Bili smo zraven

Oj, le šumi, gozd zeleni…
Zdi se mi, da pesem znano
poješ o nekdanjih dneh."

V srcu tisočkrat ponovljena beseda – domovina! Tu smo doma, tu je vsa lepota, ki nas varuje pred temačno napovedjo časa, ki prihaja. V tem okolju živimo, tu se rojevajo naši otroci, tu živijo naši starši, ki jih ta čas pogosto ne razume, ko prosijo za pomoč. A kljub vsem težkim trenutkom nas življenje na domači zemlji vedno znova obdaruje z eno samo resnico, da na tem prekrasnem koncu sveta živimo v razkošju lepot, ki jih oko včasih ne zazna, srce in duša pa se utapljata od sreče, ki jo ponuja ta naša zemlja, blagoslovljena od tisoče pridnih rok, ki hočejo ustvarjati naš lepši jutri. Ko smo oni večer, tako kot vsakokrat, ko se zberemo ob obujanju spominov na pomembne dogodke, podoživljali čas izpred 25 let ter v dvorani Slovenske filharmonije poslušali posnetek pesnika Toneta Pavčka, ki je tedaj z branjem Majniške deklaracije obvladoval nabita čustva tisočere množice na Kongresnem trgu, je orošeno oko svoj pogled usmerjalo v tisti čas in prostor, ki nas je za vselej prikoval v spomine ovit trenutek, ki je zagorel kot plamen prebujajoče se Pomladi. Kot napoved in obuditev spominov so se z odra oglasili uglasbeni Jenkovi verzi Antona Funtka: "Zdi se mi, da pesem znano poješ o nekdanjih dneh." Sprehajamo se vse od takrat, iščemo nove poti, nova doživetja in hkrati doživljamo prekletstvo časa, ki zdaj že dolgo časa na silo sprevrača resnico in skuša z lažjo zabrisati ta veličasten spomin. Ljudem prodajati laž in lažno napoved, omadeževati čast ljudi, ki so oni večer stali pred nami kot prvi znanilci in ustvarjalci napovedi novih časov, pomeni oskruniti nekaj, kar je domoljubnim ljudem sveto, najsvetejše. V tem umazanem vrtincu potvarjanja iskrenih prizadevanj, da bi bil naš jutrišnji dan lepši, srečnejši, je dejansko prišel čas nove Majniške deklaracije; da se na novo rodimo in osvobodimo, kot je dejal Janez Janša. Tudi on potrebuje novo rojstvo, takšno, ki ga bo odrešilo okov sovraštva in nenehnih groženj s strani tistih, ki ne premorejo kančka sramu pred tem, kar počno iz dneva v dan. Eni obsojajo, drugi nasedajo, tretji dvomijo, pa čeprav je jasno, za kakšno sodbo gre, s katero mu grozijo z zaporom. Mlini, ki meljejo, vsak dan znova dodajo vanje še kako debelo laž, mlinarji pa čakajo in se hihitajo v ozadju kot peklenski zmaji, ki v svojih žrelih obračajo goreče jezike.

Toda, večer v Slovenski Filharmoniji je uteha, ki smo jo doživeli kot zmago nad zlim, pa čeprav je prireditev trajala le dobri dve uri. Uteha je nova Majniška deklaracija, ki je najpomembnejši politični dokument v zgodovini slovenskega naroda, je temelj odrešenja, ki bo zagotovo prišlo. Tudi tokrat jo je prebral pesnik, naš veliki domoljub Tone Kuntner. Podpisi pod njo nam to zagotavljajo, zagotavljajo jo ljudje, ki verujejo in verjamejo, da se naš čas ni iztekel, da, nasprotno, znova prihaja. Takrat bo sonce zasijalo z enako močjo, kot je sijalo takrat, ko ni bilo treba prepričevati ljudi, da "nam gre za stvar", kot je o Pučniku zapisal naš Drago Jančar. Takrat bo potihnil glas tistih, ki danes slepijo narod in mu hočejo vzeti dostojanstvo in vero v prihodnost. Strašenje bo potihnilo in izgubilo svojo moč in namesto prestrašenih in zagrenjenih obrazov bo obveljal tisti znani Cankarjev izrek: "Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje." Vstani torej, naša lepa Slovenija. Naj si vsak tvoj državljan šteje v čast, ko bo podpisoval  Majniško deklaracijo. Verjemite, lep je spomin na trenutek izpred petindvajsetih let in ko se boste po petindvajsetih letih tudi vi ozrli nazaj, boste svojim potomcem lahko dejali: "Glej, bil/a sem zraven!"