Gremo naprej

Rušijo stolp, ki je začel rasti pod nebo, vabijo pa nas v hišico iz kart, brez temeljev, brez vsebine, z igralci, ki pojma nimajo o igri in si nadevajo maske, zato da jih ne bi prepoznali. Toda maske so prozorne, skoznje zrejo srepi pogledi in čakajo na poslednji linč ljudi, ki so in še garajo, zato da bi barko obdržali nad vodo. Čudni občutki, mešani, a zaznavni do te mere, da je resnica tako zelo otipljiva, da bi jo lahko z roko zgrabil. Človek bi najraje zavpil vsem: ej, ljudje, mar res ne ločite resnice od laži, so vam res tako preparirali možgane in srce, da ste postali kot razbojnik Ceferin, ki je imel v prsih kamen namesto srca? Kaj pa vaše mame, se ne zjočejo nad vami, ko ne zaznavajo več bitja vaših src? V mislih imam tiste mame, ki so okusile vso bridkost povojnih let in bile prisiljene vdihavati zrak, onesnažen z grozotami režima, ki je toliko let obvladoval naše čutenje in bivanje. Saj si ne morete znova želeti teh časov, saj ste iz zgodb staršev izvedeli, kakšne so bile njihove nesrečne usode. Iz teh korenin, iz zaledja, ki kot železen obroč vklepa  potomce, neverjetno dovzetne za lažno zgodovino naroda, izhaja družba, ki ji ni do tega, da bi ljudje živeli samostojno in svobodno življenje v lastni domovini ter jim lastna nesposobnost ne dovoljuje priznati karizme ljudi, ki so se s svojim delom že večkrat dokazali, ne le doma, temveč tudi pred svetom. Vse to ne šteje, ker že ves čas delajo le na tem, kar so zdaj odkrito pokazali, da jim je napoti le ena sama oseba. Podoba je, da bi za dosego tega cilja rušili, pobijali, se šli vojno, kar koli že, samo da bi odstranili človeka, ki ga je Bog obdaril s sposobnostmi, ki jih sami ne premorejo. Je to človeško, odraslo, kulturno, etično? Le ljudje brez vsakršne morale lahko tako postopajo. Nenehno ponavljajo ene in iste fraze, ene in iste obtožbe protikorupcijskih trobil, ki ne prepričajo, saj sami stojijo v blatu do vratu. Seveda pa v navezi s še drugimi institucijami, kjer nekaterim tehtnica v notranjosti zgradbe prav nič več ne pomeni, ker se ena stran tehtnice nenehno nagiba v eno smer, vztrajajo v svojem slogu.

Danes sem nekaj časa poslušala prenos seje kolegija Državnega zbora. Laik sem v politiki, ne spoznam se na to, koliko časa je komu odmerjenega za nastopanje v DZ, a ker je šlo za jutrišnje glasovanje o konstruktivni nezaupnici in s tem v zvezi za čas, ki bi naj za opravljeno delo v mandatu, ki še traja, pripadal predsedniku vlade gospodu Janez Janši in za samopredstavitev morebitne mandatarke, sem se kljub nepoznavanju protokola vseeno nekoliko zamislila. Predlog predsednika vlade, ki ga je posredoval v DZ, se je namreč razlikoval od predloga podpredsednika DZ, nakar je sledilo kupčkanje, ki naj bi izzvenelo v kompromis, po katerem bi, tako sedanji predsednik vlade kot predlagana mandatarka, imela na razpolago enako časa za predstavitev svojih dosežkov in pojasnil. Ja, Bog se usmili, kakšna primerjava pa je to? Pa ne gre za to, ker gre spet za Janeza Janšo, vendar pa vem, da smo se nekateri v svojem kar dolgem življenju vendarle naučili tudi logično razmišljati. To je tako, kot če bi odmerili nekomu za zagovor doktorata enako število ur, kot učencu za pisanje šolske naloge. Na eni strani imamo torej človeka, ki je svoj program že davno predstavil in ga kljub vsem polenom, ki jih je dobival pod noge, tudi vestno izpolnjeval, na drugi strani pa nekoga, ki zaenkrat še nima in tudi ne more imeti tovrstnih izkušenj. Kdo torej potrebuje več časa za to, da osvetli prehojeno pot in pojasni stvari, ki so zaradi neutemeljenih obtožb obvisele v zraku? V vsakem primeru pa: "Gremo naprej!", je vselej dejal dr. Pučnik.