Ko iz pesnikovega grla namesto žlahtne
rime privre ogorčen glas zoper enoumje, tedaj se zaveš, da ni več daleč
dan, ko bo ulice zasedla množica tistih, ki še komajda uspejo krotiti
duha groze časa, v katerega nas je nagnetla usoda. Naš molk presega
moči, ki so nam dane. Če nas ne bi utrdilo obdobje enoumja, ki smo ga
preživljali, če nas ne bi kovali v verige grozot, ki jih bomo večno
pomnili, ne bi zmogli bremena, ki postaja vse težje in težje. Sprašujemo
se, od kod tistim, ki so že toliko let izpostavljeni nenehnim žalitvam
in poniževanju tolikšna moč, da uspejo zatreti v sebi krik maščevanja in
glasnega odziva na teptanje njihovega ponosa in vrednot, ki jih nosijo v
sebi in s katerimi kljubujejo borni miselnosti izobražencev, ki to
niso. Za kaj neki živijo ti delivci pravice, se sprašujem, mar samo
zato, da namesto pravice delijo posmeh, da namesto resnice zagovarjajo
laž, da so gluhi sredi dvorane, kjer se pod razsvetljenim lestencem
valijo oblaki blebetajočih besed, stokrat ponovljenih, stokrat
prežvečenih v svoji umazani nameri zlomiti duše tistih, ki jim zaradi
njihove notranje moči ne sežejo do kolen. In prav ta jih moti, to je za
njih vprašanje, na katerega si ne znajo odgovoriti, kajti če nečesa sam
ne premoreš, postane zate nerazumljivo in ko nečesa ne razumeš, se
spustiš v boj z neznanimi silami, ki jih sicer zaznaš, upiraš pa se jim
"na pamet". Tem ljudem ni mar posledic, ki rahljajo ljudem zdravje in
družinsko srečo, ni jim mar, da namesto zločincev, katerih imen kar
mrgoli v arhivih, obtožujejo raje nedolžne in jim skušajo vzeti ugled v
družbi. Sivolasa skodrana glava tožilca se proti koncu razprav končno
dvigne iznad ramen in namesto pričakovanega pove le to, da se strinja in
da ni kaj dodati. Kak nepojmljiv napor! Pred njim pa kupi papirja, kjer
se na popisanih in dodatno počečkanih straneh nizajo laž za lažjo.
Ljudje božji, ne prespite časa, ki nam
je še preostal, ne slepite se z vsebino besed, ki jih poslušamo dan za
dnem, kako je v naši državi z vsakim dnem lepše in boljše, kako nam
oblast prinaša novo pomlad. Razni Viranti, ki so s svojo pokončnostjo
zaradi voženj pod oblaki neba takoj pripravljeni odstopiti, ter
premierka in še mnogi drugi, ne vedo zanjo, kajti zanje ni ne greha ne
kazni, le videz obličij je pred nami, ki smo jih prisiljeni gledati pred
ekrani, če hočemo slišat, kakšno novo "presenečenje" so nam znova
pripravili. Naš narod ni rojen zato, da bi utonil v poplavi umazanije,
njene temelje sta skupaj z ostalimi pokončnimi ljudmi zgradila dva
velika moža naše zgodovine, dr. Jože Pučnik in Janez Janša, ki na teh
temeljih gradi še danes.
Ni komentarjev:
Objavite komentar