To, da slovenska oblast obrača pogled od zgodovinske resnice, ki bi morala ganiti sleherno dušo, je sramota za naš narod

»Kaj sem ti storil, zdaj povej, predrago ljudstvo moje?« Vprašanje sem si zastavila danes, ko sem v nabito polni dvorani v Študijskem centru za narodno spravo poslušala predavanje gospoda dr. Mitje Ferenca. Te uvodne misli so del postne pesmi, s katero Kristus na križu sprašuje svoje učence, s čim je ranil njihova srca, da so ga obsodili na umiranje na križu. Se krvniki, ki so pri nas toliko žrtev obsodili na smrt in jih pred tem dobesedno pribijali na križ, morda kdaj vprašajo, s čim so si žrtve zaslužile njihovo izživljanje nad njimi, bodo kdaj dali odgovor otrokom, ki so jim v zgodnjih otroških letih ali kasneje pomorili njihove starše, zakaj so to storili? Vsa naša vprašanja ostajajo brez odgovorov, vsa vrata, ki vodijo v pekel grozovitih dejanj, ostajajo zaprta, tako da niti mrtvi ne smejo iz rudniških jaškov, kjer čakajo na odrešenje. Danes je bil govor o Hudi jami, ki je bila vsa dolga povojna leta zapečatena z enajstimi pregradami, za njimi pa nešteto trupel, ki pričajo o tem, da nobena žival ne more biti tako krvoločna, kot so bili ti, ki so sejali smrt po vsej Sloveniji. Marsikaj prebereš, marsikaj slišiš, a ko se znova srečuješ s to nedoumljivo kruto preteklostjo, te stisne pri srcu. To, da slovenska oblast obrača pogled od zgodovinske resnice, ki bi morala ganiti sleherno dušo, je sramota za naš narod, je grenko spoznanje, da je ves ta odnos do žrtev in svojcev, ki jih ti neumorno iščejo po grapah, jarkih in rudnikih, odsev praznine, podoben lišpu, ki ga zvečer sperejo s svojih obrazov. Kdaj bodo sprali svojo dušo, kdaj bodo tisti, ki v arhivih prikrivajo resnico o svoji ali svojih bližnjih preteklosti, zbrali toliko poguma, da bodo dali ukaz, naj resnica osvobodi tako mrtve kot žive? Se bo kdaj našel junak te vrste, bo premierka, ki se hvali takrat, ko za to nima razloga, udarila po govorniškem pultu in sramoto, ki kot hudi duh straši po naši domovini, ukazala sprati z zemlje, ki skriva v sebi greh krvnikov? Stopite s svojega piedestala, spoštovana predsednica, prestopite prag teh grobišč, ali pa si oglejte vsaj filmsko podobo polomljenih kosti in prestreljenih lobanj ter spletenih kit, ki so se ohranile v zazidanih jaških. Morda boste takrat verjeli, da dr. Ferenc ne govori zaman o tem, da se je zgodilo nedopustno dejanje takrat, ko so odgovorni ustavili izkop trupel v Hudi jami. To ni »drugorazredna tema«, to je resnica, ki bode v oči in ki potrebuje Vaš in ukaz vseh odgovornih, da se nemudoma poiščejo sredstva, s katerimi bodo zgodovinarji in drugi strokovnjaki lahko nadaljevali s svojim etičnim delom, pa ne le v Barbarinem rovu, temveč po vsej Sloveniji. 

In tako se znova zavemo, da smo še kako na pravi poti, ko zbiramo podpise za referendum o odprtju udbovskih arhivov. Ti, ki so »korajžno« dajali ukaze za pobijanje nedolžnih ali celo sami izvrševali zla dejanja, naj tudi zdaj pokažejo svoje junaštvo in stopijo pred roko pravice. Ljubljana in z njo vsa Slovenija ne potrebuje spomenika, o katerem je govora, je dejal dr. Ferenc, dokler ne bo poslednje grobišče zaznamovano s križem miru in sprave.