojno, da spravi vojščake na bojišče.« Zagotavljam Vam, gospa
Novak, da ne vojskovodje ne bojišča ne potrebujemo zato, da skušamo
ohraniti tisto, čemur smo se zapisali v času slovenske pomladi in če bi
se v Vas ne oglašala tista nepremostljiva želja, biti več kot je to
mogoče, bi se zlahka odrekli nespametnemu dejanju, ki ste ga storili. Ne
pozabite namreč, da ni kristjan le tisti, ki redno obiskuje cerkvene
obrede, ampak da je krščanstvo sreča in bogastvo, le živeti ga je treba
tako, in da je tudi v stranki, ki jo tako obtožujete, veliko ljudi, ki
blagrujejo svoje starše, da so jih vzgojili v veri in poštenju. Tudi
sama sodim mednje. S Kristusom se srce nikoli ne postara, je zapisal
papež Frančišek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar