kjer mine jeza notranjga prepira,
kjer petje s polnega srca izvira,
zbude se v srcu sladke harmonije."
(dr. France Prešeren)
Kot
cvetoči vrt, kjer so namesto rož zavihrale slovenske zastave, je bila
današnja podoba Kongresnega trga v Ljubljani. Dvojni praznik je danes
slavila Slovenija. Slavila je svojega največjega pesnika dr. Franceta
Prešerna, hkrati pa je sporočila vsem, »ki dobro v srcu mislimo« in
vsemu svetu, da v deželo nezadržno znova prihaja pomlad – Slovenska
pomlad. Pred mnogimi leti smo jo s tega istega trga klicali in klicali
in dolgo čakali nanjo. A je končno prišla, vsa praznična, kot kraljica
se je pripeljala na okrašenem vozu. Hrepenenje množice, ki je zvedavo in
potrpežljivo končno želela uzreti njen obraz, je bilo v trenutku
izpolnjeno. Tudi tokrat jo vabimo, naj le pride, naj izpolni vse obljube
in praznične besede naših govorcev. Kako pomirjujoče je bilo poslušati
in gledati pred seboj ljudi, ki so vredni našega zaupanja že tolikokrat
dokazali, da živijo za ljudi, za Slovenijo, in da ne ponujajo praznih
besed ljudem. Vrednote so tiste, ki jih nosijo v sebi in jih podarjajo
vsem, ki po njih hrepene. Če bi jim sledili tudi tisti, ki po
nepotrebnem onesnažujejo zrak z zažiganjem mask, bi bilo tako neskončno
lepo živeti v tej naši prelepi Sloveniji. Kako, s kakšno besedo bi jim
lahko prišli naproti? Naši govorci so jim pokazali pot, nagovorili so
jih; mar to ni veliko, častivredno dejanje? Tega nas je učil tudi dr.
Jože Pučnik, s tem, ko ni dovolil, da bi v njem prevladala sla po
maščevanju, ampak je ohranjal načelno držo pri vseh temeljnih vprašanjih
slovenske družbe – zato, ker "mu je šlo za stvar!"
Za stvar gre
tudi našemu predsedniku, le da mu v nezdravo preteklost zagledani ljudje
ne dovolijo še naprej graditi lastne države. Sprašujem se, kaj je v teh
ljudeh. Sta jim zloba in zavist omračila um, jim je srce zaledenelo, si
ne želijo svobode in sanj, ki smo jih komajda spremenili v resničnost?
Pa navsezadnje, če je tako, naj si izberejo svoj prostor pod soncem, naj
se ogradijo od nas, ki si želimo živeti v svobodni družbi, ki jo bodo
vodili tisti, ki so že dokazali, da to zmorejo in ki to še vedno počnejo
– za vse nas. Kakšno naj bo sicer naše današnje sporočilo? Tisti, ki
smo danes z veliko zahvalo Zboru za republiko proslavljali dan, ki bi ga
lahko poimenovali dan vstajenja, ne nosimo krivde za to, če nočejo z
nami združevati poštenih namenov našega razmišljanja in dejanj. Ne
dovolimo si pa, da nekdo baranta za našim hrbtom. Izdaje ni mogoče
izbrisati ne odpustiti, lahko le stopimo čeznjo kot čez blaten tolmun in
na ves glas povemo, da nam je dovolj neresnic in obtoževanj, da želimo
iti naprej, z vetrom, ki nosi s seboj sonce in upanje, da Slovenske
pomladi še zdaleč ni konec. Resnica ne sme ostati zamolčana, saj
pridobitve demokratičnih sprememb izpred tolikih let niso muha
enodnevnica; so zaklad, ki smo ga dolžni braniti in iz njega črpati moč
za naš svobodnejši jutrišnji dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar