Nismo del tega ljudstva

Obsodili so nam predsednika, prostori na stranki SDS pa so kar oživeli. Ne zato, ker bi pritrjevali obtožbi, znova se je zgodil narod. Tisti del naroda, ki veliko prenese in ki je že tolikokrat dokazal, da ga ni moč zlomiti. To so časi, ki me spominjajo na Roško, pa na Majniško deklaracijo in Depalo vas in še na številne dogodke, ki so se jih nasprotniki Janeza Janše veselili kot odrešenja in zmage nad njim. Vsakokrat se je izkazalo, da predsednikov hrbet ni upogljiv in da tudi zbrani okoli njega vemo, kaj pomeni biti pokončen, vztrajen in neustrašen. Kadar namreč čutiš, da si na pravi strani, da zrak okoli tebe ne zaudarja po gnilobi in zatohlosti lažnivih podtikanj in laži, takrat si močan in nepremagljiv, takrat veš, da sodiš v združbo ljudi, ki jim je čast in poštenje kažipot v prihodnost. Lepo je biti med takimi ljudmi in prijetno je opazovati, kako prihajajo vedno novi in novi obrazi, kako želijo iskati pravo pot z nami, ki že leta domujemo tam, kjer deluje naš predsednik. Prav smešno je, kako se ga lotevajo iz vseh strani, kako mu nenehno podtikajo laži, ki so jim edina obramba pred nezlomljivo podobo. Čas pa teče in prihodnosti se ne smemo bati. Skozi oblake vsakokrat posije sonce, tudi v teh prvih majskih dneh je tako in tako bo tudi takrat, ko se bo zatohlost umaknila čistini neba in zemlje in bo moč od zgoraj prelomila palico, ki udarja po nedolžnih. Čemu bi se bali, česa in zakaj? Z nami so vsi tisti, ki so jim na silo vzeli življenja. Z njimi bi bili že vsa ta leta mnogo močnejši, a kdo bi vedel, zakaj so njihova življenja zdaj kot branik pred nizkotnimi žalitvami, s katerimi krivi zločinov ponižujejo tako žrtve kot tiste, ki so obranili svoja življenja. Kakšna majhnost in duševna nebogljenost! Je obujanje Hej brigad in Nabrusimo kose po tolikih letih res obramba pred demokratičnimi spremembami, ki jih tako vneto teptajo, ko jim gre hudo dobro od rok tudi tista italijanska "bandiera rossa"? Pomislim, da so morda tisti prvi dve partizanske pesmi iz srca prepevali dejanski borci za svobodo, tisti, ki so verjeli v svoj boj in ne v rdečo zvezdo, ki je pozneje kmalu prekrila njihovo upanje in prihodnost. Nekaj teh so pospravili tovariši sami, ostali so odšli, če so še imeli to možnost. Ti, ki danes varni v stožiški dvorani na ves glas nabijajo te melodije, si ne zaslužijo odlikovanj in občudovanja, v njih je vse kaj drugega kot časten odziv na prehojeno pot osvoboditve, o kateri so resnični junaki sanjali v naših gozdovih. Poznali smo nekaj teh fantov, bili so častni, mladi in naivni, zato zanje ni bilo prihodnosti v vrstah rdečih tovarišev.

Zašla sem, iz strankinih prostorov sem zatavala v davno minulost, ki kliče po spreobrnjenju, po trenutkih, ki ne bodo prinesli le sprave, temveč predvsem RESNICO, ki jo tako zelo potrebujemo vsi, prav vsi. Človeka zgrabi jeza, da se nekateri ljudje branijo z lažjo, da so vsak trenutek pripravljeni pohoditi in umazati vso lepoto življenja, vse, kar bi nas utegnilo dvigniti nad temino, ki zagrinja čistino srca in obzorja. Majhni smo, tako zelo nebogljeni, ko pride nesreča. V hipu smo se pripravljeni oprijeti najtrhlejše bilke, samo da bi se obdržali na površju. Zakaj ne odnehamo prej, zakaj se ne odrečemo skušnjavi blatenja in obešanja krivde na ljudi, ki nam niso ničesar slabega storili, zakaj nam je njihovo trpljenje takšna naslada, da se ji ne znamo odreči? Človek težko verjame, zakaj tako in odkod toliko zlih čustev v srcu.

Naj se vrnem k izrečeni "sodbi v imenu ljudstva". Prav ta naziv je največja žalitev za vse nas, ki se ne prištevamo med to ljudstvo. Odločno nasprotujem, da sodniki izrekajo sodbe v imenu vseh nas. Sama pa vem, da še mnogi, mnogi drugi, nočemo biti in nismo del tega ljudstva, zato te sodbe tudi ne priznavamo.