Preštevanje spominov

V življenju je tako, da na različne načine preštevamo leta in mesece. Ko smo mladi, bi radi hitro dozoreli in si tako lastili pravico, da smemo zganjati vse vrste neumnosti, ki smo jih, za razliko od staršev, drugače razumeli. Seveda so nas kasneje še kako teple po glavi, a ko je prepozno, nam nihče več ne more pomagati. Tovrstno štetje let nam torej prinaša nevšečnosti, stopnjuje našo neučakanost, a blagor nam, dokler ostaja naš obup na tej stopnji. Huje je, ko štetje let povzroča drugačne glavobole. Med vojno in predvsem potem po vojni, so leta šteli predvsem zaporniki, krivi ali ne krivi, mladi in stari, namesto nedolžnih otrok pa so jih šteli odrasli. Kdo se je ukvarjal s tem, ali so jim sploh sodili, preden so jih, mnoge za zmeraj, utišali v popolni temi ali kdo ve kje. Pomislila sem na dr. Jožeta Pučnika. Do devet je štel, čeprav, hvala Bogu, ne preštel do »obljubljene« številke. Seveda je tudi sedem grozljiva številka in kdo bi dojel pri zdravi pameti, da jih je naš nedavni gost v Ljubljani, gospod Adem Demaçi, naštel v jetniški celici kar 29. Kaj najbolj vznemirja? Po eni strani to, da človek prestaja kazen, zato ker je pošten, ker hoče dobro, ker ščiti pravice svojega naroda. Po drugi strani pa v svojem varnem zavetju ne moreš dojeti strpnosti, neuklonljivosti, načelnosti in zvestobe, s katero so ti ljudje vztrajali in kljubovali zločinskemu nagonu posameznikov, ki jih je življenje zaradi krutosti in prezira vsega, kar diši po človečnosti, prikrajšalo za tiste trenutke, ko človeška duša vzdrhti od lepote in čarobnosti in se življenje zlije v reko nepremagljivega dojemanja enkratnosti sveta, ki nas obdaja. Pučnik ni kazal svojih ran, bil je preponosen, da bi se pritoževal. Uspelo mu je, da se je dvignil kot megla nad to umazanijo, znal je živeti za trenutek, za ljudi, ki jim je zaupal. Ničesar mu niso vzela prešteta leta, ker je verjel, da je vstajenje naroda, ki ga je tako neskončno ljubil, vredno vseh naporov, tudi lastnega zdravja mu marsikdaj ni bilo mar. In ko je naposled omagal, se njegova zgodba ni končala. Vedel je, kdo jo bo nadaljeval. Ko se danes zaradi krivične obsodbe Janše dan za dnem zbiramo pred sodno palačo v Ljubljani, velikokrat pomislim, kakšna krivica se skupaj z njim godi tudi Pučniku. Skupaj sta gradila to čudežno in težko pričakovano zgradbo slovenske samostojnosti, ki je nosila vznemirljiv napis »Slovenska Pomlad.« Spominjam se, kako je Pučnik po prihodu iz Nemčije, kjer si je zaradi kraje diplome sprva služil kruh kot navaden delavec, dobesedno zavihal rokave in brezkompromisno odganjal od sebe vse, kar ni dišalo po uvajanju demokracije in priprav na svobodne volitve. Podpiral je vsakogar, ki je želel s svojo voljo in poštenostjo pomagati in se upirati sistemu, ki ni bil pošten do ljudi. (»Režim v zaporu je bil svinjski«, je zapisal v intervjuju, ki je objavljen v Lorencijevi knjižici). Janši je brez pridržka priznaval njegove vrline in sposobnosti, velikokrat je govoril o njegovi jasnovidnosti, ki ga je vodila skozi čas osvobajanja. Zato priznam, da si niti v sanjah ne predstavljam, kaj bi porekel danes, če bi se mu bilo dano za trenutek pomuditi med množico, ki na ves glas zahteva Janezovo svobodo. Zagotovo bi utegnil pomisliti, da ga sanje vračajo v čas, ko so poletni dnevi zvabili na Roško nepregledno množico ljudi, ki je prav tako zahtevala svobodo za ljudi, med drugim tudi za Janšo, ki so mu tudi takrat sodili po krivici. In zdaj nekateri trdijo, da ni politični zapornik, temveč politik v zaporu. Kakšne besedne mojstrovine si bodo še izmislili ti bolni farizeji, ki so mu navsezadnje »fovš« še tega, da je v zaporu; tudi to bi jim bilo podobno.

Mediji so ne dolgo tega objavili napis, s katerim so bojazljivci popackali steno hiše, v kateri ima sedež Slovenska demokratska stranka. »Smrt janšizmu, svoboda narodu«, so si dali duška. Ne vem, kaj bo porekel predsednik stranke, a ob tem »janšizmu« mi je prišlo na misel, da to ne more biti zmerljivka. Nasprotno. Poleg fašizma, komunizma in nacizma je »janšizem«, ki so ga prilepili članom njegove stranke, pravzaprav edini »…izem«, ki nima zločinskega predznaka. Bo že res, da resnica zelo boli…