Zrla je vame, tako nebogljeno. Vedela
je, da se poslavljava, a ni bilo več tiste moči v njej, da bi izustila
besedo v slovo. Le blagoslavljala nas je, tiho in vdano. Tako se
poslavlja le mati. Ko da nas ni hotela prizadeti s svojim odhodom v
večnost. Bila nam je hvaležna, da smo bili vsi zbrani okoli nje in da je
ležala v domači postelji. Kljub njenemu trdnemu značaju se je vselej
bala bolnišničnih zidov. »Samo tja ne,« je vselej dejala, ko je utrujena
od trdega dela kdaj pa kdaj obležala. In tako se je poslovila – doma,
tam, kjer je bila najraje.
Drage mame, naj vas moj uvod ne
razžalosti, saj je življenje takšno, da se nihče ne izogne ugašanju
pogleda, ki se zdi večen. Pomislila sem, da je današnji dan posvečen
tudi tistim materam, ki živijo žal le še v našem spominu. Hotela sem
izrazit bogastvo, s katerim so nas obdarjale. Sicer pa materinski dan ni
le danes, mamina ljubezen nas obdarja skozi vse življenje, vsak dan,
sleherni trenutek. Praznik je vsako srečanje z njimi, bodisi v besedi
ali le v spominu nanje. S svojo čudežno notranjo močjo, z ljubeznijo, ki
jo premorejo le one, nam prinašajo mir in blagostanje duha. Tudi tiste
mame, ki otroku niso podarile življenja, a že leta in leta sprejemajo v
svoje tople domove najdenčke in posvojenčke, so prav tako ali pa še bolj
upravičeno deležne naše zahvale in hvaležnosti za poslanstvo, ki ga
opravljajo. Kako lepo je, da imamo ta velika srca, ki se razdajajo zato,
da so drobna bitja na varnem, objeta s toplino ljubezni v njihovih
varnih naročjih. Hvala, drage mame, in prijazne čestitke k Vašemu
prazniku, kjer koli že ste – na zemlji ali v večnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar