Pred sedežem OZN za pravico

Včasih se ti zdi, da se ne sprehajaš več po zemlji, ki si jo vzljubil že v rani mladosti, ko so nam matere prepevale tiste naše prelepe pesmi, ki so segle do srca. Vtisnile so se v srce kot prva ljubezen, ko ves zasanjan stopaš po poti, na kateri preskakuješ ovire, ki jih v svoji vznesenosti ne zaznaš. Ko potem v zrelih in kasneje v poznih letih obujaš spomine, te vedno znova gane tisti napev »kjer so me zibali mamica moja in prepevali hajli hajlo.« Danes se zdi, ko da je vse odnesel vihar, da je ogenj požgal zeleno trato, da je v domovih ugasnila luč, ker se je ljubezen izgubila neznano kam. Nikjer ne najdemo prave vere v nekaj, kar nas je nekoč hranilo kot vsakdanji kruh. »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«, molimo tisti, ki smo ga bili nekoč lačni, pa tudi vsi, ki se zavedajo, da je kruh božji dar. »Če pade kruhek ti na tla, poberi in poljubi ga«, so nas učili naši starši. Nič solzavega ni v tem izreku, nič pobožnjakarskega, kot bi morda utegnili sklepati tisti, ki od razkošja, iz katerega se sebično napajajo, ne ločijo več bede od bogastva. Nenehno poslušamo iz medijskih poročil prošnje za pomoč zdaj temu, zdaj onemu. Prav je tako, a tem prošnjam bi morali prisluhniti predvsem tisti, ki so dolžni skrbeti za blagor ljudi in je to njihova osnovna dolžnost. Zakaj bi sicer sedeli v svojih foteljčkih in nam delili nasvete ter obljube, da bo za vse poskrbljeno. Če bi ta navidezna gosposka znala prisluhniti najrevnejšemu sloju ljudi, če bi si bila pripravljena odtrgati od ust nekaj evrov v te namene, da bi ubogemu odlomila košček kruha od velikanskega hlebca, od katerega gre potem morda del tega na smetišče, bi oni ne utrpeli pomanjkanja, revni pa bi si odpočili od vsakdanje skrbi za preživetje.

Danes je dan, ki je pomemben za vse, tudi za Slovenijo. Državljani Slovenije, člani Odbora 2014, ki so si zaradi protestnih shodov pred sodiščem prislužili naziv »vztrajniki«, so se kar s štirimi avtobusi odpravili v Ženevo, kjer prav zdaj, ko to pišem, pred sedežem OZN izražajo svoje nestrinjanje s krivico, ki je prizadela nekdanjega predsednika slovenske vlade in Evropskega sveta ter predsednika Slovenske demokratske stranke Janeza Janšo. Edini politični zapornik prestaja kazen za nekaj, česar ni storil, pa če se komaj rojeni poslanec Luka Mesec še tako repenči, da Janša ni politični zapornik. Pred njim je veliko let nazaj prav tako krivična obsodba doletela dr. Jožeta Pučnika. Zdi se, kot da se je današnja združena vladajoča kasta zaklela zoper vse, kar diši po dveh, vključno s Tonetom Krkovičem treh, najpomembnejših osvoboditeljih naše Slovenije. Svojo bojazen, ki jo skrivajo pod plaščem krivosodja, prodajajo naivnim ljudem tako, da jim laž ponujajo kot resnico, pa čeprav so že tako zastrupljeni z njo, da že sami verjamejo vanjo. Vztrajniki pa vztrajamo in kličemo na odgovornost tiste, ki so zamesili najhujšo zmešnjavo v naši prelepi deželi. Od sodišča pa do Uniona, kjer je zasedal Forum 21, pa do Ženeve je slišati naš glas. Onemiš pa, ko na spletni strani Reporterja zagledaš na fotografiji vidnega in dolgoletnega člana SKD , zdaj že dolgo NSi. » Predsednik F21 je izrazil posebno veselje, da se je vabilu odzval Lojze Peterle«, beremo. O, ti sveta pomagalka. Ko spomin seže nekoliko nazaj, pomisliš na intervju sedanje predsednice NSi v Mladini in vprašaš se lahko, kaj vse te še čaka v prihodnosti. Komentar enega od bralcev je: »Žlahtna desnica.«  Ni čudno, da je Maja Sunčič zapisala, da je Kučan za Slovenijo nevarnejši od ebole. No, ena od poslastic je prav gotovo tudi ta, da bo nekdanji predsednik protikorupcijske komisije in sedanji minister za pravosodje (kakšna ironija!) danes na zasedanju sveta Organizacije Združenih narodov v Ženevi predstavil poročilo slovenske vlade. O kršenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih nenehno krši slovensko pravosodje prav gotovo ne bo poročal, zato vse čestitke protestnikom iz Slovenije, ki so se pred sedežem Sveta OZN zbrali pod geslom: »Komunistični sodniki so slovenska sramota« in »Človekove pravice so v Sloveniji enako teptane kot v Rusiji.«
 

Pa še to. Ko smo sinoči gledali Odmeve, je zadišalo po nekdanji vlogi politkomisarjev. Način izpraševalca namreč ni spominjal na poslanstvo novinarja. »Ja, takle mamo«.

 V  minulih dneh smo v soju neštetih lučk obiskovali počivališča svojih najdražjih. Kaj pa vsi tisti, »kjer križ ne kamen ne stoji, ki niso venčani s cvetovi, kjer luč nobena ne gori«, kot je zapisal Simon Gregorčič? Koliko src je zajokalo v minulih dneh, koliko solza je spolzelo po licih, saj svojcem pobitih še vedno ni dana možnost, da bi se sklonili nad gomilo, vedoč, da tam zemlja prekriva ostanke trpečih in osamljenih, tistih, za katerimi je izginila vsaka sled, ker je z najvišjega vrha prišel ukaz po izvršitvi zločina. Kdaj bodo žrtve teh rabljev, za katere ni mogoče najti ne imena ne opravičila, v miru zaspale? Mar tisti, ki so ukazovali in tisti, ki so ukaze izpolnjevali, lahko mirno spijo? Zemlja jih je sprejela kot strup, ki, kot kaže, zastruplja tudi še živeče, saj se njihove lovke še vedno oklepajo vseh, ki jim rdeča zvezda ne kaže poti v svobodo. Mi pa jo iščemo in jo bomo našli, tako kot smo jo pred mnogimi leti in smo ponosni nanjo in na vse, ki so nam jo prižgali.