Zdaj, ko so ugasnile luči ter je potihnil glas godbe, pevcev in govorcev
v dvorani, ostaja v srcu spomin na vse doživeto ta večer. Nekje od tam
zgoraj prihaja kot razodetje minulega časa glas, ki mi pravi, da je
minulih štiriindvajset let tista zgodba, ki rojeva večere, kakršen je
bil ta praznični večer v dvorani Kulturnega doma v Rogaški Slatini. Kako
naj bi človek pozabil začetek poti, kako nadaljevanje le te in kako naj
ne bi današnjega dne posvetili vsem, ki živijo za vrednote, ki jih
ohranjamo in gojimo, če hočemo kot narod preživeti. Ko sem poslušala vse
izrečene besede vsem, ki so nam bila podeljena priznanja, sem istočasno
poslušala ta silni odmev ploskanja ljudi, ki je z nepopisno silo
odzvanjal v dvorani. Kdo so vsi ti ljudje, ki so prišli zato, da bi
praznovali, da bi s svojo prisotnostjo počastili praznik stranke, ki ni
in ne bo klonila pod težo udarcev? Vse to so naši ljudje, naši člani,
ljudje, ki skupaj s svojimi družinami že toliko let gradijo Slovensko
demokratsko stranko in z njo utrjujejo temelje naše lepe domovine
Slovenije. Vsem in vsakemu posebej moramo biti hvaležni za vsak kamenček
v mozaiku zgodovine stranke, ki jo je začel graditi dr. Jože Pučnik,
zdaj pa že vsa leta dopolnjuje njegovo delo naš predsednik Janez Janša s
svojimi najožjimi sodelavci. Ponos, hvaležnost, zahvalo in občudovanje,
da to zmorejo v današnjih razmerah, vse to bi lahko vgradili v mozaik
priznanja, ki jim ga izrekamo.
Zakaj se oglašam? Hotela sem
izraziti zahvalo za vse prejeto, za besede, ki sem jih vgradila v ta
diamantni znak kot večen spomin. Nihče ne more vedeti, kaj mi pomeni
sijaj priznanja, nihče ne more izmeriti globine hvaležnosti, da sem
dočakala ta dan, čeprav niti v sanjah nisem pomislila, da bom še kdaj
stala na odru kot nagrajenka. Toda zdaj ste storili, kar ste, in moj
odziv me je znova popeljal tudi za govornico, kjer se človek v naglici
ne zbere najbolje. Pa vseeno hvala predsedniku, da mi je dovolil stopiti
pred vse vas, spoštovani in dragi prijatelji, katerim dolgujem zahvalo
za izkazano pozornost. Poleg vseh misli, ki sem jih ubesedila, vam
dolgujem le še eno, tisto, ki prebudi srce vsakokrat, ko se zgodi.
Namreč, dokler me bo ob poslušanju slovenske himne zmrazilo po hrbtu in
mi bo srce začelo hitreje utripati, bom vedela, da je pot, ki jo hodim,
edina prava in želim si, da bi se iz Prešernove Zdravljice uresničilo
besedilo tiste znane kitice:
»Edinost, sreča, sprava,
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrok, kar ima Slava,
vsi naj si v roke sežejo.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar