ečer, ki ga bomo pomnili. Večer z ljudmi, ki so preživeli, ker so s
svojo notranjo močjo in odločnostjo ter z vero v poštenost in pravico
kljubovali času, ki je zahteval od njih vdajo in predajo. Ni jih zlomila
komunistična pest, ki so jo vihteli nadnje, dokazali so, da se je
vredno boriti za svoj narod in ga braniti tudi za ceno svojega
življenja. Da so to zmogli in da jim je mar tudi razmer v Sloveniji, ki
ječi pod krivično obsodbo našega političnega zapornika, so z množico
vztrajnikov že pred začetkom javne tribune delili naš boj za pravico. Ni
jih zmotil dež, ki je neusmiljeno dobesedno lil ta večer. Navajeni vse
hujših preizkušenj so delili z nami trenutke upora, iz kakršnega so tudi
sami zrasli pred mnogimi leti.
Premočeni, a nič manj ponosni nanje, smo dvorano v dvorani Kavarna v hotelu Slon napolnili do zadnjega kotička. Vsakdo izmed njih nosi v sebi svojo zgodbo, a namen njihovega upora zoper krivico in nasilje je rdeča nit, ki njihove zgodbe povezuje. V to zgodbo so vsi po vrsti vpletali tudi usodo Janeza Janše, saj jih z njim povezuje nerazdružljivo prijateljstvo. In zdaj so prišli, da bi ga podprli, da bi mu izkazali zvestobo in spodbudo za prebujenje v času, ki bo zagotovo prišel. Izrekli so neizpodbitno resnico, da je bila osamitev Janše edina možnost, s katero so ga bojazljivi vojščaki s pomočjo sodnih organov odstranili s političnega prizorišča. S svojim pričevanjem so prisotne v dvorani spodbudili k vse glasnejšemu pritrjevanju, da nas lahko le vztrajni boj zoper krivično obsodbo pripelje do ponovne rušitve berlinskega (slovenskega) zidu, v katerega tranzicijska oblast skrivoma vgrajuje zidak za zidakom. Srečanje z osebnostmi, kot so Adem Demaci – komunistična oblast mu dolguje 29 let svobode, Ivanom Beljanom, predsednikom Društva političnih zapornikov, mr. Sc. Markom Grubišićem, nekdanjim poslancem hrvaškega sabora, političnim zapornikom dr. sc. Antojem Kovačićem, nekdanjim predsednikom hrvaškega sabora, žrtvijo političnega atentata l. 1988 Nikolo Štedulom, dipl.pravnikom Zdravkom Vladanovićem ter mag. Andrejem Aplencem in Davidom Tasićem, obsojenim v procesu JBTZ, ni bil vsakdanji dogodek, ki bi se te dotaknil le mimogrede. Bilo je, ko da bereš napeto kriminalko, katere vsebine ne doumeš, ker se ti zdi potek dogodkov nemogoč, nerealen, ker življenja v takih razmerah, iz katerih izhajajo pripovedi posameznikov, ne moreš sprejemati z razumom. Zaradi absurdnosti te prisiljujejo k razmišljanju, da se je nekdo zlagal, da si je nekdo izmislil potek dejanj, ki so udeležence okrogle mize potisnile na rob pravice do normalnega življenja ter jih prikrajšale za svetlobo svobodnih dni. Njihova luč, njihov upor zoper nasilje oblastnikov, ki so se bali te njihove notranje moči, ki je nadvladovala njihovo slaboumno dojemanje vrednot, ki jih zaradi njihove notranje revščine in bojazni ne priznavajo, je zasijala ob sleherni izpovedi posameznika. Ko da si se za nekaj trenutkov znašel v tistem svetu, ki je čist zaradi nepriznavanja zločinov in podoživljanja spominov na čas, ko smo se zavedali, da se je vredno pridružiti množici, ki se je prebujala v pomlad. Slovenska pomlad na Roški v Ljubljani, ki jo pomnijo tudi požagana drevesa, pod katerimi smo drhteli od velikih pričakovanj, ne bo nikoli umrla, pa če bodo neznani zaslepljenci še stokrat sneli spominsko obeležje z zidu, pred katerim smo s slovensko zastavo in cvetjem stali tisti dan. Življenja samega ne moreš goljufati, spomini ostajajo, pa čeprav skriti v najskrivnejšem delčku srca. Tako vemo, da bodo nekoč prebujeni znova vzklili in dokazali, da speče kali, ki jih varuje toplina in veličina duha, nikoli ne pozebejo. Le žarek sonca je potreben in življenje se prebudi v novi podobi. Naš pesnik Tone Kuntner, ki nikoli ne omaga in je postal simbol vztrajnikov, je zapisal:
»Kako te spoznam, da nisi tujec?
Kako te vidim, ko nimam oči?
Kako odkrijem tvoje namere,
ko hodiš, kot da ne veš poti?
Zemlja sem, zemlja, slepa in gluha,
a imam skrita čutila prsti.
Sledim te v hoji, v vsakem koraku,
čutim, ko ti srce zadrhti.«
»Z resnico in svobodo nad laž in prisilo« je naslov peticije Odbora 2014, pod katero smo se podpisali vsi, ki zahtevamo svobodo edinega političnega zapornika v Evropi in hvala spoštovanim gostom, da so s svojo prisotnostjo podprli naša prizadevanja za resnico, svobodo in pravico. Z vljudnim povabilom k čim številčnejšemu podpisovanju peticije želim državljankam in državljanom Slovenije sporočiti, da naj cenijo možnost, ki jim ponuja pot k odrešenju, k spravi in iskanju resnice in pravice, ki ju ubijajo tisti, ki iz ozadja rušijo obstoj naše države, ki smo se ji zavezali na plebiscitu. Vaš podpis predstavlja le droben kamenček v mozaiku, vendar bo ohranjen kot večnost pečata, ki vas bo častno zaznamoval v množici tistih, ki se zavedamo usodnosti trenutka za naš narod.
Premočeni, a nič manj ponosni nanje, smo dvorano v dvorani Kavarna v hotelu Slon napolnili do zadnjega kotička. Vsakdo izmed njih nosi v sebi svojo zgodbo, a namen njihovega upora zoper krivico in nasilje je rdeča nit, ki njihove zgodbe povezuje. V to zgodbo so vsi po vrsti vpletali tudi usodo Janeza Janše, saj jih z njim povezuje nerazdružljivo prijateljstvo. In zdaj so prišli, da bi ga podprli, da bi mu izkazali zvestobo in spodbudo za prebujenje v času, ki bo zagotovo prišel. Izrekli so neizpodbitno resnico, da je bila osamitev Janše edina možnost, s katero so ga bojazljivi vojščaki s pomočjo sodnih organov odstranili s političnega prizorišča. S svojim pričevanjem so prisotne v dvorani spodbudili k vse glasnejšemu pritrjevanju, da nas lahko le vztrajni boj zoper krivično obsodbo pripelje do ponovne rušitve berlinskega (slovenskega) zidu, v katerega tranzicijska oblast skrivoma vgrajuje zidak za zidakom. Srečanje z osebnostmi, kot so Adem Demaci – komunistična oblast mu dolguje 29 let svobode, Ivanom Beljanom, predsednikom Društva političnih zapornikov, mr. Sc. Markom Grubišićem, nekdanjim poslancem hrvaškega sabora, političnim zapornikom dr. sc. Antojem Kovačićem, nekdanjim predsednikom hrvaškega sabora, žrtvijo političnega atentata l. 1988 Nikolo Štedulom, dipl.pravnikom Zdravkom Vladanovićem ter mag. Andrejem Aplencem in Davidom Tasićem, obsojenim v procesu JBTZ, ni bil vsakdanji dogodek, ki bi se te dotaknil le mimogrede. Bilo je, ko da bereš napeto kriminalko, katere vsebine ne doumeš, ker se ti zdi potek dogodkov nemogoč, nerealen, ker življenja v takih razmerah, iz katerih izhajajo pripovedi posameznikov, ne moreš sprejemati z razumom. Zaradi absurdnosti te prisiljujejo k razmišljanju, da se je nekdo zlagal, da si je nekdo izmislil potek dejanj, ki so udeležence okrogle mize potisnile na rob pravice do normalnega življenja ter jih prikrajšale za svetlobo svobodnih dni. Njihova luč, njihov upor zoper nasilje oblastnikov, ki so se bali te njihove notranje moči, ki je nadvladovala njihovo slaboumno dojemanje vrednot, ki jih zaradi njihove notranje revščine in bojazni ne priznavajo, je zasijala ob sleherni izpovedi posameznika. Ko da si se za nekaj trenutkov znašel v tistem svetu, ki je čist zaradi nepriznavanja zločinov in podoživljanja spominov na čas, ko smo se zavedali, da se je vredno pridružiti množici, ki se je prebujala v pomlad. Slovenska pomlad na Roški v Ljubljani, ki jo pomnijo tudi požagana drevesa, pod katerimi smo drhteli od velikih pričakovanj, ne bo nikoli umrla, pa če bodo neznani zaslepljenci še stokrat sneli spominsko obeležje z zidu, pred katerim smo s slovensko zastavo in cvetjem stali tisti dan. Življenja samega ne moreš goljufati, spomini ostajajo, pa čeprav skriti v najskrivnejšem delčku srca. Tako vemo, da bodo nekoč prebujeni znova vzklili in dokazali, da speče kali, ki jih varuje toplina in veličina duha, nikoli ne pozebejo. Le žarek sonca je potreben in življenje se prebudi v novi podobi. Naš pesnik Tone Kuntner, ki nikoli ne omaga in je postal simbol vztrajnikov, je zapisal:
»Kako te spoznam, da nisi tujec?
Kako te vidim, ko nimam oči?
Kako odkrijem tvoje namere,
ko hodiš, kot da ne veš poti?
Zemlja sem, zemlja, slepa in gluha,
a imam skrita čutila prsti.
Sledim te v hoji, v vsakem koraku,
čutim, ko ti srce zadrhti.«
»Z resnico in svobodo nad laž in prisilo« je naslov peticije Odbora 2014, pod katero smo se podpisali vsi, ki zahtevamo svobodo edinega političnega zapornika v Evropi in hvala spoštovanim gostom, da so s svojo prisotnostjo podprli naša prizadevanja za resnico, svobodo in pravico. Z vljudnim povabilom k čim številčnejšemu podpisovanju peticije želim državljankam in državljanom Slovenije sporočiti, da naj cenijo možnost, ki jim ponuja pot k odrešenju, k spravi in iskanju resnice in pravice, ki ju ubijajo tisti, ki iz ozadja rušijo obstoj naše države, ki smo se ji zavezali na plebiscitu. Vaš podpis predstavlja le droben kamenček v mozaiku, vendar bo ohranjen kot večnost pečata, ki vas bo častno zaznamoval v množici tistih, ki se zavedamo usodnosti trenutka za naš narod.
Ni komentarjev:
Objavite komentar