Pismo Majdi Potrata

Gospa Potrata,
saj bi Vas naslovila s "spoštovana", a ne premorem tolikšne hinavščine, da bi storila kaj takega. Ko sem  namreč  včeraj zvečer oziroma ponoči poslušala Vaša "proceduralna" vprašanja, ki jih kar ni in ni bilo konec, in kasneje Vašo razpravo, nisem mogla verjeti, da lahko iz enih samih ust privre na dan toliko strupa in srepih pogledov, ki ste jih namenili predsednici komisije, pa tudi ostalim. Ja, resnica res boli, o tem smo se lahko znova prepričali, sicer Vas tudi gospod Nikola Štedul, ki je bil kot žrtev Udbe povabljen na sejo komisije, ne bi tako zelo motil. Gospodu, ki je preživel kljub šestim nabojem, ki mu jih je velikodušna gospa Udba namenila, ste, skupaj z mladeničem ob Vaši desni, izrekli nezaupnico, rekoč, kaj pa mi vemo, če je vse to, kar nam je tu povedal, res. Šli ste celo tako daleč, da sta s kolegom spraševala celo po njegovi prisegi o verodostojnosti njegove pripovedi, namesto da bi se mu kot predstavnika vladajoče koalicije v imenu slovenskega državljana, ki je streljal nanj, globoko opravičili. Zdelo se mi je, kot da sedite na sršenih, tak nemir je bruhal iz vas, in žaljivke, ki ste jih lepili na predsednico komisije gospo Evo Irgl, so bile kot lepilo, ki ga niti za trenutek niste hoteli odlepiti od nje.

Moram reči, da odslej gospo Evo še bolj spoštujem, saj tolikšne strpnosti, čeprav sem po naravi dovolj mirna, sama ne bi premogla. Nekaj je sodelovati, nekaj povsem drugega pa bruhati nenehni ogenj na nekoga, ki ne dela nič drugega, kot opravlja svojo dolžnost, ki jo je pred časom sprejela. In opravljanja te dolžnosti Vi niti po naključju ne upoštevate, še manj spoštujete in zato Vas niti kot poslanke, še manj pa kot pedagoginje ne morem nasloviti s »spoštovana«. Kako naj spoštujemo nekoga, ki mladini ne ponuja moralnih vrednot, ki jim namesto resnične ponuja lažno zgodovino naroda, ki je komaj dobro zaživel v časih, ki jih Vi dobesedno sovražite. In potem ste neskončno užaljeni, če predsednica omeni to, da s tem, ko glasujete za zaprtje udbovskih arhivov, podpirate tiste, ki so zločine storili. Ja, kaj pa drugega, takšna je na žalost resnica, tudi sestra ubitega gospoda Crnogorca opozarja na to dejstvo. Slovenska pomlad je za Vas prazna beseda, zločini, ki so se dogajali, ne obstajajo, obstaja le en sam list papirja, ki ga je na sejo prinesel bivši gospod predsednik, kot ga je spoštljivo poklicala k besedi gospa Irglova. Ta list papirja je nenadoma vsem iz koalicije povzročil vihar v vaših glavah in srcih, samo ta je bil tisti manjkajoči del, ki je ustrezal resnici in to samo zato, ker ga je v dvorano prinesel bivši gospod predsednik. Kako prozorno!

Poslanka in članica te komisije, če bi se med potekom seje znali vsaj za hip ustaviti, bi se morali vprašati, ali je Vaš cenjeni nekdanji predsednik imel pravico po oddrdranih besedah kar oditi iz dvorane? Ali tam zbrani ljudje niso imeli pravice vprašati "bivšega" po resnici, ki jo mi spoznavamo le iz preostanka arhivov po zaslugi požrtvovalnih raziskovalcev, mar ne bi kot članica pozicije morda imeli pravico ustaviti njegov korak ter tako obranili njegovo čast, kajti njegov odhod zagotovo ni bil časten. Tako odhajajo s prizorišč ljudje, ki jih preganja slaba vest ali pa bežijo pred resnico, ker so bili od nekdaj navajeni, da je resnica na tem svetu le ena, namreč njihova. Če bi bolje poslušali, kaj so Vam pripovedovali gospod Breznik, dr. Gorenak, gospod Omerza in gospod Leljak, bi se lahko iz njihovih resnic marsikaj naučili. Toda Vaše (so)delovanje na komisiji je bila ena sama žalitev gospe Irglove in verjetno ste se počutili kot zmagovalka večera. Res ste zmagovali in vesela sem, da smo se tisti, ki smo vztrajali pred TV ekrani lahko prepričali o tem, da taki poslanci ne morejo biti predstavniki svojega ljudstva. Nekoč sem v cerkvi poslušala pridigo nekega znanega ljubljanskega frančiškana, ki je govoril o razvajenosti otrok, ki so edinčki, pa je pridigo takole zaključil: "Sinčkov edinčkov pa reši nas, o Gospod, amen!"