Leto mine, spomini se skozi vse dni v letu utapljajo kot kamen v vodi in
obležijo; tam nekje na dnu ždijo kot majhne živali in čakajo, da jih
nekdo dvigne kvišku. Toda ne, leto za letom je grmada podob iz
preteklosti vse višja in višja in kljub navideznemu mrtvilu se kot v snu
dramijo drug za drugim. Vsi nas spominjajo na čas, ki smo ga z nekom
preživeli. Letošnji 9. marec ni v bistvu nič drugačen od vsakokratnega,
ko s prižgano svečko v roki obujamo spomin nate. Vendar pa je žal tako,
da je življenje v naši Sloveniji zdaj drugačno, takšno, o katerem je
bolje, da ne sanjaš v svojem večnem snu. Grenko bi Ti bilo pri duši, če
bi Ti pred očmi zazijala globoka jama, zasuta z ostanki človeških bitij,
ki vsako zase pomeni solzo gorja za tistega, ki med njimi išče svoje
drage. Vem, nešteto tovrstnih posnetkov si videl, lotil si se temeljitih
raziskav o povojnih grozotah, a če bi vstopil v Hudo jamo, bi osupnil
nad krutostjo, ki je ob pogledu na te prizore nekaterim ljudem, ki so se
posvetili odkrivanju grozot v jami, za vselej spremenilo življenje.
Nekateri pogumni so zmogli podirati pregrade, mnogim, ki so vstopili v
ta posvečen prostor, je zastal dih in korak, pa kljub temu niso
odnehali. Z vsem spoštovanjem do njih in do Tvojega neumornega
prizadevanja, da bi pred javnostjo razkril resnico, se Te ob Tvojem
rojstnem dnevu letos, ko vsa Slovenija posebej intenzivno podoživlja in
oživlja sramoto, s katero so jo omadeževali okrutneži, spominjamo s
posebno žalostjo, ker si lahko predstavljamo, kako bi Te bolela rana, ki
so jo naši domovini zadali ljudje, ki so kasneje »izgubili spomin.« Mi
pa jim tega ne dovolimo, ker terjamo pravico in resnico in vemo, tudi Ti
bi bil z nami – in si!
Ni komentarjev:
Objavite komentar